Jedro

ZASP-B (veljaven ob sprejetju Pravilnika 2006) je predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, in zavzel stališče, da je s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ohranil v veljavi dotedanje tarife Pravilnika 1998 in jim dal naravo skupnega sporazuma. Pod pojmom „Tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, je mogoče šteti zgolj tarifo v ožjem pomenu besede, ne pa tudi določb Pravilnika (tako imenovan normativni del), katere del je tudi določba o valorizaciji (11. člen Pravilnika 1998)“.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani tudi v 1. in 2. točki izreka za glavnico v znesku 157,56 EUR s pripadki ter v 3. točki izreka glede stroškov izvršilnega postopka in sklenilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe ustavi za znesek 121,52 EUR, tožeči stranki pa naložilo povrnitev stroškov toženi v višini 254,74 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka in izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe se sklicuje predvsem na zmotno uporabo materialnega prava, kar je imelo za posledico, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče v zvezi z vprašanjem, ali je tožeča stranka upravičena do nadomestila po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del(1) iz leta 2006 ali po Pravilniku o javni priobčitvi glasbenih del(2) iz leta 1998. Sodišče prve stopnje napačno navaja, da ji je URSIL(3) soglašal zgolj s tafifno prilogo pravilnika (1998), saj navedeno nasprotuje določbam ZASP, po katerih URSIL odobri splošno tarifo in besedilo. Sodišče je v delu, v katerem je štelo da je objava Pravilnika z dne 28.12.2006 pomenila dejansko spremembo Pravilnika, in v delu, v katerem je štelo, da naj bi vtoževani zneski ne bili v skladu s Pravilnikom iz leta 1998, napačno uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče je edino, ki lahko odloča o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni (3. alineja prvega odstavka 21. člena Zakona o ustavnem sodišču), kar posledično pomeni, da sodišče prve stopnje ni pristojno za presojo pravilnosti Pravilnika iz leta 2006. Sodniki pa so pri odločanju vezani na ustavno skladen zakon, zato je odločanje o usklajenosti podzakonskega akta v nasprotju s 125. členom Ustave Republike Slovenije in 3. členom ZS, ki ga je sodišče delno apliciralo pri uporabi inštituta excepcio legalis. Tožeča stranka v pritožbi izrecno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, natančneje določilo prvega odstavka 362. člena ZPP, ki sodišču prve stopnje v primeru razveljavitve sodbe in vrnitve v ponovno odločanje nalaga, da mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje tako dane napotke sodišča druge stopnje mora upoštevati, a jih v konkretnem primeru ni.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru ni sporna uporaba glasbenih del, ampak le višina nadomestila. Tožeča stranka vtožuje razliko za plačilo avtorskega honorarja, ki ga je tožena stranka dejansko plačala, in višino, ki ga je tožeča stranka zaračunala po novejšem Pravilniku, objavljenem leta 2006. Vprašanje, ali je tožeča stranka upravičena do nadomestila po Pravilniku 1998, ali po Pravilniku 2006, je vprašanje materialnega prava. Sodna praksa pritožbenih sodišč je bila neenotna glede vprašanja, ali je mogoče uporabiti določilo 11. člena Pravilnika 1998, ki je predvideval valorizacijo tarifnih vrednosti. V času, ko se je sodišče druge stopnje prvič opredeljevalo do predmetne zadeve, o tem vprašanju Vrhovno sodišče Republike Slovenije še ni odločalo.

6. Sodišče prve stopnje, ki ni uporabilo Pravilnika 2006, na podlagi katerega je nadomestilo zaračunavala tožeča stranka, je res odločilo podobno kot v svoji prvotni sodbi z dne 29.10.2009, ki je bila na Višjem sodišču v Ljubljani razveljavljena. Razveljavljena je bila v času, ko je bila sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem povsem neenotna, vendar pa se je v vmesnem času, to je v času, ko je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o predmetni zadevi, sodna praksa poenotila, vprašanje pa je bilo tudi že predmet obravnave pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije v zadevi II Ips 160/2011. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da je ZASP-B (veljaven ob sprejetju Pravilnika 2006) predvidel, da se tarife določajo s skupnim sporazumom, in zavzel stališče, da je s prehodno določbo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B ohranil v veljavi dotedanje tarife Pravilnika 1998 in jim dal naravo skupnega sporazuma. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je pod pojmom „Tarife kolektivnih organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, mogoče šteti zgolj tarifo v ožjem pomenu besede, ne pa tudi določb Pravilnika (tako imenovan normativni del), katere del je tudi določba o valorizaciji (11. člen Pravilnika 1998)“.

7. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje uporabo tarifnega dela Pravilnika 1998, kot ga je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje in tudi ustrezno pojasnilo, zakaj je pravilnik iz leta 2006 nezakonit in ga ne sme uporabiti. Pravilnik iz leta 2006 je podzakonski akt, ki ga sodišče ne sme uporabiti, če ni skladen z zakonom (3. člen ZS, 125. in 156. člen Ustave Republike Slovenije). Pravilnik 2006 ni bil sprejet po z zakonu predpisanem postopku, veljavnem v času njegovega sprejema (ZASP-B). Drugačno pritožbeno razlogovanje je pravno zmotno. Določilo četrtega odstavka 26. člena ZASP-B nudi podlago za uporabo tarifnega dela Pravilnika 98, s čimer je soglašalo tudi Vrhovno Sodišče Republike Slovenije (II Ips 160/2011).

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je skladno z določilom 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

9. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 38/2006

(2) Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. l. RS, št. 29/98

(3) Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino