Jedro

Tudi če držijo trditve, da je v času nastanka obveznosti predpisana obrestna mera zamudnih obresti znašala 30,91 % letno in da znaša preračunana 3% mesečna obrestna mera 42,57% letno, se ni mogoče strinjati s toženo stranko, da gre za oderuške obresti v smislu 6.čl. ZPOMZO.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v točki I/b delno s p r e m e n i tako, da je na priznani znesek dolžna tožena stranka plačati 3% mesečne obresti, zmanjšane za zamudne obresti v višini, kot jih priznava B.K. za hranilne vloge v DEM na vpogled.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati zamudne obresti v višini 3% mesečno od zneska 26.000 DEM od 01.08.1996 do 28.03.1997, od zneska 3.500 DEM od 01.08.1996 do 30.10.1996, od zneska 1.000 DEM od 01.08.1996 do 16.04.1997 in od zneska 500.000 ITL od 01.08.1996 do 05.10.1997 in da je dolžna plačati polog že pravnomočno dosojenega zneska glavnice 19.000 DEM, plačljive v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila (dosojeno s pravnomočno sodbo P 151/97 z dne 02.09.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp z dne 12.10.1998 in odločbo Vrhovnega sodišča RS opr.št. II Ips 288/03 z dne 16.09.2004), tudi zamudne obresti v višini 3% mesečno in tečejo od 01.08.1996 dalje do plačila; vse obresti plačljive v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju B.S. na dan plačila v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške v znesku 213.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.02.2005 dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka, ki meni, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo napotkom Vrhovnega sodišča RS, ki je razveljavilo pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 65/2000 v zavrnilnem delu. Revizijsko sodišče je menilo, da je tožeča stranka prikrajšana z odločitvami v tej sodbi na obrestih, saj naj bi pogodbena obveznost toženih strank ostala zaradi njune nepravočasne izpolnitve dolgo nesankcionirana, če se ji naloži samo plačilo zamudnih obresti v višini, kot jih priznava B.K. za hranilne vloge v DEM na vploged. Glede dogovorjene zamudne obresti v višini 3% mesečno pa je opozorilo na obligatorno omejitev iz Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur.l. RS, št. 45/95), po katerem se prizna dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti le v okviru, v katerem dogovorjena obrestna mera ta okvir morebiti ne presega. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo ta napotek, saj dosojena 3% mesečna obrestna mera krepko presega predpisano obrestno mero zamudnih obresti v času nastanka obveznosti. Tako je izračunalo tudi Višje sodišče v Kopru v sodbi Cp 381/2001 iz katera izhaja, da je v času nastanka obveznosti predpisana obrestna mera zamudnih obresti znašala 30,91% letno, dogovorjena obrestna mera v višini 3% mesečno pa 42,57%. Zato tožena stranka meni, da je prišlo do kršitve materialnega prava in da je pogodba v delu, ki sta jo sklenili stranki glede obresti za primer zamude oderuška in v posledici tega nična. V drugem delu pa pritožba opozarja na to, da je bilo o zamudnih obrestih delno že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr.št. P 151/97, ko so bile toženi stranki na glavnico 19.000 DEM že priznane zamudne obresti v višini kot je določal takrat veljavni 1.odst. 399.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Predlaga razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi ali spremembo izpodbijane sodbe tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke kot predlaga.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Oporekala je pritožbenim navedbam in predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Čeprav so razlogi izpodbijane sodbe v delu, kjer povzema sodišče prve stopnje odločitev revizijskega sodišča skromni, pa po mnenju pritožbenega sodišča odločitev, ko je priznalo zamudne obresti v dogovorjeni obrestni meri 3% mesečno, ni materialnopravno zmotna. Revizijsko sodišče je namreč v odločbi, ki jo izpostavlja pritožba, opozorilo na materialnopravno zmotno odločitev v prvih dveh sodbah, ki sta zavrnili zahtevek za plačilo zamudnih obresti po višji obrestni meri od tiste, ki jo je priznavala B.S. za hranilne vloge na vpogled v DEM, na svobodno urejanje obligacijskih razmerji. V konkretni zadevi ni sporno, da sta se pravdni stranki glede obrestne mere zamudnih obresti dogovorili. Ker sta obrestno