Jedro

Dokaz o opravljeni vročitvi, kot izhaja iz vročilnice, je mogoče ovreči, vendar toženec v ta namen ni ponudil nobenega dokaza. Dokaz, s katerim bi se z zadostno stopnjo prepričanja ovrgle navedbe na vročilnici, je dokaz s tehtanjem pošiljk. Izvedbe tega dokaza pa tožena stranka ni predlagala. Glede na navedeno tožena stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspela ovreči dejstva, ki izhaja iz vročilnice, javne listine, da ji je bil skupaj s tožbo vročen poziv, naj nanjo odgovori. To dejstvo vodi do zaključka, da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na navedeno delovno sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne more uporabiti določbe 34. člena ZDSS-1, ki ureja izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče glede na ustaljeno sodno prakso moralo ugotavljati, kdo je dejanski delodajalec, ki je zavezan z določbami ZVZD-1, ter pri tem ni bistveno, kdo tožniku izplačuje plače na podlagi predložene plačilne liste, ter kdo sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi.

Napačno je stališče tožene stranke v pritožbi zoper sklep, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o stroških postopka pred pravnomočnostjo zamudne sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe znesek 19.008,36 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 14.881,71 EUR od 1. 1. 2022 dalje do plačila in od zneska 4.045,25 EUR od 23. 12. 2022 dalje do plačila. V presežku za plačilo 1.618,29 EUR ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 1. 1. 2022 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

S sklepom z dne 6. 3. 2023 je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 790,22 EUR, v roku 8 dni in odločilo, da je tožena stranka zavezanec za plačilo sodne takse.

2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 318. člena Zakona o pravdnem postopku. Toženi stranki tožbe sploh ni vročilo v odgovor, skladno z 277. členom ZPP, ampak ji je zgolj vročilo vabilo k postopku mediacije in soglasje zanjo ter drugopis tožbe, skupaj s popravkom slednje. V pritožbi navaja, da je izpodbijana zamudna sodba izdana na podlagi nesklepčne tožbe, brez ustrezne trditvene in dokazne podlage o temelju toženčeve odškodninske odgovornosti, zato je povsem napačna ugotovitev sodišča prve stopnje o domnevni podanosti pogojev za izdajo zamudne sodbe. Toženi stranki se povsem neutemeljeno in brez podlage očita neaktivnost glede odgovora na tožbo, h kateremu ni bila pozvana. Sodni pošiljki povabilo na mediacijo z dne 10. 1. 2023 in izpodbijano zamudno sodbo z dne 21. 2. 2023 je tožena stranka prevzela osebno. Dne 25. 1. 2023 je podal soglasje za mediacijo, zato je bila dne 21. 2. 2023 izdana izpodbijana zamudna sodba popolno presenečenje. V kolikor bi bila tožena stranka s sodnim pisanjem, s katerim ji je bila vročena tožba s popravkom tožbe in povabilom k postopku mediacije, pozvana na odgovor na tožbo, bi tožena stranka to vsekakor storila. Pooblaščenec tožene stranke je po skrbnem pregledu celotne dokumentacije, ki mu jo je izročila tožena stranka, ugotovil, da je na kuverti sodnega pisanja z dne 10. 1. 2023 sicer navedeno, da naj bi v pošiljki bil vsebovan tudi poziv k odgovoru na tožbo, vendar tožena stranka izrecno zanika, da bi takšno pisanje prejela. Sodišče je z nevročitvijo poziva na odgovor na tožbo in ustreznim poukom kršilo toženčevo pravico do izjave. Tožena stranka izpostavlja, da je tožba kljub popravku še vedno nesklepčna, saj niso izkazani vsi elementi vtoževane odškodninske odgovornosti toženca. Tožena stranka kot delodajalec je firma za posredovanje delovne sile in ima sedež v Sloveniji, tožnik pa vtožuje odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v nesreči pri delu na gradbišču v Avstriji. Sodna praksa je jasna, da firme za posredovanje delavcev z deloviščem v tujini ali v Sloveniji, kamor je delavec posredovan, nima prav nobenega opravka, ampak vsa navodila za delo, varnost, razporejanje, nadzor zagotavlja uporabnik. Sodišče glede na ustaljeno sodno prakso ve, da je odškodninsko odgovoren za škodo, nastalo delavcu v zvezi z nesrečo pri delu, dejanski delodajalec in zato bi moralo konkretno razjasniti, kdo je bil v konkretnem primeru dejanski delodajalec tožnika in bi ugotovilo, da je v konkretnem primeru tožniku na gradbišču, kjer se je poškodoval, dajal navodila za delo, skrbel za varnost in razporejanje dela avstrijski uporabnik A. und B. Prav tako je iz vseh predloženih listin razvidno, da je tožena stranka posredovala tožnika kot svojega zaposlenega delavca za izvajanje dela za svojega naročnika - uporabnika v Avstriji. Tožena stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo razveljavi. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep o stroških postopka. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je v nasprotju s 163. členom ZPP izdalo sklep o stroških, preden je postala zamudna sodba pravnomočna. Skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP lahko sodišče odloči le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini stroškov pa se izda šele po pravnomočnosti sodbe. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o višini stroškov, saj v času izdaje sklepa zamudna sodba še ni bila pravnomočna. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe zoper sklep.

3. Tožnik v odgovorih na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbah. Priglaša stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del zamudne sodbe in sklep o stroških na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, zlasti ne kršitve 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, in tudi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Glede pritožbe zoper sodbo

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, med katerimi je tudi pogoj, da je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor. Poziv toženi stranki, naj odgovori na tožbo (v spisu na list. št. 16) vsebuje poziv na odgovor v roku 30 dni od vročitve tožbe, pri čemer je bila tožena stranka opozorjena na dolžnost obrazložitve odgovora na tožbo. Navedeno je, da bo sodišče, če tožena stranka na tožbo ne bo odgovorila v določenem roku, ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo zamudno sodbo in da mora tožena stranka, tudi v primeru podaje soglasja k začetku mediacije, na tožbo odgovoriti v skladu s tem pozivom (4. točka poziva). Iz vročilnice, ki je pripeta k pozivu tožene stranke, izhaja, da so bile toženi stranki vročene listine: tožba, poziv k odgovoru na tožbo, povabilo k mediaciji in priloge k temu povabilu. Vročilnica je podpisana, sicer pa je tudi tožena stranka sama priznala, da ji je bila pošiljka vročena.

7. Vročilnica predstavlja zanesljiv dokaz o tem, da je bilo stranki sodno pisanje vročeno. Vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo naslovniku vročeno sodno pisanje, ki je navedeno na ovojnici. Lastnost javne listine ima tisti del vročilnice, s katerim se potrjuje, da je bilo naslovniku sodno pisanje vročeno, in kdaj se je to zgodilo. Torej v konkretnem primeru vročilnica dokazuje, da je bilo toženi stranki vročeno sodno pisanje (tožba s prilogami, poziv naj odgovori na tožbo, povabilo k mediaciji in priloge k temu povabilu). Toženec je v pritožbi sicer zatrjeval, da je ravnal kot skrbna oseba in je pregledal listine, ki so bile v sodnem pisanju, in da poziva na odgovor na tožbo ni bilo med listinami v pošiljki, vendar v ta namen ni predlagal izvedbe nobenega konkretnega dokaza (na primer primerljivega tehtanja pošiljk) ali kakšnega drugega dokaza. Trdil je le, da zaradi nepravilno vročene tožbe v odgovor ni imel možnosti sodelovati v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8. Če bi toženec ravnal kot povprečno skrbna oseba (četudi laik kot to poudarja v pritožbi), bi ob vročitvi sodnega pisanja preveril, ali se navedene listine v sodni pošiljki res nahajajo (kar je sicer zatrjeval, da je pregledal), in če to ne bi držalo, bi sodišče opozoril na morebitne nepravilnosti, česar ni storil, niti se ni z vpogledom v sodni spis prepričal, kaj je s sodnim pisanjem, ki mu ni bilo vročeno.

9. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP). Dokaz o opravljeni vročitvi, kot izhaja iz vročilnice, je torej mogoče ovreči, vendar toženec v ta namen ni ponudil nobenega dokaza. Dokaz, s katerim bi se z zadostno stopnjo prepričanja ovrgle navedbe na vročilnici, je dokaz s tehtanjem pošiljk. Izvedbo tega dokaza pa tožena stranka ni predlagala. Glede na navedeno tožena stranka s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspela ovreči dejstva, ki izhaja iz vročilnice, javne listine, da ji je bil skupaj s tožbo vročen poziv, naj nanjo odgovori. To dejstvo vodi do zaključka, da ji je bila tožba pravilno vročena v odgovor.

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji po 318. členu ZPP in jih je tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem je ugotovilo, da je ob upoštevanju dejstev, ki so navedena v tožbi, tožbeni zahtevek zoper toženo stranko v izpodbijanem delu utemeljen. Tožnik je odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljeval na trditvah, da mu je škoda nastala pri delu, kot delavcu tožene stranke, na gradbišču v Avstriji dne 23. 6. 2021, zaradi opustitve dolžne skrbnosti, ker tožena stranka ni poskrbela za varno delo delavca, kot to delodajalcu nalaga zakon. Do poškodbe je prišlo, ko je tožnik kot delavec tožene stranke na gradbišču v mestu C. v Republiki Avstriji opravljal tesarska dela in po navodilu tožene stranke razopaževal ploščo na gradbenem odru in je pri prenašanju opažnih profilov na drug gradbeni oder slednji popustil in se prevrnil na oder, kjer je stal tožnik in se zrušil na tožnika. Tožnik je navedel tudi dejstva v zvezi z vrsto in obsegom škode, ki mu je nastala zaradi neskrbnega ravnanja tožene stranke.

11. Glede na to, da se pri zamudni sodbi zaradi neaktivnosti tožene stranke domneva, da tožena stranka priznava vse tožbene navedbe tožnika, sodišče dokazov sploh ne izvaja. Posebnost zamudne sodbe je ravno v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih sploh ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj zahtevek. Neizpodbojnost te domneve je razvidna iz določbe drugega odstavka 338. člena ZPP, ki določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, če ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na navedeno delovno sodišče pri izdaji zamudne sodbe ne more uporabiti določbe 34. člena ZDSS-1, ki ureja izvajanje dokazov po uradni dolžnosti. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče glede na ustaljeno sodno prakso moralo ugotavljati, kdo je dejanski delodajalec, ki je zavezan z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), ter pri tem ni bistveno, kdo tožniku izplačuje plače na podlagi predložene plačilne liste, ter kdo sklene z delavcem pogodbo o zaposlitvi.

12. Zato so tudi neutemeljene pritožbene trditve, da je tožnik v tožbi namenoma zamolčal navedbe glede tega, da je posredovan delavec in da je tožena stranka zgolj njegov formalni delodajalec, ter bi tožnik moral tožbo vložiti po avstrijskem pravu glede na to, da je bil njegov dejanski delodajalec avstrijska družba in je nezgoda nastala na gradbišču v Avstriji. V zamudnem postopku se sodišče ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja in ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.

Glede pritožbe zoper sklep

13. Napačno je stališče tožene stranke v pritožbi zoper sklep, da sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o stroških postopka pred pravnomočnostjo zamudne sodbe. Sodišče ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka, saj ZPP ne predpisuje, da lahko sodišče (na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZPP) odloči o višini stroškov šele po pravnomočnosti zamudne sodbe, sodbe na podlagi pripoznave, sodbe na podlagi odpovedi, ko pride do odločitve brez razpisa naroka. Položaj je primerljiv s položajem, ko sodišče o stroških odloča v sodbi ali sklepu po opravljeni obravnavi (četrti odstavek 163. člena ZPP). Tudi ni bistveno, če bi kasneje, na podlagi pritožbe bila zamudna sodba razveljavljena ali spremenjena, kot to poudarja v pritožbi tožena stranka, saj je imela možnost vložiti pritožbo tudi zoper sklep o stroških.

14. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del zamudne sodbe in sklep o stroških sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).