Jedro

Revidentka, ki v svoji reviziji graja obrazložitev pritožbenega sodišča, da „gre za historično oddaljene dogodke“, hkrati sama uvidi, da je vzrok za zaplembo premoženja s kazensko sodbo“...... najbrž težko ugotoviti“ in dopušča možnost, da bi lahko šlo tudi za pomoto ali za nepotrebno „in tedaj običajno podvajanje istega ukrepa“, čemur odreka bistveni pomen. V tem delu je revidentki mogoče pritrditi, saj učinkovita uveljavitev pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja tako v ZDen kot v ZIKS, ne more biti odvisna zgolj od sredstev, ki jih je nekdanja revloucionarna in nedemokratična oblast izbrala za dosego končnega cilja oziroma namena podržaviti zasebno premoženje.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Odločitev o stroških postopka z revizijo tretjega nasprotnega udeleženca in predlagateljev v zvezi z odgovorom na reviziji se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delnim (pravilno tudi vmesnim) sklepom pravnima prednikoma predlagateljev vrnilo premoženje, neutemeljeno zaplenjeno s (pozneje razveljavljeno) kazensko sodbo Vojaškega sodišča mesta Maribor Sod. 484/45 z dne 17. 8. 1945 (v zvezi z zaplembeno odločbo Okrajnega sodišča v Brežicah Zp 165/46), našteto v 1. točki izreka prvostopenjskega sklepa; sicer pa je še zavrglo predlog za vrnitev nepremičnin, v času zaplembe vpisanih v z.k. Vložku .. k.o. ... in z. k. vložku … k.o. ... (2. tč. izreka prvostopenjskega sklepa), zaradi umika predloga ustavilo postopek zoper šesto nasprotno udeleženko Mestno občino ... in sedmega nasprotnega udeleženca T. d.d. (3. toč. izreka prvostopenjskega sklepa), zavrglo predlog zoper petega nasprotnega udeleženca P. (4. toč. izreka prvostopenjskega sklepa) ter izreklo, da bo oblika vračila premoženja (v naravi ali odškodnina) in stroški postopka predmet nadaljnjega odločanja (5. tč. izreka prvostopenjskega sklepa). Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo pod 1. tč. izreka njegovega sklepa, edino aktualno za preizkus v tem postopku z revizijo, ugotovilo, da je bilo najmanj v obsegu, opredeljenem v izreku, premoženje pravnih prednikov predlagateljev dr. F. A. in V. A. zaplenjeno na podlagi navedene kazenske sodbe Vojaškega sodišča mesta Maribor (v zvezi s katero je bila izdana tudi zaplembena odločba Okrajnega sodišča v Brežicah Zp 165/46 glede tega premoženja) – in torej ne morda na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnega imetja v državno last (v nadaljevanju: Odlok AVNOJ-a).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbe prve nasprotne udeleženke, druge in četrte nasprotne udeleženke, ter tretjega nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo z njimi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje so vložili revizijo tretji nasprotni udeleženec ter (enotno) druga in četrta nasprotna udeleženka, ki sta procesnopravno tudi sicer identična (ena) stranka postopka. Tretji nasprotni udeleženec z revizijo smiselno izpodbija na drugi stopnji potrjeno odločitev sodišča prve stopnje pod 1. točko izreka njegova sklepa, sklicujoč se na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka kot uveljavljana revizijska razloga. Slednje navedeni razlog utemeljuje z očitkom sodišču druge stopnje, da se sploh ni opredelilo do pritožbenih navedb tretjega nasprotnega udeleženca glede „ex lege“ prehoda premoženja v državno last na podlagi Odloka AVNOJ-a, pri katerem vknjižba v zemljiški knjigi nima konstitutivne narave, po drugi strani pa da se je oprlo izključno na zemljiškoknjižne vpise četudi samo hkrati razloguje, da vpisi v zemljiški knjigi sami po sebi niso pomembni in tudi odločbe zaplembenih komisij ne. Kljub temu je sodišče druge stopnje svojo odločitev v celoti oprlo le na zemljiškoknjižne podatke in zaplembeno odločbo. Uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka pa obrazlaga tudi s trditvijo, da jo je sodišče druge stopnje prolongiralo s tem, ko je toleriralo napačno poimenovanje sklepa sodišča prve stopnje kot le „delnega“, ki po mnenju tretjega nasprotnega udeleženca kot tak sploh ni izvršljiv, sodišče druge stopnje pa mu je (da bi saniralo procesno pomanjkljivost) zmotno pripisalo lastnost vmesnega delnega sklepa. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tretji nasprotni udeleženec utemeljuje izhajajoč iz trditve, da sta bila pravna prednika predlagateljev nemška državljana, kar pomeni, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za prehod premoženja v državno last na podlagi Odloka AVNOJ-a. To se je „ex lege“ zgodilo že 6. 2. 1945, torej pred izdajo kazenske sodbe Vojaškega sodišča mesta Maribor 17. 8. 1945, in je zato bila poznejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku pravno nepomembna, saj je premoženje že pred njeno izdajo prešlo v državno last. Drugačno naziranje bi pomenilo, da je nastop pravne posledice podržavljenega premoženja po Odloku AVNOJ-a odvisen od izida poznejšega kazenskega postopka – kljub že izpolnjenim pogojem za podržavljenje po navedenem odloku. S takim pristopom bi bila ustvarjena diskriminacija med osebami, ki jim je bilo zaplenjeno premoženje, kar je v nasprotju s temeljnimi pravicami in ustavnimi načeli. Stališče tretjega nasprotnega udeleženca po njegovem mnenju ne pomeni, da predlagatelji niso upravičeni do vrnitve premoženja; utegnili bi biti upravičeni, vendar ne po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), temveč po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) – pri čemer je za uveljavljanje upravičenj po slednje navedenem zakonu predviden upravni in ne sodni postopek in bi zato bilo treba predlog zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke sodne pristojnosti. Tretji nasprotni udeleženec predlaga razveljavitev sklepov sodišč obeh stopenj v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo odločanje, podredno pa spremembo pravnomočne odločitve v smeri zavrnitve predloga.

4. Druga in četrta nasprotna udeleženka (v nadaljevanju: Republika Slovenija) v njuni enotni reviziji izpodbija(ta) pravnomočno odločitev v enakem obsegu kot tretji nasprotni udeleženec – in to „iz revizijskih razlogov po 370. členu ZPP zlasti točke 3, to je zmotne uporabe materialnega prava“. Tudi Republika Slovenija v reviziji postavlja v središče kot svojo izhodiščno tezo, da so bili spričo „nemške narodnosti“ (za revidentko „nesporno“) pravnih prednikov predlagateljev izpolnjeni vsi pogoji za prehod njunega premoženja (natančneje: premoženja dr. F. A.) v državno last „ex lege“ na podlagi 2. točke 1. člena AVNOJ-a že 6. 2. 1945 in da je zato bila poznejša zaplemba premoženja s sodbo, izdano v kazenskem postopku pred vojaškim sodiščem, pravno nepomembna, saj je premoženje prešlo v državno last že pred njeno izdajo 17. 8. 1945, neodvisno od podlag za konkretne zemljiškoknjižne vpise in izdajo posamičnih zaplembenih odločb – oboje zgolj deklaratorne narave. V oporo temu ponuja revidentka obširno argumentacijo, sklicujoč se tudi na že obstoječo sodno prakso in tedanjo pravno teorijo. Sicer pa očita sodišču druge stopnje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka z obrazložitvijo, da za svojo odločitev ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi za zavrnitev pritožb nejasni in med seboj v nasprotju. V sodnem spisu so številne listine, ki kažejo na podržavljenje premoženja po Odloku AVNOJ-a, vendar jih sodišče ni presojalo in ni obrazložilo zakaj jih ne sprejema oziroma zakaj jih šteje za irelevantne. Ker sta se sodišči obeh stopenj izognili obravnavanju navedb Republike Slovenije, ki je prepričljivo in izčrpno obrazložila argumente za uporabo Odloka AVNOJ-a, sta s tem kršili tudi temeljne ustavne pravice procesne narave – pravico enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Republika Slovenija predlaga spremembo izpodbijanega pravnomočnega sklepa v smeri zavrnitve predloga, podredno pa razveljavitev sklepov sodišč obeh stopenj v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Izvoda obeh revizij sta bila poslana predlagateljem, ki so na njiju odgovorili in smiselno predlagali, naj se zavrneta, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen za obravnavni primer upoštevnega Zakona o pravdnem postopku – ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku – ZNP).

