Jedro

Tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, tudi ne v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu na prvi stopnji izrečena enotna kazen tri mesece zapora izvrši s prestajanjem v zavodu za prestajanje kazni.

II. Obdolženi J.L. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.L. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo posamične kazni ter v skladu s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen tri mesece zapora, pri čemer je odločilo, da se bo kazen zapora v skladu s 86. členom KZ-1C izvršila z delom v splošno korist v trajanju 180 ur, ki jih mora obdolženec opraviti v obdobju osem mesecev od izvršljivosti sodbe. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžan pa je oškodovanim družbam povrniti zneske, kot je to podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila okrajna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo prvostopnega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da se obdolžencu izrečena zaporna kazen izvrši s prestajanjem v zavodu za prestajanje kazni.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba okrajne državne tožilke utemeljena.

4. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je prvostopno sodišče obdolžencu izreklo zaporno kazen upoštevaje okoliščino, da je obdolženec obsežno predkaznovan, da je specialni povratnik, ki je kljub predhodnim številnim obsodbam, z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljeval. Kot olajševalne okoliščine pa je prvostopno sodišče upoštevalo obdolženčev zbran in urejen nastop na glavni obravnavi, priznanje krivde ter okoliščine, da je s kaznivimi dejanji bila povzročena nizka premoženjska škoda. Obdolženec je izvršena kazniva dejanja obžaloval in pri tem navajal, da je bil v določenem obdobju življenja brez stanovanja, praktično brez vsega, sedaj pa se mu je situacija izboljšala, ker ima novo partnerko, s katero sta zaročena, prav tako se je "očistil" prepovedane droge in obiskuje metadonsko terapijo in si je torej življenje do neke mere uspel urediti, zaradi česar je prvostopno sodišče sledilo obdolženčevemu predlogu, da se mu izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist. Prvostopno sodišče je svoje zaključek v tej smeri podkrepilo še z navedbami, da obdolženec "že" od februarja 2019 ni izvršil nobenega kaznivega dejanja več, obdolženec pa je tudi izrazil pripravljenost oškodovanim družbam povrniti povzročeno škodo.

5. Takšne zaključke prvostopnega sodišča pa pritožba okrajne državne tožilke utemeljeno graja. Pri tem pritožnica utemeljeno izpostavlja, da obdolženčevo priznanje in obžalovanje ter morebitna okoliščina (sodišče njegovih navedb v tej smeri namreč ni preverilo), da se zdravi odvisnosti od drog, ne pretehtajo dejstva, da je bil obdolženec že večkrat pravnomočno obsojen zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, pretežno zaradi kaznivih dejanj tatvine, pri čemer tudi ni spregledati, da je še v drugih kazenskih postopkih in je torej specialni povratnik, ki je bil že večkrat obsojen, pa ga nobena kazen ni odvrnila od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj. Pritožnica tako izpostavlja, da je bil obdolženec do sedaj že 25-krat obsojen, od tega 21-krat zaradi kaznivih dejanj tatvine in 3-krat zaradi kaznivih dejanj velike tatvine ter 1-krat zaradi kaznivega dejanja goljufije ter 2-krat zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. Takšna obdolženčeva predkaznovanost in dejstvo, da ga že večkrat izrečene kazni zapora niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, nikakor ne daje podlage za zaključek, da bo pri obdolžencu izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist dosegla namen kaznovanja. Kot v svoji pritožbi pravilno izpostavlja okrajna državna tožila, mora namreč izvršitev kazni zapora ohraniti svoje bistvo (pravičnost v smislu sodobnega pojmovanja), pri čemer mora način izvršitve kazni obdolženca in tudi druge potencialne storilce odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj in mora biti torej koristen, tako za kaznovano osebo, kot za ostale, potencialne storilce. V obravnavani zadevi pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, tudi ne v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi okrajne državne tožilke ugodilo in odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe.

6. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče tudi uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrajne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Glede na to, da je obdolženec brez zaposlitve, brez premoženja in bo moral na prestajanje zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).