Jedro

Ker niso ugotovljena tožničina vlaganja v gradnjo prizidka v stanovanjski hiši, je neutemeljen njen tožbeni zahtevek na ugotovitev solastnine in na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spada 19 premičnin v skupno premoženje razvezanih zakoncev tožnice M. N. in prvega toženca A. B. in da je tožnica njihova solastnica do 1/2. Sodišče je nadalje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev tožničine solastninske pravice na dveh slikah, motorju znamke Honda Shadow, avtomobilu znamke Chevrolet Corvette in avtomobilu znamke Honda Civic. Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvijo, da je tožnica skupaj z nekdanjim možem zgradila prizidek k stanovanjski hiši moževih staršev in je zato nastalo skupno premoženje, zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica do 1/4 solastnica družinske stanovanjske hiše ... na parc. št. 241/7, vl. št. 1137 k.o... ter sta drugi in tretji toženec dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožnica lahko vknjižila kot solastnica te nepremičnine do 1/4. Zavrnilo je končno tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sodi v skupno premoženje tožnice in prvega toženca družinska hiša ...., to je prizidek na vzhodni strani enonadstropne stanovanjske hiše in sta drugi ter tretji toženec dolžna izstaviti tožnici zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo, po odmeri zemljišča, na katerem stoji novozgrajena hiša ter potrebnega funkcionalnega zemljišča, po odpisu novonastale parcele od vl. št. 1137 k.o... in po otvoritvi novega zemljiškoknjižnega vložka, vpisala pri tem novem zemljiškoknjižnem vložku solastninska pravica na ime tožnice do 1/2 ter prvega toženca do 1/2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožeča stranka in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji uvodoma navaja, da je sama že v pritožbi opozarjala, da prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ni obrazložilo in s tem zatrjevala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je namreč zgolj povzelo izjave prič, ni pa podalo ocene njihovih izjav in predvsem ni obrazložilo, zakaj določenim pričam verjame, drugim pa ne. Pritožbeno sodišče je to pritožbeno navedbo presojalo kot grajo ugotovljenega dejanskega stanja, tako stališče pa je napačno.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je navedeni očitek revizije neutemeljen. Iz pritožbe tožeče stranke (list. št. 106 do 109) je razvidno, da je tožeča stranka v kompletni pritožbi izrecno in vsebinsko izpodbijala dejansko stanje, samo v zadnjem odstavku je navedla, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V tem odstavku pa je navedla, kar navaja v reviziji, da sodišče ni upoštevalo in ne ocenilo izpovedi prič in da sodba temelji na nekonsistentnih izpovedih, pri čemer ni niti pojasnjeno, zakaj se določenim delom izpovedi verjame, določenim pa ne. Vendar je treba poudariti, da je pritožbeno sodišče na pritožbo odgovorilo tako s stališča dejanskega stanja, kot s stališča zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, potrdilo, da je to ugotovilo vsa odločilna dejstva in soglašalo z dokazno oceno.

Preverilo je pritožbene trditve in nato izrecno ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče zelo natančno ocenilo izpovedbe vseh prič.

Revizijsko sodišče zaključuje, da je pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeno zavrnilo pavšalne očitke pritožbe o kršitvi postopka.

Revizija tudi v nadaljevanju zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka na drugi stopnji, češ da je višje sodišče le delno odgovorilo na pritožbeno trditev o tem, da so bila razhajanja in spremembe v navedbah tožene stranke. Revizijsko sodišče temu ne more pritrditi in ugotavlja, da je sodišče druge stopnje na pritožbene trditve ustrezno odgovorilo. V svojih razlogih je navedlo, da so nekoliko neskladne navedbe obeh strank. Dodalo je, da se nekoliko razhajajo navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in navedbe na naroku, glede predmetov, ki spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, vendar ta razhajanja niso tako bistvena, da bi diskreditirala navedbe in izpovedbe tožencev. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče podrobneje obravnavalo vprašanje različnih navedb obeh strank in jasno navedlo, da so te spremembe neodločilne. Tako ni mogoče pritrditi tožničini reviziji, da drugostopenjsko sodišče na pritožbena opozorila ni odgovorilo. V resnici je vsebinsko obravnavalo ter se opredelilo do relevantnih pritožbenih navedb, zato tudi v tem delu zatrjevana kršitev postopka ni podana.

