Jedro

Izvedenec je ugotovil, da je v primeru suhe površine granita stopnišča možnost zdrsa minimalna, zlasti če ima posameznikova obutev gumijasto podlago, in prav tak je obravnavani primer. Tako se izkaže, da tožnik s svojimi očitki le navidezno prikazuje pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja, v resnici pa z njimi izpodbija dokazno oceno izvedenskega mnenja in izpovedbe priče.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev, ki se nanaša na plačilo 50.000 SIT – sedaj 208,65 EUR odškodnine za premoženjsko škodo.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v postopku uveljavljal plačilo odškodnine v znesku 2.950.000 SIT (50.000 SIT iz naslova premoženjske škode, ostalo iz naslova nepremoženjske škode). Dne 2. 2. 2000 mu je v stavbi v Ljubljani, ko je odhajal iz ordinacije drugega toženca, spodrsnilo, tako da je padel po stopnišču in si poškodoval desno roko. Tožnik je zahtevek zoper prvega toženca utemeljeval s pogodbo o zavarovanju odgovornosti, ki jo je imel drugi toženec sklenjeno pri prvem tožencu, zahtevek zoper drugega toženca pa na podlagi njegove (objektivne in krivdne) odškodninske odgovornosti kot lastnika stavbe.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo v celoti, glede drugega toženca pa z vmesno sodbo odločilo, da je ta dolžan plačati odškodnino ob upoštevanju 50 % soodgovornosti tožnika.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega toženca ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je v ugodilnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbo tožnika je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper to odločitev je tožnik pravočasno vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo 23. 11. 2010. V njej uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odločitve zoper prvega toženca navaja, da je drugostopenjsko sodišče preozko in neživljenjsko tolmačilo določila pogojev O-94. Pomembno je, da je tožnik škodo utrpel v poslovni zgradbi, v kateri ima drugi toženec ordinacijo, kar pomeni, da je za prihod do ordinacije in odhod iz nje moral uporabiti sporne stopnice. Situacija je podobna kot v delovnem pravu, kjer se kot nesreča pri delu šteje tudi nesreča, ki jo delavec utrpi na poti v službo in iz nje. „Zdravstvena dejavnost, lastnost pravnega razmerja in poklicna dejavnost“ po mnenju tožnika ne pomeni samo diagnosticiranja in neposrednega opravljanja zdravstvenih storitev, pač pa zajema širšo in celotno oskrbo pacienta od trenutka vstopa v poslovni prostor, kjer se nahaja ordinacija, do trenutka izstopa iz nje. Škodni dogodek zato predstavlja zavarovalni primer. Glede odločitve zoper drugega toženca pa izpostavlja, da je ta v nasprotju z izvedenskim mnenjem, iz katerega ne izhaja le, da je stopnišče nevarno, kadar je spolzko, ampak tudi kadar je umazano. Stopnišče je torej lahko suho, a vendarle spolzko in nevarno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je dejansko stanje o tem, ali so bile stopnice morda spolzke zaradi umazanije, ostalo nepopolno ugotovljeno. Izvedenec je namreč ugotovil, da je glede na čas nezgode ter vremenske razmere možno, da je bilo stopnišče zamazano z umazanijo, ki jo prinesejo obiskovalci. Priča A. G. je izpovedala, da je drselo zlasti v spodnjem delu stopnic, na kar so medicinske sestre neprestano opozarjale in zaradi česar je bila še posebej pazljiva. Zato ne drži zaključek sodišča, da bi dolžnost drugega toženca po postavitvi opozorilne table »Pozor drsi« obstajala le v primeru mokrega vremena in spolzkih stopnic. Takšna dolžnost je namreč obstajala neprestano, saj je nevarnost stopnic (zaradi umazanije in vmesnega podesta) obstajala tudi v suhem vremenu. Če bi napisi opozarjali na nevarnost stopnišča, bi bil tožnik veliko bolj pozoren, zato zaključek drugostopenjskega sodišča o neobstoju vzročne zveze ne drži. 5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

6. Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki pa se opira na različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (prim. drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je zahtevek tožnika iz naslova premoženjske škode zavrnjen za znesek 208,65 EUR (prej 50.000 SIT), revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

7. Na v reviziji ponovljene očitke je že pravilno odgovorilo sodišče druge stopnje. Za obravnavani primer je pomembno, da je zavarovanje zdravniške odgovornosti, ki ga je imel drugi toženec sklenjenega pri prvem tožencu, krilo škodo iz naslova opravljanja zdravstvene dejavnosti. Slednje namreč pomeni, da so (bile) krite škode, ki nastanejo v posledici opravljanja te poklicne dejavnosti, torej tiste, katerih izvor je napačno ravnanje (storitev, opustitev) zdravnika pri opravljanju njegovega poklica. Med te pa, kot je pravilno izpostavilo drugostopenjsko sodišče, poškodba oziroma škoda tožnika ne spada, saj s poklicnim ravnanjem drugega toženca nima nobene povezave. Dodati je še, da primerjava razmerja med pacientom in zdravnikom z razmerjem med delavcem in delodajalcem ter vzpostavljanje analogije ni na mestu že zaradi bistveno različne narave in vsebine teh razmerij.

8. Revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja glede zamazanosti suhega stopnišča in njegovi nevarnosti niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje o izvedbi stopnišča in njegovi nevarnosti ugotovilo natančno in popolno, sodišče druge stopnje pa je ugotovitvam pritrdilo. Del teh ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so tudi zaključki izvedenca, da je stopnišče načeloma primerno, da pa postane zaradi spolzkosti nevarno pri mokrem in tudi lahko že vlažnem vremenu, kar pomeni, da v primerih, ko ni mokro oziroma ni vlažno, ni nevarno, ne glede na dejstvo, ali je na njem prisotna umazanija ali ne. Temu pritrjuje tudi nadaljnji izvedenčev zaključek, da je v primeru suhe površine granita možnost zdrsa minimalna, zlasti če ima obutev gumijasto podlago, in prav tak je obravnavani primer. Tako se izkaže, da tožnik s svojimi očitki le navidezno prikazuje pomanjkljivosti glede ugotovljenega dejanskega stanja, v resnici pa z njimi izpodbija dokazno oceno izvedenskega mnenja in izpovedbe priče. S takšno grajo v revizijskem postopku ne more uspeti, saj določba tretjega odstavka 370. člena ZPP izrecno prepoveduje vložitev revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Spremenjena odločitev sodišča druge stopnje je materialnopravno pravilna. Ker je dolžnostno ravnanje za postavitev opozorilnih tabel obstajala le za mokro oziroma vlažno stopnišče in ker se je tožnik poškodoval na sredini spodnjega dela stopnišča in ne zaradi podesta, je pravilen zaključek, da zatrjevane opustitve niso v vzročni zvezi z dogodkom in nastalo škodo. Za zavrnitev zahtevka je odločilno, da tožnik ni dokazal, da mu je škoda nastala zaradi nedopustnega ravnanja drugega toženca.

10. Glede na navedeno revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče v ostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP), s tem pa tudi zahtevo tožnika za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).