Jedro

Tožnici kot mati in sestra umrlega sta upravičeni do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega zato, ker spadata v krog tistih posrednih oškodovancev, ki so po izrecni določbi prvega odstavka 180. člena OZ upravičenci do denarne odškodnine za duševne bolečine.

Tožnici kot posredni oškodovanki zaradi sinove oziroma bratove smrti ne moreta od zavarovalnice zahtevati odškodnine za tisti del škode, ki bi ustrezal prispevku pokojnega, če bo ta, po dokaznem postopku izveden skladno z določili ZPP, dokazan (prvi odstavek 171. člena OZ).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanih I., II. in IV. točki izreka razveljavi.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v tretjem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine iz naslova prestanih bolečin zaradi izgube bližnjih. Razsodilo je, da mora tožena stranka prvi tožnici plačati 15.000,00 EUR, drugi pa 12.000,00 EUR odškodnine ter povrniti pravdne stroške, vse s pripadki. Ugotovilo je, da je 14. 4. 2009 v letalski nesreči izgubil življenje sin prve tožnice in brat druge tožnice, da je bil lastnik letala A. A., ki je imel zavarovano odgovornost pri toženi stranki. Sodišče je zaključilo, da je za škodo v celoti odgovorna tožena stranka pri kateri je imel lastnik letala A. A. (mož prve tožnice in oče druge tožnice) zavarovano svojo odgovornost, ker oškodovanki nista storili ničesar, s čemer bi prispevali k nastanku škode.

2. Proti sodbi se je pritožila tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V obrazložitvi navaja, da je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da sta tožnici tretji osebi. V smislu pozitivnih predpisov tožnici v razmerju do povzročitelja škode, sina oziroma brata, ki je pilotiral letalo, nista tretji osebi in nista upravičeni do povračila škode iz tega naslova, ker je bil povzročitelj škode pokojni, ki je pilotiral letalo. Obveznost povračila škode zajema samo tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem povzročitelja škode, pri čemer škoda, ki jo sam utrpi z obveznim zavarovanjem zrakoplova ni krita oziroma je krita tista škoda, ki jo povzroči tretjim osebam. To tožeča stranka ni, ker ni bila neposredno udeležena v škodnem dogodku. Neposredno lastno škodo je utrpel pilot, to pa je bil sin oziroma brat tožnic. Škoda, ki jo je sam povzročil, ni krita oziroma ne predstavlja pravno varovane dobrine. Kadar škodo povzroči tisti, ki se je smrtno ponesrečil, njegovi bližnji nimajo pravice do povračila. Pritožnica poudarja, da je pokojni B. B. sedel na mestu pilota, njegov oče pa poleg njega in da je vzrok za nesrečo iskati v ravnanju pokojnega B. B., ki je kot pilot, ko letala ni mogel več obvladati, izbral najslabšo možnost, in sicer, da je z ostrim zavojem v levo spravil letalo v položaj, iz katerega ni bilo več rešitve. Opozarja na izpovedbo C. C., da je bil A. A. dober inštruktor in zelo natančen pri svojem delu, kar je dokaz, da je zelo malo verjetno, da bi napako napravil on, ampak je to najverjetneje storil njegov sin. Na koncu navaja, da bo uveljavljala regresni zahtevek zoper dediče A. A., če bo v tem pravdnem postopku propadla.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje v 31. točki obrazložitve, da določbe o delni izključitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari v primeru, če je k nastanku škode prispeval tudi oškodovanec, niso uporabne za konkreten primer, ker oškodovanki iz te pravde očitno nista storili ničesar, s čimer bi prispevali k nastanku škode, je materialnopravno zmotno. Tožnici kot mati in sestra umrlega sta upravičeni do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega zato, ker spadata v krog tistih posrednih oškodovancev, ki so po izrecni določbi prvega odstavka 180. člena OZ upravičenci do denarne odškodnine za duševne bolečine. Tožnici kot posredni oškodovanki zaradi sinove oziroma bratove smrti ne moreta od zavarovalnice zahtevati odškodnine za tisti del škode, ki bi ustrezal prispevku pokojnega B. B., če bo ta, po dokaznem postopku izveden skladno z določili ZPP, dokazan (prvi odstavek 171. člena OZ).

6. Čeprav ni nobenega dvoma, da gre v konkretnem primeru za konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti, ki že v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, mu ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ tudi omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je po upoštevanju vseh okoliščin primera oškodovančevo neskrbno ravnanje vsaj delno v pravno relevantni vzročni zvezi z nastankom škode.

7. Očitno zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da sta mati in sestra upravičeni do popolne odškodnine ne glede na delež odgovornosti sina oziroma brata k nastanku škodnega dogodka je imelo za posledico, da se kljub izrecnim opozorilom višjega sodišča, sodišče prve stopnje niti v tretjem poskusu ni opredelilo do ugotovitev v končnem poročilu o raziskavi letalske nesreče z 21. 9. 2010 in s tem v zvezi do dejstva, da pokojni B. B. ni imel statusa učenca pilota, pa je kljub temu sam (samostojno) z letalom, s katerim se je zgodila tudi nezgoda, poletel z letališča v P. 9. 3. 2010 ter opravil prelet letala v ... Prav tako se ni opredelilo do okoliščine, da je oče A. A. nekaj dni pred nesrečo prišel v L. z namenom, da B. vpiše v letalsko šolo ..., da bi ga šolal na svojem letalu, kljub temu da je imel z odločbo letalskega inšpektorja s 26. 3. 2009 prepoved uporabe zrakoplova za posadko učenec pripravnik in da je bilo iz vpisanih podatkov v operativnem dnevniku zrakoplova ... ugotovljeno, da je operator kljub odločbi letalskega inšpektorja izvajal trenažne lete na zrakoplovu na letališču L. že 11. 4. 2009 (tri lete), 12. 4. 2009 (sedem letov). Ni se opredelilo do mnenja preiskovalca letalske nesreče, da je na levem pilotskem sedežu sedel B. B., kar kaže najverjetneje na to, da je bil tudi ta let trenažni. Neocenjene ostajajo ugotovitve v končnem poročilu o raziskavi letalske nesreče, da je letalu tudi zmanjšana moč motorja po vzletu omogočala vzpenjanje, vendar pod manjšim kotom, a je pilot z namenom, da poveča moč motorja, vtaknil stikalo v položaj dva. Zaradi napačne nastavitve magnetov se je moč motorja takrat zmanjšala. Takrat je pilot na višini osemdeset do sto metrov sprejel napačno odločitev, in sicer za povratek na vzletno pristajalno stezo v ostrem levem zavoju, kar je bilo teoretično in praktično nemogoče ter v nasprotju z navodilom za uporabo letališča L. (način, postopki in drugi pogoji za varno vzletanje in pristajanje zrakoplovov - Letališče L. - maj 2007) ter v nasprotju z navodilom za vodenje letala (Manuel ...), ker bi letalo bi skladno s predpisanimi postopki moralo blago skreniti v desno in pristati na travniku med vasjo ... in mestom ... Ni zanemarljiva niti okoliščina, ki sledi iz končnega poročila, da je bilo na obdukciji ugotovljeno, da je bilo pri obeh udeležencih ugotovljena prisotnost etanola, pri B. B. pa tudi prisotnost benzodiazepina, in da je vodja letenja preiskovalcu letalske nesreče povedal, da se je na levem pilotskem sedežu nahajal sin pilota, da je to opazil že en dan pred nesrečo, da je neposredno pred usodnim letom sin očeta poslal v njun avto po torbico z dokumenti in se pri tem do očeta neprimerno obnašal. 8. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že opozorilo, da v obravnavanem primeru tožena stranka ne more dokazati s stopnjo prepričanja, da A. A. iz desne strani ni pilotiral letala. Kljub temu sodišče prve stopnje toženi stranki nalaga absolutno pretežko dokazno breme. V situaciji, kot je opisana, je dokazno breme med strankama porazdeljeno na podoben način kot pri vseh predpostavkah odškodninske terjatve nasploh. Odločilna dejstva mora stranka dokazati tako, da bo izključen vsak razumen dvom, oziroma da o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razume, v življenjskih zadevah izkušen človek, in da bodo argumenti ustvarili prepričanje, da bodo razumni ljudje ob upoštevanju istih kriterijev prišli do istega zaključka.

9. Ker se sodišče kljub opozorilom pritožbenega sodišča niti v tretjem poskusu ni opredelilo do okoliščin, ki bi zavarovanca tožene stranke lahko delno razbremenili odgovornosti, je tudi v tretjem poskusu zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker v 6. točki obrazložitve naštete okoliščine še nikoli niso bile predmet preizkusa pred sodiščem prve stopnje, čeprav so bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi, bi sodišče druge stopnje, v primeru, da bi obravnavalo, doslej še nikoli ni ocenjenih okoliščin v pritožbenem postopku, kršilo pravico strank do pritožbe.

10. Glede na vse zgoraj navedeno se pritožba tožene stranke tudi tokrat pokaže kot utemeljena in ji je treba ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP v zvezi s 355. členom ZPP), da odpravi absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in toženi stranki da možnost, da se delno razbremeni odgovornosti.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).