Jedro

Predmet zavarovanja modela ni bil izgled podplata, temveč celotnega obuvala, zato je tudi morebitno kršitev modela potrebno presojati skozi izgled celotnega obuvala. Izgled podplata na zaščitenem modelu je samo ena od značilnosti obuvala, ki je predmet zaščite. Kršitve modela pa ni mogoče utemeljiti zgolj z zatrjevanjem, da je tožena stranka na svojem izdelku uporabila eno od značilnosti, ki so sestavni del zaščitenega modela, če zgolj ta element na obuvalu tožene stranke ne ustvari identičnega celotnega vtisa, kot ga ustvari izgled obuvala tožeče stranke, ki je zaščiten s citiranim modelom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim sta zahtevali prepoved toženi stranki prodaje in distribucije čevljev, ki so po videzu identični modelom z oznako Y-342, popis zaloge čevljev tožene stranke, ki so identični modelom z oznako Y-342 in uničenje te zaloge, izplačilo odškodnine v višini 5.000.000,00 SIT ter objavo sodbe v časopisu Delo.

Zoper sodbo sta pravočasno vložili pritožbo tožeči stranki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagali, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Glede aktivne legitimacije za varstvo modela Tožeči stranki zatrjujeta kršitev treh modelov, ki jih je v Republiki Sloveniji zaščitila drugotožeča stranka. Ker pa prvotožeča stranka ni imetnica pravic iz teh modelov, že iz tega razloga ni upravičena uveljavljati zahtevkov za zavarovanje teh pravic. Zatrjevanje, da sta tožeči stranki sklenili pogodbo o distribuciji čevljev prvotožeče stranke, pa prvotožeči stranki ne daje podlage za uveljavljanje zahtevkov za zaščito modelov, ki jih je registrirala drugotožeča stranka.

Glede kršitve modela št. M200150043 Tožeči stranka sta kršitev navedenega modela utemeljevali s tem, da je tožena stranka v svojih prodajalnah prodajala čevlje z oznako 423, ki imajo povsem identičen podplat kot model čevlja iz modelne prijave št. M200150043. Model je pravica industrijske lastnine, s katero je zaščiten videz izdelka, ki je nov in ima individualno naravo, pri čemer videz izdelka pomeni izgled celotnega izdelka ali njegovega dela (1. in 2. odst. 33. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 45/2001- v nadaljevanju ZIL-1). Z modelom je mogoče zaščititi posamezen izdelek, kakor tudi njegov sestavni del. Ker pa je predmet zaščite modela videz izdelka, je meja pravnega varstva te pravice opredeljena v 2. odst. 37. člena ZIL-1 kot videz izdelka, ki pri seznanjenem uporabniku ne ustvari drugačnega celotnega vtisa. Drugotožeča stranka je z modelom št. M200150043 zaščitila obuvalo, razvidno iz priloženih fotografij k prijavi z dne 4. 6. 2001 (priloga A6 in A10). Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožena stranka s čevljem z oznako št. 423 ni kršila navedenega modela, saj obuvalo tožene stranke zaradi drugačnega kroja, obrisa in linij kljub identičnemu podplatu že na prvi pogled ustvari popolnoma drugačen celoten vtis kot obuvalo, ki je predmet zaščite modela št. M200150043. Materialnopravno zmotno je izhodišče tožečih strank, ki ga ponavljata tudi v pritožbi, da naj bi bila kršitev modela podana že s tem, da je tožena stranka uporabljala na spornem čevlju podplat, ki je del zavarovanega videza modela drugotožeče stranke. Predmet zavarovanja modela ni bil izgled podplata, temveč celotnega obuvala, zato je tudi morebitno kršitev modela potrebno presojati skozi izgled celotnega obuvala. Izgled podplata na zaščitenem modelu je samo ena od značilnosti obuvala, ki je predmet zaščite. Kršitve modela pa ni mogoče utemeljiti zgolj z zatrjevanjem, da je tožena stranka na svojem izdelku uporabila eno od značilnosti, ki so sestavni del zaščitenega modela, če zgolj ta element na obuvalu tožene stranke ne ustvari identičnega celotnega vtisa, kot ga ustvari izgled obuvala tožeče stranke, ki je zaščiten s citiranim modelom. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da videz obuvala tožene stranke ustvarja drugačen celoten vtis kot obuvalo, ki je predmet zaščite z modelom, je zato pravilno ugotovilo, da ni izkazana kršitev modela tožeče stranke.

Glede kršitev modela št. M200150081 in M200150082 Sodišče prve stopnje je kršitev navedenih modelov izključilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka obuvalo št. 423 izdelovala in ga ponujala na tržišču pred datumom prijave modelov drugotožeče stranke. Drugotožeča stranka je oba modela prijavila dne 19. 11. 2001. Sodišče prve stopnje se je med drugim sklicevalo tudi na račun, ki ga je predložila tožeča stranka (A4). V zapisu datuma računa v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa gre za očitno pisno pomoto, saj je račun datiran z dnem 13. 11. 2001 in ne 31. 11. 2001 (neobstoječ datum), kot je navedeno v obrazložitvi sodbe. Račun, ki ga je v dokazne namene predložila tožeča stranka, torej sam po sebi izkazuje, da je drugotožeča stranka modelni prijavi vložila šele po tem, ko je ugotovila, da se tožena stranka na trgu pojavlja s spornim obuvalom št. 423. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na vprašanje, ali je na predhodno uporabo mogoče sklepati že na podlagi predračuna proizvajalca podplatov iz leta 2000, se tako izkažejo kot neodločilni. Pritrditi pa je sodišču prve stopnje, da glede na izkazano naročilo pri proizvajalcu podplatov s strani tožene stranke le-tej ni mogoče očitati slabe vere za predhodno uporabo modelov, ki jih je tožeča stranka zaščitila šele po tem, ko se je tožena stranka s svojim izdelkom že pojavila na trgu. Ker je tako izključitev kršitev pravic iz modelov tožeče stranke utemeljena že na podlagi 4. odst. 37. člena ZIL-1, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na oceno celotnega vtisa izdelka tožene stranke glede na modela drugotožeče stranke.

Glede kršitve Zakona o varstvu konkurence Tožeči stranki v pritožbi izpodbijata ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da nista dokazali dejstev dejanja nelojalne konkurence. Tožeči stranki sta dejanje nelojalne konkurence s strani tožene stranke v navedbah utemeljevali s tem, da naj bi prodaja spornih čevljev, ki so identični čevljem tožeče stranke Y-342, ustvarjala zmedo na trgu. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da tožeči stranki nista konkretizirano opredelili, katere so tiste označbe in podatki, ki jih uporablja tožena stranka in bi utegnile povzročiti zmedo na trgu. Tožeči stranki sta se v navedbah sklicevali na izkoriščanje ugleda spornih modelov čevljev s strani tožene stranke. Če je te trditve razumeti kot zatrjevanje kršitev modelov tožeče stranke, je iz gornjih ugotovitev razvidno, da tožeči stranki tovrstnih kršitev nista dokazali. Prav tako niso konkretizirani očitki, s čim naj bi tožena stranka izkoriščala ugled blagovne znamke Yellow Cab. Da bi tožeči stranki s tožbenim zahtevkom na tej podlagi lahko uspeli, bi morali konkretizirano opredeliti, v čem naj bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Če sta se tožeči stranki sklicevala na posnemanje celotne podobe izdelka v smislu 5 alineje 3. odst. 13. člena ZVK, bi morali ponuditi trditve in dokaze o tem, da je tožena stranka prišla s svojim izdelkom na trg po tem, ko je bila na njem že prisotna z istovrstnim izdelkom tožeča stranka. Zgolj s sklicevanjem tožečih strank, da gre za modele tožeče stranke, ki so se v preteklih letih izkazali za izjemno priljubljene na slovenskem trgu, temu ne zadošča. Ob tako posplošenih trditvah tožečih strank se tako izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič v zvezi z zmedo na trgu, do katere naj bi prišlo v posledici ravnanja tožene stranke. Ker tožeči stranki nista podali konkretiziranih trditev v smislu ravnanja tožene stranke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, se navedeno vprašanje izkaže kot neodločilno.

Glede kršitve avtorskih pravic Da bi tožeči stranki lahko uspeli s tožbenim zahtevkom za zaščito avtorskih pravic v smislu določil Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 do 139/2006 - v nadaljevanju ZASP), bi morali ponuditi trditve in dokaze glede obstoja same avtorske pravice, ki naj bi bila kršena. Tožeča stranka se je pri tem v tožbi zgolj sklicevala, da je avtor modelov gospod B., ki je kot avtor naveden tudi v prijavi modelov. Vendar pa pravica do modela zavarovanemu modelu ne daje samo po sebi pomen avtorskega dela. Medtem ko kriterije za model kot pravico industrijske lastnine ureja 33. člen ZIL-1, so predpostavke avtorske pravice urejene v 1. odst. 5. člena ZASP. Tožeči stranki v svojih trditvah nista ponudili predpostavk iz 1. odst. 5. člena ZASP, na osnovi katerih bi utemeljili avtorsko pravico na zavarovanem modelu, temveč sta zgolj zatrjevali, da so materialne avtorske pravice iz modelov prenesene na tožeči stranki. Ker tožeči stranki nista utemeljili obstoja avtorske pravice, je neutemeljeno njuno pritožbeno zatrjevanje, da tožena stranka v postopku ni prerekala obstoja materialnih avtorskih pravic prvotožeče stranke. Prav tako je materialnopravno zmotno izhodišče pritožnic, da bi sodišče kot del trditvene podlage tožeče stranke v tej smeri moralo upoštevati ugotovitve izvedenca v izvedenskem mnenju. Pritožbene navedbe, s katerimi utemeljujeta obstoj avtorske pravice na čevlju tožeče stranke, se tako izkažejo kot pritožbena novota, ki jo pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst. 337. člena ZPP ne more upoštevati. Tako se izkaže kot pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeči stranki nista izkazali kršitve avtorskih pravic, saj nista utemeljili obstoja avtorskega dela, v posledici česar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo tudi na tej pravni podlagi.

Neutemeljeni so torej pritožbeni razlogi, ki jih tožeči stranki uveljavljata v pritožbi. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.