Jedro

Zahteva za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida je vložena pravočasno, če je vložena v roku po 1. odstavku 96. člena ZVojI. Rok, določen v 3. in 4. odstavku 121. člena ZVojI se nanaša le na osebe, ki so ta status že pravočasno uveljavljale, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Mariboru, št. U 637/97 z dne 10.1.2000 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožnikovi tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke z dne 24.3.1997 odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z njo je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote R. na K. z dne 25.11.1996 in odločila, da tožniku ne prizna statusa in pravic vojnega invalida - vojaškega mirnodobnega invalida, ker ni vložil zahteve v roku, ki ga določa 96. člen Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 - ZVojI). Po navedeni zakonski določbi se lahko zahteva za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, vloži najkasneje v 5 letih po domnevnem nastanku bolezni. S.P. je zbolel leta 1990, ko je služil vojaški rok in bil dne 18.4.1990 pripeljan na zdravljenje v bolnišnico. Ker je šele 12.6.1996 dal vlogo za priznanje statusa, torej po več kot petih letih po domnevnem nastanku bolezni, je zamudil rok za vložitev zahteve za priznanje statusa vojnega invalida.

Po presoji sodišča prve stopnje pa je tožnik vložil zahtevo pravočasno in sicer v skladu s 3. odstavkom 121. člena ZVojI. Po navedeni prehodni določbi je mogoče zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida do uveljavitve tega zakona, vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Namen prehodnih določb je v tem, da posamezne določbe zakona določen čas po uveljavitvi zakona ne veljajo ali pa pravna razmerja urejajo drugače kot jih ureja zakon. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča prve stopnje zakonodajalec omogočil, ne glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZVojI, uveljavljanje statusa in pravic vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah po prejšnjih predpisih, še dve leti po uveljavitvi ZVoj. Ker je tožnik vložil zahtevek v predpisanem dveletnem roku, je ob navedeni razlagi zakona njegova zahteva pravočasna. Razlaga tožene stranke, da se rok, določen v 3. odstavku 121. členu ZVojI, nanaša le na osebe, ki so že pred začetkom uveljavitve zakona podale zahtevo, pa jim status ni bil priznan zaradi prenizkega odstotka invalidnosti, je napačna. Na navedene osebe se nanaša le določba 4. odstavka, ne pa tudi določba 3. odstavka 121. člena ZVojI.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer 3. odstavka 121. člena ZVoj. Razlaga sodišča, da je zakonodajalec omogočil, ne glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZVojI, uveljavljanje statusa in pravic vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah po prejšnjih predpisih, še dve leti od uveljavitve novega zakona, je zmotna. Določbi 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI sta bili vnešeni z namenom, da se osebam, ki so v preteklosti že uveljavljale status vojaškega mirnodobnega invalida, pa ga zaradi prenizkega odstotka invalidnosti niso mogle uveljaviti, omogoči, da izkoristijo ugodnost novega zakona v pogledu minimalnega odstotka invalidnosti v dveh letih po njegovi uveljavitvi. Po prej veljavnih zveznih predpisih o vojaških invalidih se je namreč status mirnodobnega vojaškega invalida na podlagi bolezni pogojeval z najmanj 60 % invalidnostjo, medtem ko je po ZVojI pogoj za status najmanj 20 % invalidnost. Vsi tisti torej, ki so status v preteklosti že uveljavljali pravočasno, v petletnem roku, pa ga zaradi prenizkega odstotka invalidnosti (pod 60 %) niso uspeli uveljaviti, so imeli možnost, da novo zahtevo na podlagi novega zakona vložijo do 31.12.1997. Uporaba navedene določbe kot jo razlaga sodišče, pa bi pomenila, da je imela oseba, ki je na primer zbolela na služenju vojaškega roka januarja 1995, v skladu s 3. odstavkom 121. člena zakona možnost uveljavljenja statusa vojaškega mirnodobnega invalida le do 31.12.1997, torej manj kot 3 leta. Takšna oseba bi bila v slabšem položaju od vseh ostalih upravičencev, ki se jim po 96. členu ZVojI omogoča uveljavljanje statusa v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje ugotovitvam izpodbijane sodbe. Sicer pa meni, da pritožba ni bila vložena pravočasno.

Pritožba je utemeljena.

Ugovor tožnika, da pritožba tožene stranke ni vložena pravočasno, ni utemeljen. Iz podatkov sodnega spisa sodišča prve stopnje (poštne povratnice in datuma oddaje na pošto) izhaja, da je bila izpodbijana sodba vročena toženi stranki 26. januarja 2000. Glede na pravilni pravni pouk v sodbi, da je dovoljena pritožba v petnajstih dneh od vročitve sodbe, in da je bila pritožba oddana s priporočeno poštno pošiljko dne 10.2.2000, je pritožba pravočasna. Po 1. in 2. odstavku 112. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) v zvezi s členom 16. Zakona o upravnem sporu (ZUS) se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok, vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Če pa se pošlje vloga po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljeno.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ni mogoče slediti sodišču prve stopnje, da je tožnikova zahteva vložena pravočasno, na podlagi 3. odstavka 121. člena ZVojI, in da torej rok iz 1. odstavka 96. člena ZVojI ne velja za osebo, ki je vložila vlogo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida. Po določbi 1. odstavka 96. člena ZVojI se zahteva za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, lahko vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Navedeni rok je splošni pogoj in je določen za uveljavljanje statusa vseh skupin vojnih invalidov (vojaških, mirnodobnih in civilnih invalidov vojne) na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni. Določbi 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI, ki sta umeščeni med prehodne in končne določbe zakona, pa določata še poseben rok za uveljavljanje zahtevkov vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja, zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v pravno relevantnih okoliščinah, nastalih do uveljavitve tega zakona. To je dveletni rok od uveljavitve zakona za vložitev take zahteve, ne glede na določbo 1. odstavka 96. člena tega zakona, če je bila prva zahteva vložena v tem roku. Po vsebini sta določbi 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI povezani in se nanašata le na osebe, ki so status vojaškega mirnodobnega invalida že pravočasno uveljavljale, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti. Zato navedenih določb ni mogoče razlagati vsako zase, čeprav sta tehnično v zakonu napisani v samostojnih odstavkih.

Na podlagi predloga Zakona o vojnih invalidih, objavljenega v Poročevalcu Državnega zbora Republike Slovenije, št. 10/94, je pritrditi toženi stranki, da sta bili določbi 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI vključeni z namenom, da se osebam, ki so postale invalidne zaradi bolezni ali njenega poslabšanja do uveljavitve tega zakona, pa statusa vojaškega vojnega invalida pravočasno, znotraj petletnega roka, niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti glede na prejšnje predpise, omogoči, da to možnost izkoristijo v dveh letih po uveljavitvi novega zakona.

V konkretni zadevi pa tožnik ne v tožbi in ne v pritožbi ne zatrjuje, da je znotraj petletnega roka iz 1. odstavka 96. člena ZVojI že uveljavljal zahtevo za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida. Zato sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo določb 3. in 4. odstavka 121. člena ZVojI. Ob nespornih ugotovitvah tožene stranke o tem, kdaj je tožnik zbolel in kdaj je vložil zahtevo, je pravilna tudi njena ugotovitev, da je podal vlogo za priznanje statusa po več kot petih letih po domnevnem nastanku bolezni in tako zamudil petletni zakonski rok za vložitev zahteve, zaradi česar mu statusa in pravic vojnega vojaškega mirnodobnega invalida, ni mogoče priznati.

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo napačno odločitev. Pritožbeno sodišče je ugodilo utemeljeni pritožbi tožene stranke in spremenilo izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS.