Jedro

Toženka je organizacijski razlog utemeljila s potrebo, da se kadrovske naloge ne izvajajo več na daljavo, in z oteženo komunikacijo, saj je bila tožnica, ki je delala na domu, pogosto nedosegljiva oziroma ni odgovarjala na klice. Zato njene zahteve, da delavka, ki dela na kadrovskem področju, to delo opravlja na sedežu delodajalca, ni mogoče označiti za nerazumno, ampak za povsem upravičeno.

Toženka je tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za isto delo in pod enakimi pogoji, le na sedežu, ki je od njenega doma oddaljen 5 km. S ponujeno zaposlitvijo je ne bi postavila v manj ugoden položaj, kot ga imajo ostali zaposleni, saj je tožnica, ravno nasprotno, doslej uživala ugodnost, ki je drugi zaposleni niso imeli. Kot invalid III. kategorije tožnica ni imela omejitev glede kraja opravljanja dela, toženka pa ji je tudi z novo pogodbo zagotavljala enako delo z omejitvami, ki jih je tožnici zagotavljala odločba ZPIZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove iz poslovnega razloga, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo temveč še vedno traja, za vrnitev na delo ter za priznanje pravic iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi, vključno s plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je toženka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, po kateri je delo opravljala na domu, ter ji v podpis ponudila novo za isto delovno mesto, s spremembo kraja opravljanja dela, ki bo odslej na sedežu toženke. Presodilo je, da toženka tožnici dela ni mogla več zagotavljati na domu oziroma na daljavo, ter da tudi ekonomske upravičenosti za delo na domu ni bilo več, saj ima na razpolago ustrezne prostore, kjer bi tožnica lahko opravljala svoje delo. Njena prisotnost v prostorih delodajalca je bila v izogib organizacijskim zapletom potrebna. V odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi sodišče tudi ni prepoznalo diskriminacije in šikaniranja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je toženka dokazala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi, da je tožnici ponudila ustrezno delo, ki je bilo med drugim v skladu z omejitvami iz pravnomočne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ) o priznanju dela s polovičnim delovnim časom. Iz odločbe ZPIZ ne izhaja, da je ustrezno samo tisto delo, ki se izvaja na domu. Delo na domu niti priporočeno ni bilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sta sodišči zmotno uporabili določbi prvega in drugega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Zatrjuje, da bi moralo sodišče presojati zakonitost, upravičenost in utemeljenost organizacijskih in ekonomskih razlogov na strani toženke in da razlog ne sme biti povezan s konkretnim delavcem. Sodišče bi moralo v okviru utemeljenosti poslovnega razloga ugotavljati tudi utemeljenost tožničinih očitkov o diskriminaciji in trpinčenju na delovnem mestu. Sodišče druge stopnje je presodilo, da že zgolj obstoj formalno in dejansko izkazanega zakonitega poslovnega razloga zadošča za zakonitost odpovedi oziroma da izključuje druge nezakonite razloge. Meni, da ta odločitev odstopa od odločitev istega sodišča v drugih senatih in od odločitev Vrhovnega sodišča (Pdp 437/2016 z dne 3. 11. 2016, Pdp 506/2014 z dne 3. 7. 2014, Pdp 826/2013 z dne 12. 9. 2013, VIII Ips 223/2016 z dne 4. 4. 2017, VIII Ips 175/2012 z dne 5. 9. 2013). Razlog za odpoved naj bi bil njeno opozarjanje na nezakonitosti in nepravilnosti pri delu vršilca dolžnosti direktorja in njena invalidnost. Toženka tudi nima ustreznih prostorov za tožnico, kar naj bi izpovedale priče. Glede delovnih prostorov ni bila izdelana izjava o varnosti z oceno tveganja za ponujeno delo. Ker sodišče tega ni upoštevalo, tožnica meni, da gre za kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in 22. člena Ustave RS. Sodba sodišča prve stopnje naj bi v tem delu tudi ne bila obrazložena. Sodišče druge stopnje je kljub temu, da je tožnica to navajala v pritožbi, njene navedbe zavrnilo s ponovitvijo razlogov sodišča prve stopnje. Zaradi tega uveljavlja kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja, saj v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje ni opredelitve do njenih obširnih in relevantnih navedb v zvezi z navideznostjo organizacijskih razlogov in do tega, da po prenosu dela tožnice na zunanjega izvajalca tudi ta zunanji izvajalec večinoma ni delal na sedežu toženke, temveč na daljavo. Napačno naj bi bila uporabljena določba prvega odstavka 40. člena ter 37. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI-UPB2, Ur. l. RS št. 63/2004 in naslednji), kar privede do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 14. ter 22. člena Ustave RS. Z odločbo ZPIZ ji je bila priznana pravica do dela s polovico polnega delovnega časa, z odpovedano pogodbo o zaposlitvi pa pravica do dela na domu. Ker je ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za isto delo, samo v drugem kraju, sploh ne gre za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj 40. člen ZZRZI predvideva ponudbo drugega dela.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da sta sodišči pretehtali in preverjali očitke tožnice o diskriminaciji in trpinčenju na delovnem mestu in ugotovili, da s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za isto delo, le v prostorih toženke, le-ta prepovedi ni kršila. Ugotovljen je bil obstoj organizacijskega in ekonomskega razloga. Stališče sodišča druge stopnje, da zakonit poslovni razlog izključuje druge nezakonite razloge po prepričanju toženke ne odstopa od predhodnih stališč istega sodišča oziroma Vrhovnega sodišča. V postopku ni bil izkazan nikakršen konflikt med vodstvom in tožnico, ampak gre zgolj za predvidevanja tožnice, ki niso utemeljena. Tožnica si zmotno razlaga pravico do dela na domu in ne sprejema možnosti spremembe pogodbe o zaposlitvi; spregleda, da nobeni pogodbeni dogovori niso večni. Pogodba o zaposlitvi tožnici ni zagotavljala nobenih trajnih pravic, toženka je bila vezana le na omejitve iz odločbe ZPIZ, pogodbeno pa omejitev ni mogoče določiti. Delovni prostori niso bili pravno relevantno vprašanje v tem delovnem sporu. Zato ni pomembno, da v odpovedi s ponudbo nove pogodbe ni besede o ustreznosti prostorov na sedežu toženke. Tožnica namreč glede delovnih prostorov v pravnomočni odločbi ZPIZ ni imela omejitev, nenazadnje pa si jih ni niti ogledala.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Vse očitane bistvene kršitve in kršitve ustavnih pravic tožnica povezuje z očitkom, da sodišče ni odgovorilo na njene pravne argumente, da odločitve ni dovolj obrazložilo in da se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Kot tožnica v reviziji navaja tudi sama, sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, niti ni treba, da je odgovor izrecen. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Obrazložilo je, da tožnica pravice do dela na domu ni pridobila trajno in da poslovna odločitev delodajalca, da dela na domu ne bo več zagotavljal, ker želi prisotnost delavke na sedežu, ni nerazumna, zlasti še zato, ker se je izkazalo, da je bila komunikacija s tožnico v zadnjem času otežena, prav tako njena dosegljivost. Opredelilo se je tudi do (sicer nebistvenih) navedb o primernosti delovnih prostorov. Odgovorilo je na očitek o selektivnem upoštevanju navedb in dokazov strank, ki je bil – tudi po prepričanju revizijskega sodišča - neutemeljen. Sodišče je bilo dolžno in je upoštevalo le tiste navedbe strank, ki so se nanašale na odločilna dejstva. Razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo, je lahko tudi zgolj ponovilo ali se nanje sklicevalo ter jih ni bilo dolžno še dodatno utemeljevati. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve, ker naj bi se sodišče ne izjasnilo o navedbah, da je bil odpovedni razlog le navidezen in posledica predhodnega trpinčenja, diskriminacije in želje po angažiranju zunanjega izvajalca. Do teh navedb se je opredelilo s presojo, da so toženko vodili organizacijski razlogi (pri čemer ni šlo le za naloge v zvezi s pripravo novega akta, kjer je sodeloval zunanji izvajalec, temveč za celoten sklop del in zadolžitev na kadrovskem področju) in ekonomski razlogi ter da odpoved ni posledica diskriminacije in šikaniranja, saj je toženka tožnici ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, za nedoločen čas in za polovični delovni čas, skratka pod enakimi pogoji, kot prej, z izjemo kraja opravljanja dela.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Bistvene so naslednje dejanske ugotovitve, kot jih je povzelo sodišče druge stopnje: − tožnica je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni, s priznano pravico do dela na delovnem mestu podsekretar s polovico polnega delovnega časa od 17. 12. 2007 dalje; − s pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 11. 2013 sta se stranki dogovorili, da je kot kraj opravljanja dela določen tožničin dom, določili sta službeni čas dosegljivosti na službenem mobilnem telefonu in čas spremljanja elektronske pošte; − toženka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 10. 6. 2014, ker tožničinih del in zadolžitev ni mogoče več izvajati na daljavo, ker je za kadrovsko delo potrebna neposredna vključenost v delovni proces na sedežu delodajalca (oddaljenem 5 km od tožničinega doma), ker je večkrat potrebna takojšnja odzivnost, in ker ni razloga za izplačevanje nadomestila za uporabo lastnih delovnih sredstev v višini 70,00 EUR mesečno, saj ima na voljo ustrezne prostore in delovna sredstva; − tožnici je bila istočasno ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za isto delovno mesto za nedoločen čas in s polovičnim delovnim časom na sedežu toženke.

10. Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da bi ji morala toženka zagotavljati delo na domu še naprej, ker naj bi bila to njena pridobljena pravica. Uveljavljanje takšne pravice je upravičeno le, dokler velja pogodba o zaposlitvi, ki ji to pravico zagotavlja. Če pa nastopi utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, s prenehanjem pogodbe preneha tudi pravica do dela na v pogodbi dogovorjenem delovnem mestu. Toženka je v odpovedi obrazložila in v sodnem postopku dokazala utemeljen poslovni razlog (organizacijski in ekonomski) za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnici zagotavljala delo na domu. Organizacijski razlog je utemeljila s potrebo, da se kadrovske naloge ne izvajajo več na daljavo, saj je pri tem delu potrebna neposredna odzivnost, zlasti v času, ko je bil v pripravi nov akt o sistemizaciji. V projektno skupino za pripravo akta je bila imenovana tožničina nadrejena A.A., to pa bi terjalo tudi sodelovanje tožnice. Nadalje pa je organizacijski razlog toženka utemeljevala tudi z oteženo komunikacijo, saj je bila tožnica pogosto nedosegljiva oziroma ni odgovarjala na klice, imela je neustrezno komunikacijo z nadrejeno, nenazadnje pa na zasebnem računalniku tožnice ni bilo mogoče zagotoviti ustreznega varstva osebnih podatkov. Zato zahteve toženke, da delavka, ki dela na kadrovskem področju in je potrebna njena takojšnja odzivnost, to delo opravlja na sedežu delodajalca, ni mogoče označiti za nerazumno, ampak ravno nasprotno, za povsem upravičeno. Drugi, ekonomski razlog je utemeljen s težnjo toženke po zmanjšanju stroškov, ki so ji nastajali zaradi tožničinega opravljanja dela na domu. Oboje predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Revizijske navedbe o diskriminaciji, trpinčenju, šikaniranju oziroma navideznosti organizacijskega razloga so neutemeljene. Res je sicer, da obstoj odpovednega razloga sam po sebi še ne izključuje diskriminacije oziroma šikaniranja. Delodajalec namreč lahko z navidezno utemeljenim poslovnim razlogom prikrije diskriminacijo ali šikaniranje. Vendar v tem primeru toženki takšne zlorabe ni mogoče očitati. Toženka je tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za isto delo in pod enakimi pogoji, le na sedežu, ki je od njenega doma oddaljen 5 km. S ponujeno zaposlitvijo je ne bi postavila v manj ugoden položaj, kot ga imajo ostali zaposleni, saj je tožnica, ravno nasprotno, doslej uživala ugodnost, ki je drugi zaposleni niso imeli. Končno pa v postopku ni bil ugotovljen nikakršen konflikt med vodstvom in tožnico, temveč je šlo, kot pravilno poudarja toženka v odgovoru na revizijo, zgolj za predvidevanja tožnice, ki niso z ničemer utemeljena.

12. Stališče tožnice, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti zakonita že zato, ker ji je bilo ponujeno delo na istem delovnem mestu, je zmotno. Poslovni razlog je podan, če preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pri toženki je prenehala potreba po opravljanju dela iz tožničine pogodbe o zaposlitvi na njenem domu, še naprej pa je obstajala potreba po istem delu na sedežu delodajalca. Toženka je ocenila, da ugodnost, ki jo je uživala tožnica, niti v organizacijskem smislu niti ekonomsko ni upravičena. Zato je prejšnjo pogodbo o zaposlitvi zakonito odpovedala ter tožnici ponudila sklenitev nove na istem delovnem mestu. Kot invalid III. kategorije tožnica ni imela omejitev glede kraja opravljanja dela, toženka pa ji je tudi z novo pogodbo zagotavljala enako delo z omejitvami, ki jih je tožnici zagotavljala odločba ZPIZ (delo v polovičnem delovnem času). Kot sta pojasnili že sodišči nižje stopnje, je bila toženka vezana le na te omejitve. Glede na to, da je toženka tožnici ponudila enako delovno mesto, le da na sedežu, ki niti ni zelo oddaljen od njenega bivališča, kar pomeni, da je tožnico želela obdržati in da ji tudi ni ponujala dela pod nerazumno spremenjenimi pogoji, je sodišče utemeljeno presodilo, da odpoved ni navidezna oziroma posledica šikaniranja in diskriminacije. Tožnica bi zaposlitev brez težav obdržala, če bi sprejela ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Zato sodišče utemeljeno ni sledilo trditvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica šikaniranja in je odpovedni razlog navidezen.

13. Tožničine trditve, da prostori na sedežu toženke zanjo niso bili ustrezni, so bile zgolj pavšalne, tožnica pa niti v reviziji ne navaja, zakaj naj bi bili neustrezni. Glede na to, da na delo k toženki ni šla in na ponujenem delovnem mestu niti ni pričela z delom, so njene trditve tudi sicer brez podlage.

14. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.