Jedro

ZPNP pozna tri oblike vrednosti: (1) vrednost zavarovanega predmeta, ki je bila sporazumno določena v zavarovalni pogodbi ali zavarovalni polici, (2) vrednost, ki jo predstavlja zavarovalna vsota in (3) dejansko vrednost plovila. Enake oblike vrednosti poznajo tudi splošni pogoji za zavarovanje čolnov in jadrnic, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Na podlagi navedenega je ugotoviti, da sporazumno določena vrednost v zavarovalni pogodbi ali polici, ne odgovarja pojmu zavarovalne vsote oziroma dejanske vrednosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku tolarsko protivrednost 72.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije z zamudnimi obrestmi, ker je ugotovilo, da je imel tožnik na to vrednost zavarovano svoje plovilo, ki se je zaradi požara potopilo in uničilo. Sodišče druge stopnje pa je toženkino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo, pri čemer pa je v razlogih navedlo tudi pravne razloge za toženkino obveznost iz Zakona o pomorski in notranji plovbi.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka, ki je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da se sodbi nižjih sodišč razveljavita. V reviziji opozarja, da v postopku ni bilo raziskano ali je imelo tožnikovo plovilo ustrezen sistem hlajenja ter da je bila ugotovljena vrsta okoliščin, ki kažejo na sumljivo hitrost gorenja ter vzroke požara. Vse bistvene okoliščine škodnega dogodka niso bile zanesljivo pojasnjene ter ima sodba sodišča prve stopnje vrsto nejasnosti. Vse ugotovljene okoliščine tudi niso ocenjene in upoštevane. Predvsem pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče ravnalo v nasprotju z določilom 714. člena Zakona o pomorski in notranji plovbi. Nadzavarovanost plovila je razvidna iz prodajne pogodbe, ki jo je toženka priložila sodišču. Zato ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da pogodba ni zadosten dokaz o vrednosti oziroma nadzavarovanosti plovila.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, tožnik pa na revizijo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Pravilno je materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da je potrebno spor med pravdnima strankama rešiti na podlagi določb Zakona o pomorski in notranji plovbi (Ur. list bivše federacije št. 22/77, naprej ZPNP), predvsem njegovih določb, ki se nanašajo na plovbno zavarovanje (689. člen in naslednji). Po teh določbah je potrebno spor rešiti zaradi tega, ker je bilo tožnikovo plovilo glede na ugotovljene njegove značilnosti morski čoln iz 10. točke 6. člena ZPNP, po določilu četrtega odstavka 689. člena istega zakona pa se določbe IV. poglavja, to je pogodbe o plovbnem zavarovanju - uporabljajo tudi za zavarovanje čolnov. Po določilu prvega odstavka 699. člena ZPNP se lahko vrednost zavarovanega predmeta določi sporazumno v zavarovalni pogodbi ali zavarovalni polici ter je tako dogovorjena vrednost obvezna za obe pogodbenici. Če pa ni izrecno dogovorjeno, ne pomeni zavarovalna vsota hkrati tudi dogovorjene vrednosti zavarovanega predmeta (po drugem odstavku 701. člena ZPNP). Glede velikosti obveznosti zavarovalnice v primeru uničenja zavarovanega plovila pa je pomembno še določilo 702. člena ZPNP, ki določa: če je zavarovalna vsota večja od dogovorjene oziroma dejanske vrednosti predmeta, se ob likvidaciji škode upošteva samo dogovorjena oziroma dejanska vrednost. V določilu 713. člena ZPNP pa je določeno, da je iz zavarovanja izključena škoda, ki je nastala posredno ali neposredno zaradi zavarovančevega namernega ravnanja oziroma zaradi hude zavarovančeve malomarnosti.

Po presoji revizijskega sodišča v tem primeru niso bila v celoti upoštevana vsa spredaj navedena določila, predvsem ne tista, ki so pomembna za določitev toženkine obveznosti iz pogodbenega zavarovanja. Iz spredaj navedenih določb izhaja, da pozna ZPNP tri oblike vrednosti: (1) vrednost zavarovanega predmeta, ki je bila sporazumno določena v zavarovalni pogodbi ali zavarovalni polici, (2) vrednost, ki jo predstavlja zavarovalna vsota in (3) dejansko vrednost plovila. Enake oblike vrednosti poznajo tudi splošni pogoji za zavarovanje čolnov in jadrnic, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Na podlagi navedenega je ugotoviti, da sporazumno določena vrednost v zavarovalni pogodbi ali polici, ne odgovarja pojmu zavarovalne vsote oziroma dejanske vrednosti. Vsebinskih razlogov, ki so potrebni za določitev obravnavanih oblik vrednosti, sodbi sodišč nižjih stopenj ne vsebujeta ali bolje: pojma zavarovalne vsote in sporazumno določene vrednosti zavarovanega predmeta (neutemeljeno) enačita.

Prezrte pa so bile tudi materialnopravne določbe iz tretjega in sedmega odstavka četrtega člena splošnih pogojev ter 702. člena ZPNP. Po teh določbah zavarovalnica v primeru uničenja plovila ne plača več, kot pa je znašala dejanska vrednost vozila. Prav dejanska vrednost vozila pa je bila med postopkom sporna (na obeh stopnjah sojenja). Prezrt pa je bil tudi dogovor o franšizi.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da o sporu ni bilo pravilno odločeno predvsem zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nižjih sodišč, da je odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku ugotovitev zavarovalne vsote (ki se jo enači s sporazumno določeno vrednostjo zavarovanega predmeta) in ne dejanska vrednost plovila. V posledici takega izhodišča dejanska vrednost tožnikovega plovila sploh ni bila ugotovljena (čeprav so bili dokazi v tej smeri predlagani). V skladu s takimi ugotovitvami je moralo revizijsko sodišče razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi določb drugega odstavka 395. člena ZPP in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V nadaljnjem postopku bo potrebno ponovno oceniti že vse izvedene dokaze, dokazni postopek v smeri ugotavljanja dejanske vrednosti tožnikovega plovila pa dopolniti (z izvedbo že med postopkom predlaganih in morebiti še novih dokazov).

Revizija formalnopravno ni opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, čeprav tak revizijski razlog uveljavlja.

Revizijsko sodišče je zato preizkusilo izpodbijani sodbi zgolj v smeri uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa je v tem primeru ni ugotovilo. Zato ocenjuje, da postopkovne kršitve niso bile zagrešene.

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.