mero zamudnih obresti pogodbeno določili, za konkreten primer ne pride v poštev stališče, ki je bilo zavzeto v sodni praksi s pravnim mnenjem VS RS, objavljanim v Poročilu VS RS 1/93, po katerem se samo glede zamudnih obresti za obveznost izražene v tuji valuti, kjer obrestna mera ni bila dogovorjena, uporablja analogija s predpisi, ki so veljali za pogodbene obrestne mere. Če sta se pogodbeni stranki dogovorili za valorizacijo terjatve z valutno klavzulo in se vnaprej dogovorili tudi za višino obrestne mere zamudnih obresti, pa je bila po sodni praksi odločilna njuna pogodbena volja. Tak dogovor je bil omejen samo z ugovori po Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki so na splošno urejali veljavnost pogodb oziroma njihovih posameznih določb (tako sklep II Ips 102/93). V revizijski odločbi, ki jo izpostavlja pritožba, Vrhovno sodišče RS zato opozarja, da se od tožencev terja plačilo zamudnih obresti, ki so bile dogovorjene v višini 3% mesečno (5.člen pogodbe). Toženca sta od dneva zapadlosti nedovoljeno uporabljala tožničin denar. Namen zamudnih obresti je tudi v kazenski funkciji, ki sili dolžnika k izpolnitvi. Izhodišče glede na 10.čl. ZOR je načelna svoboda urejanja razmerij, zato revizijsko sodišče izrecno na šesti strani odločbe tudi pojasnjuje, da je treba to izhodišče v tem sporu upoštevati, da morata toženca povrniti zapadli in neplačani znesek glavnice z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki je bila kot najnižja dogovorjena v pogodbi in jo je tožnica kot takšno uveljavlja v tožbenem zahtevku. Obligatorna omejitev tako dogovorjene obrestne mere zamudnih obresti je lahko samo v času sklenitve pogodbe veljaven Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri v obsegu, v katerem dogovorjena obrestna mera zamudnih obresti morebiti presega okvir, če je to pod nadaljnjimi pogoji 6.člena istega zakona. Ta okvir pa 3% mesečna obrestna mera tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne presega. Tudi če držijo trditve, ki jih iz razveljavljene sodbe višjega sodišča povzema pritožba tožene stranke, da je v času nastanka obveznosti predpisana obrestna mera zamudnih obresti znašala 30,91 % letno in da znaša preračunana 3% mesečna obrestna mera 42,57% letno, se ni mogoče strinjati s toženo stranko, da gre za oderuške obresti v smislu 6.čl. ZPOMZO. Po tej določbi so znaki oderuških obresti predpisani alternativno. Za oderuške obresti gre v primeru, kadar so ugotovljene subjektivne okoliščine oderuštva, ki se v konkretni zadevi niso zatrjevale, ali kadar gre za objektivne znake oderuštva. Slednji so podani, če je korist upnika nesorazmerna. Sorazmernost pa se presoja odvisno od primerjave z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2.čl. ZPOMZO) in od morebitnih drugih okoliščin. Če se v konkretnem primeru upoštevajo okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, po katerih je bila dogovorjena obrestna mera za 37% višja od najvišje zakonsko določene obrestne mere in če se upoštevajo tudi ostale okoliščine tega primera, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe, ko je tožena stranka do sedaj, čeprav je terjatev zapadla že 01.08.1996, plačala samo 31.000 DEM glavnice od 50.000 DEM izposojenega zneska, o nesorazmerni koristi tožeče stranke, ki naj bi jo prejela s plačilom zamudnih obresti po dogovorjeni obrestni meri 3% mesečno, ni mogoče govoriti. Zato tudi ne gre pritrditi pritožbi, da so te obresti oderuške, torej takšne, ki bi pomenile zelo visoko ali izkoriščevalsko obrestno mero in bi bile zato nemoralne. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo.

Pač pa je moralo ugoditi pritožbi v drugem delu, v katerem je tožena stranka utemeljeno opozorila, da je sodišče prve stopnje pravnomočno že priznalo zamudne obresti od zneska 19.000 DEM v tolarski protivrednosti v višini obrestne mere obresti, kot so se priznale za hranilne vloge na vpogled. Zato bi z izpodbijano sodbo v tem delu moralo tožnici priznati le še razliko do 3% dogovorjenih mesečnih obresti in je iz tega razloga pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 357.čl. ZPP sodbo spremenilo. Sodišče prve stopnje je namreč s priznanimi 3% mesečnimi obrestmi od zneska 19.000 DEM od zapadlosti do plačila prekoračilo tožbeni zahtevek, ker bi moralo od tega zneska odbiti že prisojene obresti, saj je tožeča stranka tudi v tožbi zahtevala samo 3% mesečne obresti.