Jedro

Pavšalne navedbe toženca, da je prenehal s plačevanjem obrokov zato, ker ima tudi sam zapadlo terjatev do tožnika, ni mogoče šteti kot ugovor pobota. Pobotna izjava mora biti namreč jasna in nedvoumna ter mora izražati voljo za pobotanje. Toženec pa mora po višini opredeliti terjatev, ki jo uveljavlja v pobot, in navesti tudi ostala dejstva, na podlagi katerih bo sodišče lahko presojalo o utemeljenosti njegove terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v 1. točki izreka tako, da zakonske zamudne obresti od priznanih pravdnih stroškov tečejo od poteka 15-dnevnega roka za izpolnitev dalje, do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Po odločitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati znesek 6.757,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2004 do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do dneva plačila (1. točka izreka). Pravdne stroške je odmerilo na 848,89 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti v 15 dneh, po poteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo je po svojem pooblaščencu vložila tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba meni, da bi moralo sodišče izjavo tožene stranke ob zaslišanju, da je s plačevanjem obrokov za nakup avta prenehala zato, ker je imela tudi sama terjatve do tožeče stranke, šteti kot pobot. Tudi sicer kupnina v pogodbi ne predstavlja prave vrednosti avta, saj je bila določena na podlagi Zapisnika o stanju rabljenega vozila z dne 13.6.2003, pogodba med pravdnima strankama pa je bila sklenjena šele 1.9.2003. Višino obrestne mere je tožeča stranka določila šele z dodatkom h pogodbi dne 30.9.2003, ko je avto že prešel v lastništvo tožene stranke. Tožena stranka je dodatek morala podpisati, če je avto hotela obdržati, ne glede na to, da se z obrestno mero ni strinjala. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico.

Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba

je delno uteme ljena.

Predmet zahtevka je plačilo kupnine za vozilo Renault Laguna na podlagi Kupoprodajne pogodbe z dne 1.9.2003 (v nadaljevanju pogodba) in Dodatka h pogodbi z dne 30.9.2003 (v nadaljevanju dodatek, oboje v prilogi A2). Glede na to, da je bila pogodba med pravdnima strankama veljavno sklenjena, obe stranki zavezuje z dogovorjeno vsebino (9. čl. in 1. odst. 239. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ). Neupoštevne so zato pritožbene navedbe, da je bila dejanska vrednost avta ob nakupu nižja od pogodbeno določene, saj je na takšno ceno (2.110.191,00 SIT) toženec pristal. Enako velja tudi za letno obrestno mero v višini 6,48%, ki je bila zaradi obročnega odplačevanja določena v dodatku. V kolikor se z njeno višino toženec ni strinjal, dodatka pač naj ne bi podpisal. Na lastništvo avta, ki je medtem že prešlo nanj, pa to (v nasprotju s pritožbenim prepričanjem) niti ne bi vplivalo. Sodišče prve stopnje je ugovore toženca presojalo tudi po določbah o čezmernem prikrajšanju (118. čl. OZ) in oderuški pogodbi (119. čl. OZ), ter pravilno zaključilo, da pogoji za izpodbojnost oziroma ničnost pogodbe po citiranih določbah niso izpolnjeni, takšnim razlogom pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

Odločitev sodišča prve stopnje, po kateri je toženec dolžan plačati preostale neplačane obroke po pogodbi v znesku 6.757,22 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zato materialnopravno pravilna.

Toženec je zaslišan kot stranka (izpoved na list. št. 21) sicer povedal, da je s plačevanjem obrokov za avto prenehal zato, ker je imel do tožeče stranke tudi sam zapadlo terjatev. Navedeno pa po stališču pritožbenega sodišča ne predstavlja pobotne izjave. Glede na to, da pobot nastane z izjavo nasprotni stranki (312. čl. OZ), mora biti pobotna izjava podana jasno in nedvoumno in mora izražati voljo za pobotanje. Toženčevo pojasnilo, zakaj je prenehal s plačevanjem obrokov, tako ne zadostuje. Toženec tudi sicer ni opredelil višine zneska, ki naj bi mu ga tožeča stranka dolgovala in tudi ne ostalih okoliščin, ki bi sodišču omogočale presojo utemeljenosti njegove terjatve. Nenazadnje pa odločanje o pobotnem ugovoru ne bi bilo mogoče tudi zato, ker toženec ta zahtevek uveljavlja že pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani (glej odgovor na tožbo na list. št. 12). Dokler teče pravda, se namreč med istima strankama o istem zahtevku ne more začeti nova pravda ali v drugi pravdi uveljavljati pobotni ugovor, zato bi sodišče pobotni ugovor, tudi če bi ta bil podan, zavrglo (3. odst. 189. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo še glede kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. list RS št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je v izreku sodbe podano nasprotje v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je pomanjkljivost odpravilo po uradni dolžnosti tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka ustrezno spremenilo (6. alineja 358. čl. ZPP) in odločilo, da zakonske zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov tečejo šele od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje, do plačila (primerjaj načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).