Jedro

Tudi ogroženost premoženja, še zlasti, če je ogrožen tisti eksistenčni minimum, od katerega je odvisno preživetje, pomeni ogroženost varnosti ljudi in je podlaga za odreditev oziroma podaljšanje pripora.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obtoženega G.B. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom z dne 08.10.2002 na podlagi določila člena 207/II ZKP obtoženim B.G., I.D. in M.M. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, obtoženemu V.P. pa iz istega pripornega razloga hišni pripor. Višje sodišče v Ljubljani je zatem z v uvodu navedenim sklepom pritožbi zagovornikov obtoženih G.B. in I.D. zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik obtoženega G.B., odvetnik D.P., je dne 29.10.2002 vložil zoper navedena sklepa zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 25. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izda sodbo, s katero izpodbijana sklepa spremeni ter pripor odpravi, podrejeno pa sklepa okrožnega in višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, saj oba akta vsebujeta obrazložitve, ki niso samo splošne, ampak povsem konkretne oziroma imata razloge o vseh bistvenih okoliščinah, ki utemeljujejo odločitev o odreditvi oziroma podaljšanju pripora.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo izvajanj zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obtoženega B.G., je v zatrjevanju, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno interpretirali "neogibnost pripora za varnost ljudi", kršili pa sta tudi načelo "sorazmernosti", saj okoliščine, na podlagi katerih sta obe sodišči odločali, niso določne in konkretne, s čimer sta bistveno kršili določbo kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ker pa se v sklepu pritožbeno sodišče tudi ni opredelilo do pritožbenih razlogov, temveč se je zgolj pavšalno sklicevalo na "pravilnost ugotovitev" sodišča prve stopnje, je poleg že omenjene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku kršilo tudi pravico vlagatelja do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Te navedbe pa, kot rečeno, niso utemeljene. Izpodbijana sklepa (sklep okrožnega sodišča in sklep višjega sodišča) pravilno ugotavljata, da je pripor pri obtoženem B.G. neogibno potreben zaradi varnosti ljudi. Pri tem se utemeljeno sklicujeta na izjave pred sodiščem zaslišanih migrantov, ki so natančno opisali način potovanja (hoja po gozdu - ponoči v njim tujem okolju, velik riziko, kateremu so bili izpostavljeni s tem, ko so brez ustrezne dokumentacije izven mejnih prehodov prestopali državne meje ter se v tujih državah skrivali, ne vedoč kako se bo vse skupaj končalo). Poleg te ogroženosti osebne varnosti pa je pravilno ugotovljena tudi finančna ogroženost. Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje, potrjenega z odločbo višjega sodišča, so se migranti ves čas zavedali možnosti, da bodo odkriti in vrnjeni v države, iz katerih so emigrirali, pa so ne glede na to plačevali za vodenje čez države in prestopanje mej za njih nesorazmerno visoke zneske, kar naj bi izkoristili obtoženci. S tem pa, kot rečeno, sodišči nižjih stopenj utemeljeno ugotavljata, da je pripor neogibno potreben, saj tudi ogroženost premoženja, še zlasti, če je ogrožen tisti eksistenčni minimum, od katerega je odvisno preživetje, pomeni ogroženost varnosti ljudi in je podlaga za odreditev oziroma podaljšanje pripora.

Na podlagi navedenih okoliščin pa izvenobravnavni senat tudi pravilno ugotavlja dejstva, ki se nanašajo na sorazmernost pripora z ogroženo varnostjo ljudi, tem zaključkom pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, ki še dodaja, da je poseg v obtoženčevo svobodo poleg že navedenih okoliščin obravnavanega primera sorazmeren tudi glede na težo obtoženemu B.G. očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je treba še posebej upoštevati obseg inkriminirane dejavnosti. Ni torej res, kot to navaja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, da višje sodišče utemeljuje sorazmernost pripora s težo obtožencu očitanega kaznivega dejanja, temveč je to le dodaten argument, ki govori v prid zaključkom sodišča prve stopnje.

Sklepa imata torej konkretne in obrazložene razloge o neogibnosti pripora za varnost ljudi, kakor tudi o sorazmernosti in torej ni podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kakor tudi pritožbeno sodišče ni kršilo 25. člena Ustave oziroma pravice do pravnega sredstva. Kot je razvidno iz sklepa višjega sodišča, je to sprejemljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo pritožbene navedbe in ne gre zgolj za "pavšalna pritrjevanja" sodišču prve stopnje, kot to navaja vložnik v zahtevi. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo v korist obtoženega B.G., v skladu s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.