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Ker za odločitev v tej zadevi temeljno vprašanje – to je vprašanje pravnih podlag za podržavljanje z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zajetega premoženja pravnih prednikov predlagateljev – vsebinsko podobno problematizirata v njunih revizijah oba revidenta, so rezultati opravljenega preizkusa pravnomočne odločitve v tem obsegu zajeti v skupni obrazložitvi revizijskega sodišča kot odgovor na navedbe obeh revidentov. Revizijsko sodišče pa je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi pomembne ustavnopravne vidike obravnavane problematike, poudarjene v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-969/08-20 z dne 13. 5. 2010 – vključno z vprašanjem nesprejemljivosti z vidika varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS pravnega stališča, ki bi utegnilo privesti do posledice, da bi bilo predlagateljem zaradi morebitne odločitve o zavrnitvi predloga, sprejete po poteku prekluzivnega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov iz prvega odstavka 64. člena ZDen, onemogočeno, da bi zahtevek za vrnitev spornega premoženja uveljavljali v upravnem postopku po določbah ZDen (glej 9. in 10. točko obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča).

8. Iz vsebine revizij je mogoče izluščiti izhodišče, skupno obema revidentoma, ki predlagateljem upravičenosti do vrnitve v tem postopku spornega premoženja ne odrekata absolutno, temveč iz razloga, ker pravna podlaga njihovega zahtevka ni ZIKS, temveč ZDen (in je o vrnitvi tega premoženja pristojen odločati drug državni organ). Po dosedanjih stališčih sodne prakse je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vrnitev podržavljenega premoženja odvisno od vprašanja, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno (pri čemer ni nepomembno, da z vidika končnega namena – to je vrnitve podržavljenega premoženja, glede v tem postopku spornega premoženja, ki ga zajema v kazenskem postopku izdana in pozneje razveljavljena sodba vojaškega sodišča in ki bi hkrati utegnilo biti predmet vračanja upoštevaje predpis, naštet pod 20. točko med tistimi iz 3. člena ZDen, ni razlik). Prav v tej smeri sta sodišči prve in druge stopnje tudi izvedli dokazni postopek in ugotavljali pravno podlago, ki je v obravnavanem primeru pomenila prehod premoženja v državno last. S tem v zvezi sta upoštevali tudi napotke iz sklepov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 85/2004 in II Ips 647/2004 ter opravili analizo vpisov v zemljiški knjigi in zaplembenih odločb (sodišče druge stopnje tudi primerjalno z drugim premoženjem pravnih prednikov predlagateljev, podržavljeno na podlagi, ki ni identična s podlago za podržavljenje v tem postopku spornega premoženja). V revizijah obeh revidentov večkrat poudarjane narave deklaratornosti vpisov v zemljiško knjigo in zaplembenih odločb sodišči prve in druge stopnje nikakor nista zanemarili, vendar sta pravilno upoštevali, da ta lastnost tem aktom vendarle ne izniči njihovega pomena – kar izhaja tudi iz stališča, zavzetega že v obrazložitvi sklepa VS RS II Ips 647/2004: „Ne glede na omejene učinke navedenih zemljiškoknjižnih vpisov in odločb pa je vendarle nujna njihova preučitev zaradi ugotovitve njihove pravne podlage.“ Revidenta gradita njuno stališče o obstoju pogojev za prehod spornega premoženja v državno last že 6. 2. 1945 „ex lege“ na podlagi Odloka AVNOJ-a na trditvi, da je bil dr. F. A. „oseba nemške narodnosti“ (revizijska trditev Republike Slovenije) in da „sta bila pravna prednika predlagateljev nemška državljana“ (revizijska trditev tretjega nasprotnega udeleženca), vendar nobena od teh trditev nima opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje. Iz teh izhaja kvečjemu obratno, saj je med ugotovitvami iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izrecno zapisano, da je v razveljavljeni kazenski sodbi vojaškega sodišča med osebnimi podatki navedeno za oba prednika predlagateljev, da sta bila jugoslovanska državljana (in kar je skladno tudi z dopisom avstrijskega Zveznega ministrstva za finance z dne 10. 5. 1994, na katerega se ko listino sklicuje še v reviziji revidentka Republike Slovenije sama: „Lastnika zgoraj navedenega premoženja dr. F. in W. A. sta bila za čas zaplembe [sklep AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944] in do 28. avgusta 1945 jugoslovanska državljana“); to pa bi lahko bil kvečjemu argument v prid sklepanju o neupoštevnosti Odloka AVNOJ-a kot podlage za „ex lege“ razlastitev A. in za „potrebnost“ izreka kazni zaplembe premoženja zatorej v kazenskem postopku.

