Jedro

Tožnik je v zapuščinskem postopku takoj po razglasitvi oporoke zapustnice izjavil, da uveljavlja pravico do nujnega deleža in sicer glede obsega zapuščine, s katerim je pokojnica razpolagala v oporoki. Tudi potem, ko sta toženca vložila v spis pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je podal izjavo, da vztraja pri že podanem predlogu in uveljavlja nujni delež, hkrati pa je vložil zoper toženca tožbo na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tako ravnanje pritožnika v času, ko še ni potekel rok po 41. členu ZD, pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je prišlo do pretrganja zastaranja do pravnomočnosti zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval, da mu prvotoženka iz naslova nujnega deleža plača znesek 2.175.851,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1993 dalje do plačila, drugotoženec pa znesek 578.167,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.2.1994 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da tožencema povrne njune pravdne stroške v znesku 213.583,00 SIT. Tožeča stranka v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po trditvah pritožbe je sodba nesklepčna in ima take pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Iz sodbe ni razvidno, katere dokaze je prvostopno sodišče sploh izvajalo. Tožeča stranka je presenečena, ker je prvostopno sodišče zadevo povsem po nepotrebnem tako poenostavilo. Res gre za zelo staro sodno zadevo, v kateri so bili izvedeni številni dokazi po vsebini, v zvezi z višino zahtevka tožeče stranke pa so svoje delo opravili tudi izvedenci. Dejstvo je, da je bil po pokojni materi tožnika v teku zapuščinski postopek in če bi sodišče vpogledalo zapuščinski spis, bi lahko ugotovilo, da je v zapuščinskem postopku sodišče razglasilo oporoko pokojne dne 13.1.1989, kakor tudi, da je tožeča stranka že s pripravljalno vlogo z dne 1.2.1989, kasneje pa tudi na zapuščinski obravnavi 24.4.1989, uveljavljala pravico do nujnega deleža. Tožeča stranka se je z okoliščino samega obstoja pogodbe o dosmrtnem preživljanju seznanila šele na podlagi navedb tožene stranke na zapuščinski obravnavi dne 3.2.1989. Takrat je v istem zapuščinskem postopku že izpodbijala takšno pogodbo kot nično zaradi očitne fiktivnosti. Tožeča stranka je v zvezi s postopkom Pn 2/90 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Ljubljani, živela v trdnem prepričanju v uspeh zaradi razveljavitve fiktivne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, v kateri je tožbo vložila že dne 29.12.1989. V postopku na razveljavitev pogodbe ni uspela, sodbo višjega sodišča je prejela šele 6.8.1991. Takoj potem, ko je bilo tožeči stranki evidentno prezentirano, da s postopkom na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni uspela, je seveda pravočasno vložila tožbo v zadevi dne 18.9.1991. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Če tožnik trdi, da je kot nujni dedič zaradi pogodbe o dosmrtnem preživljanju prikrajšan, bi moral zahtevati vrnitev daril v roku treh let od smrti zapustnice, kar pa ni storil. Nikoli ni postavil zahtevka na vrnitev daril, zaradi česar ne more uveljavljati nujnega deleža, če ni zapuščine in se njegov nujni delež lahko računa samo od tega, kar je sam podedoval. Tudi če bi tožnik postavil zahtevek na vrnitev daril, pa ne bi bil uspešen, ker je bilo o veljavnosti pogodbe že pravnomočno odločeno v postopku Pn 2/90. Pritožba je utemeljena. Najprej je potrebno odgovoriti na pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, češ da je izpodbijana sodba nesklepčna in da se je zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti, ker ni razvidno, katere dokaze je prvostopno sodišče sploh izvajalo. V tej smeri očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa ni bila storjena. Sodba namreč vsebuje razumljive razloge, torej takšne, da je omogočeno strankama in tudi pritožbenemu sodišču ugotoviti, na podlagi katerih dejstev ter dokazov je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev, ki jo vsebuje izrek sodbe. Kar zadeva dejstva in dokaze, mora sodišče prve stopnje v obrazložitvi navesti le tiste, na katere opre svojo sodbo (4. odstavek 324. člena ZPP), kar je tudi storilo. Pač pa je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik z obravnavano tožbo, vloženo dne 18.9.1991, zaradi prikrajšanja nujnega deleža zahteva zmanjšanje neodplačnih razpolaganj zapustnice, svoje matere A. B.. Kot izhaja iz priloženega zapuščinskega