Jedro

Pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, ki je po svoji naravi statusna ali poslovna odločitev pristojnih organov v pravnem prenosu udeleženih družb, delavec v individualnem delovnem sporu ne more izpodbijati. Prenos podjetja ali dela podjetja tudi ni predmet urejanja s pogodbo o zaposlitvi. V individualnem delovnem sporu se lahko postavi le vprašanje, ali je res šlo za prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določb 73. člena ZDR, na podlagi katerega delovna razmerja delavcev na podlagi iste pogodbe o zaposlitvi že po zakonu samem preidejo na delodajalca prevzemnika.

V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku in sklenitev pogodbe pri prevzemniku (čeprav so dejanski učinki podobni). Pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je, spremeni se le delodajalec in to že po zakonu samem. Zato sklepanje aneksa k pogodbi zgolj o tem ni potrebno, delavec pa ima možnost odkloniti prehod in dejansko opravljanje dela pri prevzemniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 9. 2011 v delovnem razmerju pri prvem tožencu. Tožnik ter oba toženca so podpisali aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 7. 2012, s katerim je bilo ugotovljeno, da je na podlagi 73. in 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) prišlo do spremembe delodajalca. Tri mesece po podpisu aneksa je bila tožniku dne 16. 10. 2012 pri novem delodajalcu - drugem tožencu, pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je aneks ničen in da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in prvim tožencem ni prenehala in je še nadalje v veljavi. Ugodilo je reintegracijskemu in reparacijskim zahtevkom zoper prvega toženca. Presodilo pa je tudi, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podal drugi toženec, nezakonita. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijske zahtevke zoper drugega toženca, ugodilo pa denarnim zahtevkom zoper tega toženca za plačilo plače za oktober in november 2012. 3. Sodišče je presodilo, da med prvim in drugim tožencem ni prišlo do pravno upoštevnega prenosa podjetja, obrata ali dela podjetja. Zato aneks k pogodbi o zaposlitvi nima dopustne pravne podlage in je ničen. Ničnost aneksa pomeni, da ni prišlo do zakonitega prehoda tožnika od prvega k drugemu tožencu in še vedno velja pogodba, ki je bila sklenjena med tožnikom in prvim tožencem dne 27. 9. 2011. Ker je tožnik od 1. 8. do 18. 11. 2012 opravljal delo za drugega toženca, ki ga je za ta čas prijavil v obvezna socialna zavarovanja, dne 18. 11. 2012 pa mu je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri drugem tožencu prenehalo delovno razmerje, ga je prvi toženec za čas od 18. 11. 2012 dolžan pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri drugem tožencu je sodišče ugotovilo, da je nezakonita, ker niso bile spoštovane zakonske določbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi starejšemu delavcu, reintegracijski in reparacijske zahtevke zoper drugega toženca je sodišče zavrnilo, ker je v tem delu ugodilo zahtevkom zoper prvega toženca.

4. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prvega toženca in tožbene zahtevke zoper njega zavrnilo. Presodilo je, da je podlaga (kavza) spornega aneksa dopustna. Iz vsebine aneksa izhaja, da je bila podlaga opravljanje določenega dela tožnika za plačilo pri drugem tožencu. Tožnik je aneks podpisal in je 1. 8. 2012 tudi nastopil delo pri drugem tožencu ter ga opravljal vse do odpovedi. Prenehanju delovnega razmerja z 31. 7. 2012 pri prvem tožencu ni nasprotoval, sodno varstvo pa bi po določbi tretjega odstavka 204. člena ZDR lahko zahteval le v roku trideset dni. Tožnik in drugi toženec pritožbe nista vložila.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti v nasprotju z razlogi, ki izhajajo iz listin. Iz listin namreč izhaja, da je bil aneks k pogodbi o zaposlitvi sklenjen v nasprotju s pozitivno zakonodajo in iz razlogov zavajanja delavcev in ne iz razloga, ki ga navaja izpodbijana sodba. Če bi bil resničen namen obeh tožencev, da tožniku zagotovita opravljanje dela pri drugem tožencu, potem mu ta ne bi podal odpovedi iz poslovnih razlogov dva meseca po tem, ko ga je prevzel v delovno razmerje. Sodišče druge stopnje je spregledalo dejstvo, da je tožnik invalid III. kategorije in se do tega ni opredelilo. Zmotno je razlagalo določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR v smeri, da je tožnik tožbo vložil prepozno. Tožnik je uveljavljal ničnost aneksa, uveljavljanje ničnosti pa ni vezano na prekluzivne roke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nedopustnost podlage spornega aneksa, saj ni šlo za prenos po določbah 73. člena ZDR, ker ta ni bil izveden po določbah zakona. Tožnik je aneks res podpisal, vendar ne prostovoljno, pač pa kot šibkejša pogodbena stranka in ob zagotovilu tožencev, da je zaposlitev pri drugem tožencu varovana. Pri tem mu je prvi toženec zamolčal, da bo kmalu prišlo do odpovedi. Zato so v takem ravnanju podani ničnostni razlogi. Soglasje k sklenitvi spornega aneksa tožniku ne jemlje možnosti kasneje uveljavljati ničnost, če ugotovi razloge za to.

6. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse bistvene pritožbene navedbe tožnika, da je tožnik invalid III. kategorije, pa se ni bilo dolžno opredeljevati, ker to v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, niti zatrjevano.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, ki je po svoji naravi statusna ali poslovna odločitev pristojnih organov v pravnem prenosu udeleženih družb, delavec v individualnem delovnem sporu ne more izpodbijati. Prenos podjetja ali dela podjetja tudi ni predmet urejanja s pogodbo o zaposlitvi. V individualnem delovnem sporu se lahko postavi le vprašanje, ali je res šlo za prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določb 73. člena ZDR, na podlagi katerega delovna razmerja delavcev na podlagi iste pogodbe o zaposlitvi že po zakonu samem preidejo na delodajalca prevzemnika.

12. V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri prenosniku in sklenitev pogodbe pri prevzemniku (čeprav so dejanski učinki podobni). Pogodba o zaposlitvi ostaja v veljavi taka, kakršna je, spremeni se le delodajalec in to že po zakonu samem. Zato sklepanje aneksa k pogodbi zgolj o tem ni potrebno, delavec pa ima možnost odkloniti prehod in dejansko opravljanje dela pri prevzemniku. Če tega ne stori - in tožnik ni - se šteje, da je od trenutka prenosa dalje zaposlen pri prevzemniku in lahko uveljavlja vse pravice iz delovnega razmerja le še pri njem.

13. Izpodbijana sodba temelji na dveh razlogih: da ne gre za ničnost spornega aneksa, ker je njegova kavza dopustna, in da bi nezakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe pri prvem tožencu lahko uveljavljal le v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.

14. Kavza pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 27. 9. 2011 med tožnikom in prvim tožencem je „opravljanje določenega dela za plačilo“. Vsebina spornega aneksa v ta namen ne posega, temveč gre le za ugotovitev, da je prišlo do spremembe delodajalca na podlagi 73. člena ZDR. Tak namen pa ne more biti ničen, saj gre le za ugotovitev posledice zatrjevanega prenosa dela podjetja, ki je nastala že na podlagi zakona. Enake posledice bi za tožnika nastale tudi, če aneksa ne bi podpisal. Sicer pa tak aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki sporazumno med vsemi tremi strankami ureja opravljanje dela za plačilo in zaposlitev pri drugo toženi stranki pod nespremenjenimi pogoji, ne bi bil ničen, četudi do prenosa dela podjetja ne bi prišlo.

15. Tožnik navaja, da spornega aneksa ni podpisal prostovoljno in da je šlo za zavajanje, ker mu je prvi toženec zamolčal, da bo že kmalu prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar tožnik v tožbi ničnosti ali izpodbojnosti aneksa ni zatrjeval iz tega razloga, pač pa zato, ker naj bi mu prvi toženec zamolčal, da bo lastništvo nad drugim tožencem prenesel na drugo (fizično) osebo. V tem delu je tožnikove navedbe zavrnilo že sodišče prve stopnje (točka 7 prvostopne sodbe), tožnik pa pritožbe ni vložil. Iz dejanskih ugotovitev sodišča ne izhaja, da bi prvi toženec že ob podpisu aneksa vedel, da bo pri drugem tožencu kmalu prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da bi tožniku to zamolčal. Iz vsebine spornega aneksa tudi ne izhaja, da bi šlo za poslabšanje pravic tožnika pri novem delodajalcu, temveč ravno obratno. Aneks zagotavlja tožniku enake pravice na podlagi iste pogodbe o zaposlitvi še naprej. To pa pomeni, da ni izključena možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov enako pri prvem kot pri drugem tožencu.

16. Uveljavljanje ničnosti pogodbe o zaposlitvi sicer ni izključeno zaradi roka za uveljavljanje nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretjem odstavku 204. člena ZDR. Vendar v tem primeru ničnost spornega aneksa ni bila ugotovljena, tožniku pa je pogodba o zaposlitvi pri prvem tožencu že prenehala. Tožnik je po ugotovitvah sodišča s 1. 8. 2012 nastopil delo pri drugem tožencu, pri katerem mu je kasneje prenehala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V sporu zoper drugega toženca je uspel glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zoper zavrnitev reintegracijskega in reparacijskih zahtevkov zoper tega toženca pa se ni pritožil. 17. Glede na navedeno revizija neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kot tudi, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).