Jedro

Določilo 14. člena UZITUL vojaškim osebam, ki so prestopile v Teritorialno obrambo RS, zagotavlja statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih. Ker je tožnik do uveljavitve UZITUL in do roka (18.7.1991), ki je bil določen za prestop, imel stanovanjsko pravico v drugi republiki, je do nje upravičen tudi sedaj. Navedba v odločbi o dodelitvi l. stanovanja z dne 7.5.1992, da se dodeli službeno stanovanje, pa je brez pomena, ker ne more ožiti tožnikovih pravic, ki mu jih zagotavlja UZITUL, in vezati stanovanjsko razmerje na določen čas oz. ga pogojevati z delom v Teritorialni obrambi. Konkretne pravne akte (odločbe) izdajajo državni in drugi organi na podlagi splošnih pravnih aktov (v danem primeru ne podlagi ustavnega zakona) in vsebine, ki jo je določil zakonodajalec, upravni organ ne sme ožiti.

117. člen SZ, ki določa, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel... je sodna praksa strogo upoštevala v vseh primerih, v katerih je odločala, tako da gre za ustaljeno sodno prakso, od katere tudi v tožnikovem primeru ne gre odstopiti. Tožnik na stanovanju, katerega odkup zahteva, ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 ni bil imetnik stanovanjske pravice (in tudi pravice do njegove uporabe kot službenega stanovanja ni imel), zato nima pravice zahtevati odkup tega stanovanja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita, tako da se tožbeni zahtevek za odkup stanovanja zavrne in se odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov spremenita tako, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške pred sodiščema prve in druge stopnje.

Sicer se revizija zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod 1. izreka ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da mora tožena stranka v 15 dneh skleniti pogodbo, s katero bo prodala tožniku dvosobno stanovanje št. 21, v IV. nadstropju, v izmeri 49,83 m2, v stanovanjskem bloku v U. št... v L. Za to mora tožnik v 60 dneh po podpisu pogodbe plačati kupnino v znesku 731.603,00 tolarjev, tožena stranka mora plačati prometni davek, tožnik pa stroške prepisa lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožena stranka mora dovoliti zemljiškoknjižni prepis lastninske pravice, za primer, da ne bi hotela skleniti ustrezne pogodbe, pa jo nadomesti sodba. Pod 2. izreka je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev prenehanja stanovanjske pravice in izpraznitev stanovanja. Pod 3. je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku 144.972,00 tolarjev pravdnih stroškov z obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku 36.908,00 tolarjev pritožbenih stroškov.

Proti sodbi višjega sodišča v zvezi s sodbo prvega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, ali pa razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči ugodili zahtevku za nakup stanovanja, ker naj bi tožnik izpolnjeval pogoje, ki so našteti v 14. členu Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL, Ur.l. RS, št. 1/91-I), s katerim se vojaškim osebam v skladu z dogovorom iz 9. člena tega zakona zagotavlja statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona. Čeprav tožniku priznava vse navedene pravice in mu jih je zaradi prestopa v Teritorialno obrambo RS tudi zagotovila, pa meni, da tožnik ni upravičen do širjenja teh pravic. Po njenem je tožnik pridobil prejšnje stanovanje v B. zato, ker ni imel stanovanja in ker je bil zaposlen v bivši JLA. Če bi mu zaradi disciplinskega ukrepa prenehalo delovno razmerje v JLA, bi moral stanovanje vrniti, zato je njegov status tudi sedaj enak.

Možnosti odkupa b. stanovanja ni imel in tudi sedaj ne more zahtevati odkupa stanovanja, na katerem v času uveljavitve Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96) ni imel stanovanjske pravice. Tožniku sporno stanovanje v L. ni bilo dodejeno zaradi prestopa v TO RS, marveč mu je bilo dodeljeno kot službeno stanovanje zato, ker je kasneje kandidiral na razpisu za dodelitev službenih stanovanj po kriterijih Pravilnika Ministrstva za obrambo o merilih, načinu in postopku za dodeljevanje ter za zamenjavo stanovanj.

Stanovanje je pridobil samo za čas zaposlitve v Ministrstvu za obrambo, kar je navedeno v odločbi, proti kateri se ni pritožil. Tožena stranka izraža tudi pomislek, da je tožnik prestopil v Teritorialno obrambo zato, da bi pridobil stanovanje, torej zaradi zlorabe pravic.

V postopku, ki je bil opravljen po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), je tožena stranka odgovorila na revizijo. Predlaga zavrnitev revizije, v kateri tožena stranka navaja "kaj bi, če bi". Pojasnjuje, da je imel stanovanjsko pravico in je zato po določilu 14. člena UZITUL upravičen do odkupa stanovanja. Dejstvo, da mu je bilo dodeljeno "službeno stanovanje" ničesar ne spremeni, saj je bila pri dodeljevanju takih stanovanj prednostni pogoj stanovanjska pravica na stanovanju v drugi republiki, če je šlo za prestopnika v TO RS pa so se kasneje taka stanovanja tudi odkupovala, zaradi česar tudi niso bile sklenjene najemne pogodbe. Pravilnik Ministrstva za obrambo je namreč vsa stanovanja, ki so bila prevzeta od bivše JLA, okvalificiral kot službena in potemtakem Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA ne bi imela pomena. V zvezi z očitkom o zlorabi pravic pojasnjuje, da je prestopil v TO 17.7.1991, ko še ni vedel za možnost odkupa stanovanj, ki je bila uzakonjena šele 19.10.1991. Navedena opazka pa kaže na neenakopravno obravnavanje takoimenovanih prestopnikov, kar je privedlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki in njegove zaposlitve pri domačem letalskem prevozniku.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju v B. na podlagi odločbe Komande garnizona B. z dne 25.1.1990 in dogovora o uporabi stanovanja z dne 26.2.1990, - da je ohranil imetništvo stanovanjske pravice do uveljavitve UZITUL dne 25.6.1991, - da je kot aktivna vojaška oseba pravočasno prestopil iz Jugoslovanske ljudske armade na delo v Teritorialno obrambo RS, - da mu je bilo sporno stanovanje v L. dodeljeno dne 7.5.1992 z odločbo, ki ima naslov: Odločba o dodelitvi službenega stanovanja, in - da je tožnik 24.5.1993 vložil prošnjo za odkup stanovanja, ki jo je tožena stranka zavrnila.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo 14. člena UZITUL, ki je vojaškim oseba, ki so prestopile v Teritorialno obrambo RS, zagotavljal statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po zveznih predpisih. Ker je tožnik do uveljavitve UZITUL in do roka (18.7.1991), ki je bil določen za prestop, imel stanovanjsko pravico, je do nje upravičen tudi sedaj. Glede na to, da je SZ nadomestil prej veljavni Zakon o stanovanjskih razmerjih, in ne pozna več pojma stanovanjske pravice, je treba le pojasniti, da gredo tožniku enake pravice, kot so jih po določilih SZ pridobili bivši imetniki stanovanjske pravice. Navedba v odločbi o dodelitvi l. stanovanja z dne 7.5.1992, da se dodeli službeno stanovanje, pa je brez pomena, ker ne more ožiti tožnikovih pravic, ki mu jih zagotavlja UZITUL, in vezati stanovanjsko razmerje na določen čas oz. ga pogojevati z delom v Teritorialni obrambi. Konkretne pravne akte (odločbe) izdajajo državni in drugi organi na podlagi splošnih pravnih aktov (v danem primeru na podlagi ustavnega zakona) in vsebine, ki jo je določil zakonodajalec, upravni organ ne sme ožiti. Zato je vsako razpravljanje o tem, kje je tožnik zaposlen, za razsojo v tej zadevi brez pomena. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili materialno pravo, ko sta razsodili, da se tožniku zaradi prenehanja dela pri toženi stranki ni treba izseliti iz spornega stanovanja, in sta zavrnili tožbeni zahtevek tožene stranke iz nasprotne tožbe. V tem delu revizija tožene stranke ni utemeljena in jo je sodišče zavrnilo na podlagi določila 393. člena ZPP.

Je pa utemeljen revizijski očitek, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta odločali o tožbenem zahtevku tožnika, ki uveljavlja pravico do odkupa spornega stanovanja po določilih SZ o lastninjenju in privatizaciji stanovanj. Tožena stranka je po določilih SZ in 2. člena Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur.l. RS, št. 61/92) sicer pasivno legitimirana za prodajo stanovanja, toda tožnik ni upravičen do odkupa. Revidentka namreč utemeljeno opozarja na določilo prvega odstavka 117. člena SZ, ki določa, da morajo lastniki prodati stanovanje na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel... To določilo je sodna praksa strogo upoštevala v vseh primerih, v katerih je odločala, tako da gre za ustaljeno sodno prakso, od katere tudi v tožnikovem primeru ne gre odstopiti. Tožnik na stanovanju, katerega odkup zahteva, ob uveljavitvi SZ dne **+ 19.10.1991 ni bil imetnik stanovanjske pravice (in tudi pravice do njegove uporabe kot službenega stanovanja ni imel), zato nima pravice zahtevati odkup tega stanovanja. Pravica do odkupa stanovanja gre vsem imetnikom stanovanjske pravice, ne glede na to, če so civilne ali vojaške osebe, toda bistveno je imetništvo stanovanjske pravice na stanovanju ob uveljavitvi SZ. Za vojaške osebe je bil tehnično odkup nekaterih stanovanj odložen, toda z že navedeno uredbo je bil dovoljen tudi odkup stanovanj, ki so bila dodeljena po 6.1.1991 (pa do 19.10.1991), kar pa ne zajema tožnikovega primera. On je pridobil imetniku stanovanjske pravice podoben status na spornem stanovanju šele 7.5.1992, torej po roku, ki je omogočal odkup stanovanj pod posebnimi pogoji, določenimi v SZ. Ker torej tožnik nima pravice do odkupa stanovanja, ki mu je bilo kasneje dodeljeno, na presojo sodišč, ki sodijo na podlagi ustave in zakonov, ne more vplivati tožnikova trditev, da je tožena stranka prodala stanovanje nekaterim njegovim sodelavcem. Zato je v tem delu sodišče ugodilo reviziji tožene stranke in izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za odkup stanvanja po določilih SZ (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Zaradi delne ugoditve reviziji in zavrnitve dela tožbenega zahtevka, je moralo na podlagi določila drugega odstavka 166. člena ZPP spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških, saj se je spremenil uspeh pravdnih strank. Ob zavrnitvi tožbenih zahtevkov tožeče in tožene stranke, sta obe stranki deloma uspeli oz. propadli, zato naj vsaka stranka trpi svoje stroške pred sodiščem prve stopnje, pred sodiščem druge stopnje in stroške v revizijskem postopku (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP).