Jedro

Otroški dodatek ni namenjen razbremenitvi dolžnosti staršev, da preživljajo svoje otroke. V skladu z novejšo sodno prakso je otroški dodatek zato mogoče upoštevati le, kadar materialne in pridobitne zmožnosti staršev ne omogočajo kritja otrokovih potreb.

Kot dohodek toženca je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo dnevnice, ki jih toženec dobiva iz naslova službenih voženj v tujino. Da te (vsaj deloma) predstavljajo toženčev zaslužek (in ne povrnitev stroškov), je utemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da se toženec vozi z nadstandardnim vozilom.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v I.3. točki izreka tako, da se znesek preživnine, ki jo je toženec dolžan plačevati za vsakega od otrok, nadomesti z zneskom 200,00 EUR; ter v I.4. točki izreka glede določitve stikov med tednom, tako, da se stiki med mld. C. P. in E. P. ter tožencem v tistem tednu, ko stiki ne potekajo čez vikend in tožnica hkrati dela v popoldanski izmeni, določijo v torek in petek, na način, da ju toženec ali eden od njegovih družinskih članov po koncu pouka prevzame v šoli in ju pripelje tožnici na dom najkasneje do 20.00 ure.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tožbi tožnice J. P. odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na plačilo preživnine za obdobje od vložitve tožbe do izdaje sodbe, postopek v tem delu ustavi (I.1. točka). Sicer je odločilo, da se odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu P 327/2010 z dne 27.1.2011 spremeni tako, da se mld. hčerka C. P. in mld. sin E. P. dodelita v varstvo in oskrbo tožnici (I.2. točka). Tožencu je naložilo, da za vsakega od njiju tožnici plačuje mesečno preživnino 180 EUR (I.3. točka). Stike med mld. otrokoma in tožencem je določilo tako, kot je razvidno iz I.4. točke izreka. Glede višje preživnine (do zahtevanih 200 EUR) ter glede predlaganega načina izvajanja stikov je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženec N. P. zahteval, da se mld. otroka dodelita v varstvo in vzgojo njemu, tožnici pa naloži plačevanje mesečne preživnine 150 EUR za vsakega od otrok ter določi stike med tožnico in mld. otrokoma (II. točka). Po odločitvi sodišča je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 356,99 EUR (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo sodbe v svojo korist oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica izpodbija sodbo v delu, ki se nanaša na določitev stikov med tednom ter preživnino (I.3. in I.4. točka izreka). Navaja, da bi bila za otroka bolj koristna enakomerna porazdelitev stikov, in sicer en ali dva dneva v tednu in ne vsak dan v tednu, ko tožnica dela v popoldanski izmeni. Ugotovljeno je bilo namreč, da otroka (predvsem hčerka) pogrešata mamo, ko sta pri očetu in obratno, očeta pogrešata, ko sta pri mami. V času njenega popoldanskega dela je za otroka poskrbljeno, saj je tožnica poiskala plačljivo varstvo. Nasprotuje tudi temu, da mora po koncu stikov sama priti h tožencu po otroka. V preteklosti je namreč na njegovem domu že prišlo do konfliktov. Od dogodka v avgustu 2011, zaradi katerega je bil toženec (nepravnomočno) obsojen v kazenskem postopku, tožnica tja ni več prihajala. Temu sta po ugotovitvah Centra za socialno delo Novo mesto (v nadaljevanju CSD) nenaklonjena tudi toženec in njegova mama, s katero živi v skupni hiši. Poleg tega je takšen način predaje otrok neugoden za otroka. Tožnica s popoldansko izmeno zaključi med 20.00 in 20.30 uro, nato pa se mora po otroka odpeljati na drug konec mesta. Otroka bosta domov prispela dve uri kasneje, kot je bilo to določeno za stike med vikendom. Ker morata naslednji dan zgodaj vstati, saj imata šolo, bi bilo primerneje, da toženec otroka pripelje tožnici na dom do 19. ali 20. ure. Če tožnice do tedaj še ne bo doma, bo sama poskrbela za njuno varstvo. Glede preživnine navaja, da bi moralo sodišče priznati tudi strošek dopusta, saj otroka v bodoče, ko skupnega skrbništva ne bo več, z očetom nimata več zagotovljenega dopusta. Zato meni, da bi moralo prisoditi zahtevanih 200 EUR mesečne preživnine za vsakega otroka. Glede na življenjski stil toženca bi takšno preživnino nedvomno zmogel plačevati.

4. Toženec v pritožbi nasprotuje stališču sodbe, da so podane spremenjene okoliščine, ki utemeljujejo ponovno odločanje o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo. Prepričan je, da si je tožnica le premislila glede (skupnega) skrbništva. Glede na to, da so se nekatere njene trditve (o neizvajanju skupnega skrbništva in slabem zdravju toženčeve mame) izkazale za neresnične, njenim trditvam o slabi medsebojni komunikaciji ni mogoče verjeti. Tudi iz ugotovitev CSD izhaja, da se odnosi med pravdnima strankama niso bistveno spremenili. Zato naj v veljavi ostane skupno skrbništvo, kot je bilo predhodno določeno in je v korist obeh otrok, medtem ko je njuna dodelitev tožnici neskladna z njuno koristjo. Sicer očita sodišču, da pri ugotavljanju potreb otrok ni upoštevalo, da glede na obsežne stike otroka pri tožencu dejansko preživita toliko časa kot pri tožnici. Stroški preživljanja tedaj bremenijo toženca, kar se mora odraziti pri njegovi preživninski obveznosti. Pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja sodišče ne bi smelo upoštevati dnevnic, ki jih je prejel na račun službenih poti v tujini. Te so namreč namenjene pokritju stroškov prehrane in prevoza za čas odsotnosti od doma in ne predstavljajo neto dohodka. Nasprotno pa bi moralo sodišče upoštevati toženčeve stroške ogrevanja, ki na letni ravni znašajo 2.000 EUR. Leasing obroke za osebni avto pa je toženec plačeval, še preden je spoznal tožnico, ter ves čas njune življenjske skupnosti in tudi po razpadu le - te. Ker je strošek preživljanja treba enakovredno porazdeliti med oba starša, je po stališču toženca primerna preživnina, ki jo je dolžan plačevati, 135 EUR oziroma največ 150 EUR.

5. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženca predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da skupno starševstvo, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo P 327/2010 z dne 27.1.2011, zaradi spremenjenih okoliščin ne predstavlja več ustrezne rešitve z vidika koristi mld. otrok. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da so se odnosi med pravdnima strankama zaostrili do takšne mere, da med njima praktično ni več nobene komunikacije ter da si sporočila prenašata preko otrok. Tožnik je v razgovoru na CSD celo sam priznal, da po hudem prepiru s tožnico v avgustu 2011, ki se je razvnel zaradi toženčevega očitka tožnici, da otroka vodi na neprimerna mesta (nudistično plažo), ni več medosebne komunikacije med njima ter da se bo tudi v bodoče izogibal stikom s tožnico, ker je zaradi izrečenih groženj zoper njega sprožila kazenski postopek. Iz poročila CSD nadalje izhaja, da imata tožnica in toženec zaradi različnih pričakovanj težave pri vzgoji in skrbi za otroka, saj njun pogovor temelji na očitkih in obtožbah. Očitno je torej, da med njima ni (več) usklajenega pogleda na varstvo in vzgojo otrok in tudi ne nujno potrebnega sporazumevanja. Glede na navedeno je imelo sodišče prve stopnje vso podlago za izdajo nove odločbe o dodelitvi otrok, določitvi stikov ter plačevanju preživnine (četrti odstavek 421. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki je otroka dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici. Oporo za takšno odločitev je imelo predvsem v mnenju CSD, iz katerega izhaja, da je dodelitev otrok tožnici v korist zato, ker precej bolje prepozna njune potrebe. Tudi sicer tožnica prevzema večino skrbi za otroka, medtem ko toženec postane aktiven šele, ko ga h temu pripravi tožnica s sprožitvijo različnih postopkov. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je otroka dodelilo tožnici. Toženec takšne odločitve sodišča niti ne izpodbija (argumentirano), saj zgolj pavšalno navaja, da to ni v korist otrok.

9. Pritožba tožnice utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na določitev stikov med tednom. Svojo odločitev o vsakodnevnih stikih vsak drug teden, ko je tožnica zaradi popoldanske izmene v službi, je sodišče utemeljilo predvsem s tem, da ni smiselno, da se v tem času otroka prepusti tretji osebi in zato še plačuje, če sta lahko pri tožencu. Pri tem pa ni v zadostni meri upoštevalo, da sta bila otroka zaupana v varstvo in vzgojo tožnici, kar naj se odrazi tudi v času, ki ga bosta preživela otroka pri enem oziroma drugem staršu. Poleg tega je dalo premajhno težo okoliščini, da sta mld. C. in E. postala šoloobvezna (deklica sedaj obiskuje 2. razred, deček pa 1. razred OŠ) in da potrebujeta pomoč oziroma vzpodbudo pri izpolnjevanju šolskih obveznostih, na kar je opozarjala tudi tožnica (prim. vlogo na list. št. 32 in 40). Iz izvedenega dokaznega postopka sicer izhaja, da jima toženec pri tem pomaga, a ugotovljeno je bilo tudi, da je zaradi narave dela (je namreč voznik avtobusa) večkrat odsoten po več dni skupaj. V tem času otroka nimata ustrezne pomoči, saj je toženčeva sestra, ki je otrokoma pomagala pri šolskih nalogah, med tednom odsotna zaradi študija v Ljubljani. Toženčeva mati, s katero tudi živi v skupni hiši, pa (glede na njeno izpoved) tudi ne more nuditi optimalne opore, ki jo otroka potrebujeta pri izpolnjevanju šolskih obveznosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato v korist otrok, da imata med tednom stike z očetom v manjšem obsegu, in sicer dvakrat tedensko. Na ta način bosta v preostalih dnevih lahko nadoknadila (morebitno) zamudo pri opravljanju domačih nalog. V teh dneh je za otroka ustrezno poskrbljeno, saj tožnici pomoč nudi varuška.

10. Ker tožnica v pritožbi ni predlagala, katere dneve v tednu naj se stiki izvajajo, je pritožbeno sodišče samo določilo stike ob torkih in petkih. Ob tem, da stiki potekajo tudi vsak drug vikend, je stike določilo zgolj v tednu, ko otroka nista pri tožencu čez vikend in je tožnica hkrati v službi v popoldanski izmeni. Glede na delovni urnik tožnice, ki popoldansko izmeno zaključi šele ob 20. oziroma do 20.30 ure, je odločilo še, da mora toženec oziroma nekdo od njegovih bližnjih otroka pripeljati na dom tožnice najkasneje do 20.00 ure. Tako bosta imela otroka dovolj časa, da se umirita in pripravita na spanje. Kot navaja tožnica, pa bo morala sama poskrbeti za to, da bo na domu otroka vsakokrat pričakala odrasla oseba (nekdo od njenih bližnjih ali varuška).

11. Pritožba tožnice upravičeno meni, da je preživnina določena prenizko. Otrokove potrebe, kot so natančno opisane v 11. točki obrazložitve, znašajo 373 EUR mesečno za vsakega otroka. Same odmere pritožbi ne napadata, z izjemo stroška dopusta. Kot pravilno opozarja tožnica, bi moralo sodišče upoštevati tudi ta strošek. Otroka sta bila namreč dodeljena tožnici, zato bodo na njej stroški njunega preživljanja. Utemeljitev sodbe, da sta otroka do sedaj ločeno hodila na dopust z vsakim od staršev in da bo tako tudi v bodoče, je zato napačna.

12. Višjo preživnino od prisojene narekuje predvsem dejstvo, da bosta otroka na račun spremenjenega režima stikov med tednom pri tožnici preživela več časa. Tožnica bo imela z zagotavljanjem plačljivega varstva v času popoldanskega dela dodatne stroške, ki so po presoji pritožbenega sodišča opravičljivi. Pritožbene navedbe toženca, da bi morala biti preživnina nižja (tudi) iz razloga, ker sta otroka pri njem veliko časa, so tako brezpredmetne. Toženec tudi sicer pozablja, da preživljanje ne zajema le tistih stroškov, ki nastajajo ob stikih (hrana, razvedrilo), temveč tudi ostale stroške: obutve, oblačil, šolskih potrebščin, dopusta itd. (prim. 129a. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), kar je breme tožnice.

13. Poleg tega je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo otroški dodatek, ki ga prejema tožnica (102 EUR za vsakega otroka). Ta namreč ni namenjen razbremenitvi dolžnosti staršev, da preživljajo svoje otroke. V skladu z novejšo sodno prakso je otroški dodatek zato mogoče upoštevati le, kadar materialne in pridobitne zmožnosti staršev ne omogočajo kritja otrokovih potreb (prim. odločbe IV Cp 1188/2012, IV Cp 368/2013). Glede na ugotovljene dohodke toženca za takšno situacijo v danem primeru ne gre.

14. Kot dohodek toženca je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo dnevnice, ki jih toženec dobiva iz naslova službenih voženj v tujino (v povprečju 560 EUR mesečno). Da te (vsaj deloma) predstavljajo toženčev zaslužek (in ne povrnitev stroškov), je utemeljeno sklepalo na podlagi dejstva, da se toženec vozi z nadstandardnim vozilom (Mercedes CLS), za katerega mesečno plačuje leasing obrok 307 EUR. Navedena okoliščina nedvomno omogoča zaključek, da so njegovi mesečni prejemki občutno višji od prikazanih 639 EUR. Pri tem ni pomembno, da obroke plačuje že vse od takrat, ko še sploh ni imel družine.

15. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi stroške ogrevanja v okviru toženčevih stroškov bivanja oziroma stanovanjskih stroškov (čeprav jih toženec v svoji trditveni podlagi ni zatrjeval), saj je ugotovilo, da tožencu za razliko od tožnice ni treba plačevati najemnine, ostali, njuni tekoči stroški pa so primerljivi (11. točka obrazložitve).

16. Glede na ugotovljene potrebe otrok ter materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank je po presoji pritožbenega sodišča primerna preživnina, ki jo je toženec dolžan plačevati za vsakega otroka, 200 EUR mesečno.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede stikov med tednom ter preživnine (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožnice, pritožbo toženca pa v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Pritožbi očitkov o procesnih kršitvah ne konkretizirata, zato pritožbeno sodišče nanje ne more odgovoriti. Sodbo sodišča prve stopnje je zato preizkusilo le glede procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), a takšnih kršitev ni ugotovilo.

19. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločilo po kriteriju uspeha, saj gre za odločanje o koristih otrok, temveč je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (413. člena ZPP). Ker pritožba toženca ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, po kateri mora tožnici povrniti njene stroške, pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.