Jedro

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, namenjeno razveljavitvi prejšnje pravnomočne odločbe, ki se lahko vloži le iz taksativno naštetih obnovitvenih razlogov (394. člen ZPP), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Sodišče je vezano na navedbe iz predloga, odgovoriti pa mora na tiste, ki so za odločitev v zadevi bistvene oziroma pravno odločilne. Toženec bi moral konkretizirano pojasniti, kako naj bi njegova nedobrovernost vplivala na (zanj ugodnejši) izid v pravdi P 230/2009. Revident zatrjuje, da pomeni pravnomočna kazenska obsodba nov dokaz, ki izpodbija zaključek sodišča v drugi pravdi glede priposestvovanja, da torej stanovanje ni postalo last toženca na nobeni pravni podlagi in zato tudi ni skupno premoženje. Te navedbe so neutemeljene, saj je nosilna teza sodbe v konkretni pravdi drugačna. Iz sodbe izhaja, da premoženjske pravice niso le stvarnopravne narave, tožnica pa solastninskega deleža na stanovanju ne zahteva in tudi ne posega v lastniška upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. V tej pravdi je pravnomočno odločeno, da je stanovanje v A., glede katerega je toženec kot kupec sklenil prodajno pogodbo s prodajalko Občino A., skupno premoženje pravdnih strank po enakih deležih. Taka odločitev je bila sprejeta navkljub ugotovitvi, da Občina A. ni bila lastnica stanovanja, pač pa je bila lastnica družba B. (ta ga je po pravnomočnosti sodbe prodala tretjemu). Nosilna teza pravnomočne sodbe je bila, da sta iz razloga, ker je toženec stanovanje kupil, sicer od nelastnika, vendar v dobri veri, lastninsko pravico pridobila na originaren način in da okoliščina, da zaradi pridobitve lastninske pravice od nelastnika in brez vpisa v zemljiško knjigo ne more pomeniti, da tožnica do toženca iz tega naslova nima nobene premoženjske pravice. Premoženjske pravice niso le stvarnopravne narave, tožnica pa solastninskega deleža na stanovanju ne zahteva in tudi ne posega v lastniška upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika.

2. Toženec je predlog za obnovo postopka utemeljil s trditvijo, da je pridobil možnost uporabiti nov dokaz, ki bo ovrgel njegovo dobrovernost pri pridobitvi spornega stanovanja. Navaja namreč, da je v drugi pravdi, ki je tekla na podlagi tožbe družbe B. zaradi izpraznitve stanovanja, krivo izpovedal, zaradi česar je družba B. v pravdi propadla, saj je sodišče zaključilo, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja. Sam je bil s sodbo I K 25828/2013 Okrajnega sodišča v Kopru pravnomočno obsojen zaradi krive izpovedbe. Ta kazenska sodba naj bi predstavljala nov dokaz, ki ga pred pravnomočnostjo ni mogel uporabiti.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo postopka z dne 28. 10. 2013 ter odločilo še o stroških postopka obnove.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

5. Zoper sklep drugostopenjskega sodišča vlaga toženec pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da v predlogu za obnovo kot razlog obnove postopka ni navajal, da stanovanje ni bilo last občine, ker je bilo last družbe B., temveč eksplicitno, da stanovanje ni postalo njegova last na nobeni pravni podlagi in s tem tudi ne skupno premoženje. Navedeno dokazuje pravnomočna kazenska sodba, s katero je bil obsojen, da je v postopku P 173/2009 Okrožnega sodišča v Kopru lagal. Odločitev nižjih sodišč je tudi materialnopravno zmotna, saj skupno premoženje ne more nastati, če eden ali drugi od zakoncev ne pridobi lastništva na nepremičnini, ki je last tretje osebe. Predlaga spremembo sklepa sodišča druge stopnje tako, da se z ugoditvijo pritožbi prvostopenjski sklep spremeni tako, da se obnova postopka dovoli, podredno pa, da Vrhovno sodišče razveljavi sklepa sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške revizije.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Tožena stranka predlog za obnovo utemeljuje z določbo iz 10. točke 394. člena ZPP, po kateri se lahko pravnomočno končan postopek obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Pravnomočen sklep o zavrnitvi predloga v pretežnem delu izpodbija iz procesnih razlogov, saj naj bi sodišči prezrli bistveno vsebino predloga za obnovo postopka, in tako njuna sklepa sploh nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nerazumljivi. Zaključi, da ker stanovanja ni priposestvoval, tudi ni moglo priti do nastanka skupnega premoženja.

9. Revizijski očitek, da je odločitev sodišč materialnopravno napačna, češ da toženec stanovanja zaradi slabe vere ni mogel priposestvovati (kar sicer sploh ni ugotovitev tega pravdnega postopka), in tako skupno premoženje ni moglo nastati, je nedovoljen. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, namenjeno razveljavitvi prejšnje pravnomočne odločbe, ki se lahko vloži le iz taksativno naštetih obnovitvenih razlogov (394. člen ZPP), ni pa je mogoče vložiti zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

10. Revizijska trditev, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do vsebine predloga, predvsem do tistega dela, ki poudarja toženčevo nedobrovernost pri pridobitvi stanovanja, je neutemeljena. Sodišče je vezano na navedbe iz predloga, odgovoriti pa mora na tiste, ki so za odločitev v zadevi bistvene oziroma pravno odločilne. Toženec bi moral konkretizirano pojasniti, kako naj bi njegova nedobrovernost vplivala na (zanj ugodnejši) izid v tej pravdi, torej pravdi P 230/2009. Govori le, da je sodišče zaradi njegovega krivega izpovedovanja v drugi pravdi, pravdi P 173/2009, posledično razsodilo, da je pridobil lastninsko pravico na stanovanju na podlagi priposestvovanja.

11. Revident sicer navaja, da se je sodišče v tej pravdi oprlo na ugotovitve iz te druge pravde, vendar pa česa takega ni moč zaključiti. Že iz same sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da odprt pravdni postopek P 173/2009 na predmet spora v obravnavani zadevi ne vpliva. Revident zatrjuje, da pomeni pravnomočna kazenska obsodba nov dokaz, ki izpodbija zaključek sodišča v drugi pravdi glede priposestvovanja, da torej stanovanje ni postalo last toženca na nobeni pravni podlagi in zato tudi ni skupno premoženje. Te navedbe so neutemeljene, saj je nosilna teza sodbe v konkretni pravdi drugačna. Iz sodbe izhaja, da premoženjske pravice niso le stvarnopravne narave, tožnica pa solastninskega deleža na stanovanju ne zahteva in tudi ne posega v lastniška upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika.

12. Ker sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče upoštevali dejstvo nelastništva spornega stanovanja, toženec pa v predlogu ne pojasni, kako pravnomočna kazenska obsodba (oziroma njegova nedobrovernost ob nakupu spornega stanovanja) vpliva na (zanj ugodnejši) izid v tej konkretni pravdi, je bilo treba njegovo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP), z njo pa tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).