9. Zaostrovanje standardov in postavljanje zahtev po še večji natančnosti pri ugotavljanju pravnih podlag podržavljenja od tiste, ki sta jo v tem postopku izpričali sodišči prve in druge stopnje, ne bi bilo utemeljeno in bi se sprevrglo v nasprotje cilja poprave krivic, skupnega in skladno lastnega tako ZDen-u kot ZIKS-u. Republika Slovenija, ki v svoji reviziji s tem v zvezi graja obrazložitev pritožbenega sodišča, da „gre za historično oddaljene dogodke“, hkrati sama uvidi, da je vzrok za zaplembo premoženja s kazensko sodbo“...... najbrž težko ugotoviti“ in dopušča možnost, da bi lahko šlo tudi za pomoto ali za nepotrebno „in tedaj običajno podvajanje istega ukrepa“, čemur odreka bistveni pomen. V tem delu je revidentki mogoče pritrditi, saj učinkovita uveljavitev pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja tako v ZDen kot v ZIKS, ne more biti odvisna zgolj od sredstev, ki jih je nekdanja revloucionarna in nedemokratična oblast izbrala (nemara res tudi podvajala) za dosego končnega cilja oziroma namena podržaviti zasebno premoženje. Ustavno sodišče je svoji in že prej citirani odločbi s tem v zvezi zapisalo: „Tako kot so bili kazenski postopki, v katerih so sodišča izrekala kazni zaplembe premoženja, po namenu enaki kasnejšim predpisom o podržavljenju (med zaplembo premoženja v kazenskem postopku in podržavljanjem na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, z vidika cilja ni razlik; razlika je le v sredstvih, ki jih je za njegovo uresničitev država izbrala), sta po svojem namenu enaki tudi ureditvi vračanja podržavljenega premoženja po ZDen iz ZIKS. Cilj obeh je poprava krivic. Zato je tudi vrnitev (na tak ali drugačen način) podržavljenega premoženja, četudi je urejena v različnih zakonih, v svojem bistvu enotna – odpraviti krivice, storjene na posameznikovem premoženjskem področju“. Sodišče druge stopnje pa je iz rezultatov dokazanega postopka o podlagi za podržavljenje v tem postopku spornega premoženja izpeljalo končni sklep, da so se predlagatelji pred vložitvijo predloga lahko utemeljeno zanesli na zemljiškoknjižne podatke o kazenski sodbi kot podlagi za zaplembo oziroma podržavljenje premoženja pravnih prednikov, zaradi česar bi bila drugačna odločitev tudi v nasprotju z namenom zakonodaje, ki ureja vračanje neupravičeno zaplenjenega premoženja. Temu je treba pritrditi zaradi varovanja ustavnopravno zajamčene pravice predlagateljev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja njihovima pravnima prednikoma.

10. Z doslej obrazloženim je implicitno že odgovorjeno tudi na očitke obeh revidentov procesnopravne narave v smeri nezadostne obrazložitve o nesprejemljivosti njunih stališč glede predpisa iz 20. točke 3. člena ZDen kot podlage za „ex lege“ podržavljenje v sklepih sodišč prve in druge stopnje, pri čemer ti očitki ne dosegajo ravni zahtevanega standarda konkretiziranosti in obrazloženosti, da bi jih bilo mogoče preizkusiti kot upoštevne revizijske razloge. Na procesnopravni očitek tretjega nasprotnega udeleženca glede procesnopravne narave prvostopenjskega sklepa, povzet v reviziji iz njegove pritožbe, pa je v celoti in pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje v obrazložitvi svojega sklepa.

11. Ker uveljavljani revizijski razlogi – vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava – niso podani, je bilo treba reviziji obeh revidentov na podlagi določbe 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP ter v zvezi s 37. členom ZNP kot neutemeljeno zavrniti.

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 164. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.