Tožnica trdi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi zato, ker je prvostopenjsko sodišče upoštevalo prepozno predložene fotografije kot dokaz, da je tožnica skrbela le za drage obleke, zaradi česar je zaključilo, da ni investirala v gradnjo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so bile fotografije res predložene sodišču v nasprotju z 286. členom ZPP, vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je ponovilo navedbo same pritožbe, da fotografije nimajo posebne teže in ocenilo, da fotografije niso mogle vplivati na ugotovitev sodišča o skupni gradnji, lahko pa bi vplivale samo na velikost deleža tožnice na ugotovljenem skupnem premoženju, vendar niso. Drugače kot v pritožbi tožnica v reviziji trdi, da je dokaz s fotografijami odločilen dokaz, češ da naj bi na tej podlagi sodišče zaključilo, da tožnica svojih sredstev ni investirala v gradnjo. Revizijsko sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču, da fotografije tožnice, iz katerih naj bi bila razvidna njena garderoba, ne morejo vplivati na ugotovitev o skupni gradnji. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi povsem drugih dokazov prišlo do ugotovitve, da tožnica in njen mož nista sodelovala pri gradnji prizidka, nato pa je le še preizkušalo, kdo je sploh imel sredstva za gradnjo in ugotovilo, da sta drugi in tretji toženec imela dovolj sredstev, tožnica in prvi toženec pa nikakršnih, s čimer se je pritožbeno sodišče strinjalo. Dokazna vrednost fotografij tožnice (in njenih oblačil) je za ugotovitev obstoja tožničinih denarnih in delovnih vlaganj v izgradnjo prizidka nikakršna, zato prepozna predložitev tega dokaza ni pomenila bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija končno zatrjuje še neskladje oziroma nasprotje v obrazložitvi sodišča prve stopnje in s tem obstoj bistvene kršitve, ker je sodišče ugotovilo, da je tožnica svoje dohodke porabila za osebne potrebe, hkrati pa ji je priznalo solastnino na določenih premičnih stvareh, ki so vrednostno visoko ocenjene. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevanega nasprotja ni. Sodišče prve stopnje namreč na 9. strani svoje sodbe ugotavlja, da je tožnica svoj osebni dohodek porabila za svoje lastne in družinske potrebe. Med družinske potrebe pa je mogoče šteti nakup premičnih predmetov, ki so priznani kot skupno premoženje in za katere je ugotovljeno, da jih je tožnica kupovala skupaj z možem in delno s pomočjo toženčevih staršev. Sicer pa vrednosti predmetov, za katere tožnica trdi, da so vrednostno visoko ocenjeni, sodišče ni ugotavljalo, saj za to ni bilo nobene potrebe. Prvi toženec pa je za večino premičnin priznal, da so skupno premoženje, za ostale predmete pa je sodišče obrazložilo, kako so bili pridobljeni, pri čemer za toženo stranko tožničin delež na premičninah ni bil sporen.

Revizija uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava s trditvijo, da je pritožbeno sodišče potem, ko je zapisalo, da tožnica ni dokazala, da sta s prvim tožencem finančno sodelovala pri gradnji prizidka, napačno navedlo, da tožnica niti ni trdila, da bi prišlo do kakšnega dogovora o solastništvu prizidka. Pri skupni gradnji v družinskem krogu ni potrebno predhodno skleniti dogovora o solastništvu nepremičnine, ki se gradi. Tako bi moralo sodišče ugotavljati tudi, ali je tožeča stranka pridobila solastninsko pravico z vlaganji oziroma gradnjo na tujem svetu. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so navedene trditve o zmotno uporabljenem materialnem pravu napačne. Pravno odločilne dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč so, da tožnica ni dokazala, da bi ona in njen bivši mož (prvi toženec) prispevala sredstva za gradnjo prizidka k že zgrajeni stanovanjski hiši. Tožnica pri gradnji prizidka ni sodelovala, prvi toženec pa le malo. Investitorja in organizatorja gradnje preko obrtnikov sta bila prvotoženčeva starša. Če v obravnavanem primeru torej niso dokazana nobena vlaganja v sporno nepremičnino, ni nikakršne pridobitve solastninske pravice na nobeni podlagi, tako da se v takem primeru niti ne more pojaviti pravno vprašanje, ali se z vlaganji v tujo nepremičnino pridobi solastninska pravica že na podlagi samih vlaganj ali na podlagi dogovora o pridobitvi solastninskega deleža. Ker vlaganja tožnice oziroma prvega toženca in nje v gradnjo prizidka niso dokazana, je zavrnitev primarnega in podrednega tožbenega zahtevka za ugotovitev tožničinega deleža na nepremičnini materialnopravno pravilna. Podobno velja glede zavrnitve tožničinega zahtevka za ugotovitev njene solastninske pravice na slikah, motorju in dveh avtomobilih. Tožnica izpodbija drugostopenjsko sodbo, kolikor se nanaša na zavrnilni del prvostopenjske sodbe, torej tudi glede navedenih premičnin, ne da bi v reviziji izpodbijanje glede premičnin kakorkoli utemeljila. Glede na dejanske ugotovitve, da sta bili sliki darilo prvemu tožencu, motorna vozila pa niso bila pridobljena s sredstvi, ki bi izvirala iz dela tožnice in prvega toženca, opravljenega v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR, Uradni list RS, št. 15/76 - 16/2004), je bil materialnopravno pravilno zavrnjen tudi zahtevek, da ti predmeti spadajo v njuno skupno premoženje.

Iz zgoraj navedenega sledi, da so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni in da ni utemeljena trditev o zmotni uporabi materialnega prava. Zaključku, da sta sodbi nižjih sodišč pravilni, ne more oporekati niti pavšalno zatrjevanje revizije, da je tožnica brez vsakršne pravice na nepremičnini. Taka trditev ob odsotnosti procesnih in pravnih napak ne more imeti nobene teže. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).