Jedro

Predmet spora je bil zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožnik je z zahtevkom uspel. V izvršilnem postopku bo na podlagi sodbe, ki jo je pridobil, lahko, ker je med tem že bila opravljena izvršba, predlagal nasprotno izvršbo (člen 67 Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je izvršba na denarna sredstva tožnika V.M. in na plačo dolžnika pri D. d.d., ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v P., nedopustna, ker je dolg iz izvršilnega naslova že v celoti plačan. Toženki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku 232.850,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.07.2006 dalje do plačila v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo je vložila toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Res je, da sta praktično v celem prvem obdobju od vtoževanih obdobij pravdni stranki živeli v skupnem gospodinjstvu, sta pa očitno različno razumeli skupno bivanje, kar pa ni bistveno za to odločitev. Sodba pa je iz nepojasnjenega razloga ugotovila tudi, da je bila preživnina dvakrat plačana za obdobje po toženkini odselitvi, torej po novembru 2003. V tem delu odločitve sploh ni podkrepilo z razlogi, zato se v tem delu sodbe ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka se tudi ne strinja z obrazložitvijo za prvo obdobje, saj se je samo dvakrat videlo potovanje kuvert, kar pa še ne pomeni, da je bila preživnina za vso to obdobje plačana. Meni tudi, da gre v tožnikovo škodo, če se ni držal načina izpolnitve obveznosti, kot je bil dogovorjen. Izpodbijana sodba preveč posplošuje zaključke iz ugotovljenega dejstva dvakratnega nošenja kuvert, saj se niti ne ve, kaj je bilo v njih, morda položnice, zato tega ne bi smela šteti kot pravilen način izpolnitve. Če je tožnik dal kaj svojemu otroku glede na določbo 192.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) ne more zahtevati nazaj. Preživninskih obveznosti po dogovoru ni izpolnjeval. Zakonita zastopnica toženke je zato vložila izvršbo. Ne sprejema izpodbijane sodbe, ki je poklonila vero samo tožnikovi izpovedi, pri tem pa obšla pričanje M.V., ki je izpovedala, da v obdobju, ko je toženka s svojo materjo živela pri njih, tožnik ni plačeval preživnine toženki. Priča L.L. je izpovedala, da ne ve, ali je tožnik pošiljal v kuvertah položnice, ali je bil v njih denar, oziroma je celo izrecno rekla, da so bile položnice in da je lahko vmes le bila kakšna kuverta, torej prej ne kot ja. V zvezi s temi dokazi sodba ni zavzela stališča. Tudi priča D.B. ni potrdila, da bi tožnik plačeval preživnino na dogovorjen način, niti v pričanju po tožniku predlaganih prič L.M. ne gre tako jasen zaključek, saj je izpovedal le to, da mu je žena povedala, da je v kuverti denar in da on tega ni vedel. Toženka zato vztraja, da ni bilo dokazano, kaj je bilo v kuvertah, da bi bil v njih denar, kot tudi ne, da je kuverte zakonita zastopnica toženke dobila. V obdobju, ko sta pravdni stranki še živeli skupaj, pa tožnik tudi ni dokazal, da je dal zakoniti zastopnici denar na roke. Vse kar je dal za toženko, je dal kot oče in se navedeno ne všteva v izpolnitev preživninskih obveznosti. Tudi glede tega je sodna praksa že zavzela stališče. Predlaga razveljavitev sodbe in novo odločanje.

Tožnik je na pritožbo odgovoril, oporekal je pritožbenim navedbam, predlagal zavrnitev pritožbe in zahteval, da se mu povrnejo stroški pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi jasno obrazložilo, zakaj je verjelo tožnikovi izpovedi, prav tako pa je obsežno argumentirana odločitev, zakaj ni poklonilo vere izpovedi zakonite zastopnice mladoletne toženke. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so razlogi jasni, razumljivi, skladni, odločitev pa ima tudi vso podlago v podatkih spisa.

Tudi pritožbenemu razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče pritrditi. Dokazna ocena je logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da gre v tej zadevi za obravnavanje takšnega vprašanja, ki posega v družinsko sfero, v katero zunanji opazovalci, ki bi lahko nepristransko in neobremenjeno izpovedali o okoliščinah bistvenih za ta spor, niso imeli direktnega vpogleda. Iz tega razloga dokazne ocene ni oprlo na izpovedi prič, ki jih je zaslišalo v postopku. Te izpovedi pa je v sodbi korektno ocenilo, ko je povedalo, da so bile zaslišane priče tudi pristranske in nekredibilne zaradi njihove čustvene obremenjenosti tako do pravdnih strank, kot tudi med pričami samimi. Vse zaslišane priče so izpovedovale samo posredno o okoliščinah, ki so odločilne v tej pravdni zadevi. Denar se je izročal zakoniti zastopnici direktno na roke, kar ni mogla videti nobena od prič in sta o tem vedeli po logiki stvari same samo pravdni stranki, ali pa je bil denar v kuverti in je izpoved prič o tem, kaj je bilo v kuverti ponovno lahko le posreden dokaz. Priče torej v zvezi z izročanjem denarja niso vedele ničesar iz lastnega zaznavanja, ampak le iz pripovedovanj oz. sklepanj. Nobena od izpovedi prič ni takšna, da bi dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje gradilo na izpovedih pravdnih strank, omajala. Ker je dokazna ocena obeh izpovedi v izpodbijani sodbi obsežno argumentirana z okoliščinami, ki logično prepričajo, zakaj je sodišče prve stopnje poklonilo vero tožniku, pritožbeno sodišče v celoti sprejema v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbene navedbe teh prepričljivih zaključkov niso omajale.

Predmet spora je bil zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Tožnik je z zahtevkom uspel. V izvršilnem postopku bo na podlagi sodbe, ki jo je pridobil, lahko, ker je med tem že bila opravljena izvršba, predlagal nasprotno izvršbo (člen 67 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Zmotne so zato pritožbene navedbe, da tožnik ne more zahtevati nazaj kar je plačal. V tem sporu se toženka tudi ne more sklicevati na določbo 192.čl. OZ, saj je bila podlaga zahtevku povsem druga. Prav tako pa so brez pomena tudi pritožbene navedbe, da vse kar je tožnik dal za toženko kot oče, ni mogoče vštevati v izpolnitev preživninske obveznosti. V izvršilnem postopku je tožnik ugovarjal, da je obveznost iz izvršilnega naslova izpolnil, to pa je v tem pravdnem postopku, kamor je bil napoten, tudi dokazal. Pritožba tožene stranke zoper izpodbijano sodbo je iz teh razlogov neutemeljena in jo je moralo pritožbeno sodišče zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa tudi ni v ničemer bolj pojasnil zadevo, z njim nastali stroški niso bili potrebni (člen 155 ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.