spisa po pokojni A. B. (opr. št. I D 1007/88 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani), je zapustnica umrla dne 4.7.1988, tožnik je njen zakoniti in nujni dedič, toženca, nečakinja in brat zapustnice, pa sta glede na ugotovitve pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 10.3.1998 v tej zadevi oporočna dediča. Ugotovljeno je nadalje, da je zapustnica pred smrtjo dne 22.6.1988 s tožencema sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je isto nepremično premoženje, že obseženo v oporoki, izročila tožencema. Ker po zapustnici ni ostalo nepremičnega premoženja, ki bi spadalo v zapuščino, je zapuščinsko sodišče odločilo o dedovanju le še preostalih denarnih sredstev. Gre torej za situacijo, ko je bil tožnik kot nujni dedič po pokojni materi primoran uveljavljati pravico do nujnega deleža v samostojni pravdi, saj trdi, da je kljub dedovanju denarnih sredstev na hranilni knjižici pokojnice prikrajšan njegov nujni delež, ker je zapustnica za življenja z nepremičninami razpolagala. Hkrati zatrjuje, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 22.6.1988 neodplačen pravni posel, torej darilo tožencema, pri čemer poudarja, da je njegova mati umrla le nekaj dni po sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke utemeljilo sledeče: ker premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ne spada v zapuščino, torej ni predmet dedovanja, tožnik na tem premoženju ne more uveljaviti nujnega deleža; glede na trditve tožnika, da ta pogodba dejansko prikriva neodplačni pravni posel, pa tožnik kot nujni dedič tožbe ni vložil pravočasno v roku iz 41. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in je nastopilo zastaranje zahtevka na vrnitev darila. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Zakon o dedovanju v določbah členov 28 in nadaljnjih določbah ureja med ostalim vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža, pri čemer se vračajo tudi darila v obsegu, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. Zastaranje tožbe ureja 41. člen ZD, in sicer se vrnitev daril lahko zahteva v treh letih od zapustnikove smrti. Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je ta rok zastaralen, kar nadalje pomeni, da lahko pride do pretrganja rokov skladno z določbo 388. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ga je kot splošnejši predpis glede na določbe ZD potrebno uporabiti v takih primerih. Tožnik je v zapuščinskem postopku takoj po razglasitvi oporoke zapustnice izjavil, da uveljavlja pravico do nujnega deleža in sicer glede obsega zapuščine, s katerim je pokojnica razpolagala v oporoki. Tudi potem, ko sta toženca vložila v spis pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je podal izjavo, da vztraja pri že podanem predlogu in uveljavlja nujni delež, hkrati pa je vložil zoper toženca tožbo na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju v zadevi Pn 2/90 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani. Tako ravnanje pritožnika v času, ko še ni potekel rok po 41. členu ZD, pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da je prišlo do pretrganja zastaranja do pravnomočnosti zapuščinskega postopka. Kot ponovno opozarja v pritožbi, je torej že s pripravljalno vlogo v zapuščinskem postopku dne 1.2.1989 uveljavljal pravico do nujnega deleža, pa tudi kasneje, ko je izvedel za obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s katero ni soglašal in s tem na podlagi razpolaganj z navedeno pogodbo zahteval vrnitev daril v zapuščino. Glede na določbo 1. in 3. odstavka 392. člena ZOR tožbeni zahtevek zato ne more biti zastaran. Stališče pritožbe, da je tožba vložena pravočasno v treh letih od razglasitve oporoke, kot določa 41. člen ZD, pa ni pravilno, ker tožnik zaradi sklenjene in veljavne pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne more več zahtevati zmanjšanja oporočnih razpolaganj, ki se pokrivajo s predmetom pogodbe. Ker sodišče prve stopnje zgoraj navedenih okoliščin ni upoštevalo, je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je tožnik med postopkom tožbeni zahtevek modificiral in sedaj uveljavlja denarni zahtevek, bo potrebno presoditi pravno naravo zahtevka ter v nadaljevanju po potrebi dopolniti že doslej izpeljan dokaj obširen dokazni postopek. Najprej pa je seveda potrebno ravnati skladno z določbo 19. člena ZPP, ki ureja preizkus stvarne pristojnosti po uradni dolžnosti. Izrek o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP.