Jedro

Posledice, ki so s kaznivim dejanjem nastale zasebni tožilki, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne teže, da bi bilo obdolžencema utemeljeno izreči denarno kazen. Čeprav je bila zasebni tožilki odvzeta pravica do sodelovanja pri upravljanju in razpolaganju s skupnim premoženjem nepremičnine v etažni lastnini na samovoljen način, so tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje stopnice sedaj trdnejše, pravilnejše izvedene ter za večino ljudi lepše, shramba, ki je sedaj več ni pa je bila vlažen, izrazito majhen in za marsikoga neuporaben prostor. S prenovo skupnih prostorov pa se je tudi vrednost stanovanja zasebne tožilke nedvomno povečala. Upoštevajoč vse navedeno so izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencema.

Izrek

I.Pritožbi zagovornikov obdolžencev se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o sankciji spremeni tako, da se obdolženima A. A. in B. B. na podlagi 68. člena KZ-1 izreče sodni opomin.

II.Sicer se pritožbi zagovornikov kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter obdolženi A. A. izreklo denarno kazen 20 dnevnih zneskov v višini 60,00 EUR, kar znaša 1.200,00 EUR, obdolženemu B. B. pa 20 dnevnih zneskov v višini 120,00 EUR, kar znaša 2.400,00 EUR in kar sta dolžna plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. čelna Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženima naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso, in sicer za obdolženo v višini 200,00 EUR, za obdolženega pa v višini 250,00 EUR.

2.Zagovornik obdolžene vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve pravice do pravnega varstva, enakega varstva pravic in pravnih jamstev v kazenskem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti vseh očitkov, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje pred drugega sodnika posameznika.

3.Pritožuje se tudi zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, glede kazenske sankcije ter kršitve 23. in 29. člena Ustave RS.

4.V odgovoru na pritožbo pooblaščenec oškodovanke predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrne.

5.Pritožbi sta delno utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče po pregledu obravnavane kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb, ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče napravilo podrobno dokazno oceno, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovora obdolžencev ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da sta obdolženca storila očitano jima kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1.

K pritožbi zagovornika obdolžene A. A.:

7.Zagovornik obdolžene meni, da očitek iz 2. točke zasebne tožbe ni kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje naj bi samo oblikovalo eno kaznivo dejanje, tako da naj bi popoln opis vseh elementov iz 1. točke združilo s pomanjkljivim opisom iz 2. točke zasebne tožbe. Kljub navedenemu pa naj bi bil izrek zapisan tako, da opis prepričanja storilca, da mu pravica gre ali za katero meni, da mu gre, pokriva samo del kaznivega dejanja iz 1. točke izreka, ne pa tudi iz 2. točke. Pritožbeno sodišče navedenemu ni sledilo, temveč nasprotno ugotavlja, da opis dejanja zajema vse zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti, tudi jemanje pravice, za katero obdolženca mislita, da jima gre, ter prepričanje obdolžencev, da jima ta pravica pripada, kakor je to podrobno in pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur ni kaj dodati in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na tam navedene razloge sklicuje. Ne drži, da je sodišče združevalo nepopolne dele opisa dejanja. V 33. točki je pojasnilo, zakaj gre za eno kaznivo dejanje samovoljnosti in zakaj v obravnavanem primeru institut nadaljevanega kaznivega dejanja, kot je bilo dejanje pravno opredeljeno v zasebni tožbi, odpade. Glede slednjega je sodišče pravilno obrazložilo, da opisano dejanje ne izpolnjuje pogojev po 54. členu KZ-1 in da ni moč govoriti o več istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanjih. Kaznivo dejanje samovoljnosti, kakor že zagovornik poudarja, je v KZ-1 uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper javni red in mir in ni premoženjsko kaznivo dejanje. Pravilno je v 25. točki tudi poudarjeno, da gre za kaznivo dejanje samovoljnosti samo, če si storilec pravice jemlje na način, ki pomeni izpolnitev zakonskih znakov nekega drugega dejanja, v obravnavanem primeru kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari ter kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja. Vse navedeno je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

8.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nejasnosti opisa kaznivega dejanja ter odvečnih delih izreka. Opis kaznivega dejanja obdolžencema je ustrezno konkretiziran in jasen, tako da obdolžencema nedvomno omogoča razumevanje očitkov. Nobenega dvoma tudi ni, da gre pri alinejah v 2. točki opisa za podrobnejši opis dejanja pod točko 2. Kolikor pritožba opozarja, da sta obdolženca odstranila steno shrambe, nista pa ničesar preurejala, gre pri tem že za izpodbijanje dejanskega stanja. Zatrjevane absolutne kršitve določb postopka niso podane.

9.Glede zavrnitve dokaznih predlogov, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, zakaj ogled na kraju samem ni bil potreben (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), saj je relevantno stanje bilo ugotovljeno že na podlagi fotografij in tlorisov v spisu, stanja pred opravljenimi deli pa sodišče z ogledom ne bi moglo podrobneje ugotavljati. Sodišče prve stopnje je tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca s prepričljivimi razlogi utemeljeno zavrnilo (prav tam) ter opozorilo na bistvo zadeve: ugotavljanje okoliščin zaprtja prehoda v drugi del stopnišča, ugotavljanje obstoja hrambe kot zaprtega prostora ter okoliščin zamenjave stopnišča, vse v odnosu do zasebne tožilke kot etažne lastnice in z vidika pravnih in dejanskih vprašanj glede pravic, ki naj bi si jih s svojimi ravnanji vzela obdolženca. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tako niso bile kršene pravice do obrambe, sodnega varstva, procesna jamstva v kazenskem postopku ter pravica do izjave v okviru kontradiktornega postopka.

10.Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tudi shramba skupen prostor, v povezavi z izjavo C. C. z dne 28. 3. 2020 (priloga B15), ni podane zatrjevane absolutne bistvene kršitve. V izjavi C. C. namreč ne piše, da je bila ona edina lastnica in uporabnica shrambe, medtem ko je sodišče prve pravilno pojasnilo, na podlagi katerih dokazov, ugotovljenih dejstev in okoliščin zaključuje, da je bila shramba skupni prostor (11., 12., 21. - 24. točka obrazložitve), čemur ni kaj dodati. Pritožba ne more uspeti z navedbami, da je C. C. po Stanovanjskem zakonu, ki je začel veljati kasneje, kot je bil izdelan delilni načrt, odkupila s stanovanjem tudi shrambo, pri čemer očitno ni poskrbela za ustrezno spremembo delilnega načrta in vpis svoje pravice na shrambi. V kolikor poudarja, da je v tej zvezi treba razumeti dopis odvetnika, da bo zemljiškoknjižno stanje potrebno urediti, pritožbeno sodišče glede pomena dopisov odvetnika v celoti sledi razlogom v izpodbijani sodbi (22. točka). Omenjeni dopisi kažejo na zavedanje obdolžencev, da je potrebno za obstoj pravic, za katere sta mislila, da jima gre, sprožiti sodni postopek, česar pa nista storila. Pritožba ne uspe z zatrjevanjem, da je le zasebna tožilka povedala o skupni shrambi in nihče drug ter da sta zato obdolženca utemeljeno zaupala odvetniku, saj spregleda, da je zasebna tožilka obdolženca na skupne prostore večkrat opozorila ter slednje tudi dokazovala z listinskimi dokazi. Na mestu so zato zaključki sodišča prve stopnje, da sta obdolženca lahko mislila, da bi jima glede na lastništvo stanovanj moralo pripadati tudi lastništvo ali upravičenja, povezana z upravljanjem zgornjega dela stopnišča in shrambe, vendar sta hkrati vedela, da je formalnopravna in s tem veljavna ureditev lastništva in upravičenj v tem delu drugačna in da gre za skupne dele v etažni lastnini. Pravilno je v izpodbijani sodbi poudarjeno, da sta bila glede na vsebino delilnega načrta obdolženca tista, ki sta trdila, da bi ureditev morala biti drugačna, vendar stanja nista urejala po pravni poti, temveč sta pravice, za katere sta mislila, da jih imata, dosegla na dejanski ravni, to je z onemogočanjem dostopa zasebni tožilki, podrtjem shrambe in izvedbo novega stopnišča. Bistvo obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ-1 pa je ravno to, da si storilec samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero (zmotno) misli, da mu pripada in tega ne stori po redni poti.

11.Glede ugotovljene vsebine in pomena pojasnil ter pisanj odvetnika pritožba poudarja, da obdolženca kot prava neuki stranki nista mogla vedeti, ali so argumenti odvetnika glede lastništva skupnih prostorov pravilni ter nista imela razloga, da odvetniku ne bi zaupala. Pritožnik oporeka tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ne verjame, kaj je odvetnik povedal obdolžencema in Č. Č., vendar neuspešno, saj je sodišče prve stopnje v 21. - 23. točki za to navedlo prepričljive razloge in so očitki o samovoljnem zaključku sodišča očitno neutemeljeni. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi poudarilo, da je povprečnemu človeku gotovo znano, da so načini pridobitve lastninske pravice na nepremičninah jasno določeni ter povezani z vpisi in evidentiranjem v javnih knjigah, kakor tudi da sta bili zemljiškoknjižno stanje in ureditev v delilnem načrtu jasni. Poleg vsebine dopisov odvetnika (22. točka) je pravi pomen dalo tudi vsebini elektronskih sporočil med zasebno tožilko in Č. Č. (23. točka). Nestrinjanje pritožnika z dokazno oceno sodišča prve stopnje prepričljivih razlogov ne uspe izpodbiti. Iz enakih razlogov so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta bila obdolženca v opravičljivi dejanski in pravni zmoti ter da okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, niso podane.

12.Dokazne zaključke pritožnik izpodbija tudi glede ugotovljenih razlogov za izvedbo del in gradbenega stanja stavbe ter kot bistveni razlog izpostavlja izjemno slabo stanje predelne stene in dodatno poslabšanje stanja stopnišča konec marca 2020, pri čemer je bil dostop zgolj začasno onemogočen, ker je bilo v stavbi gradbišče in zaradi protikoronskih ukrepov. Opozarja, da je bil priča D. D., ki je izvajal dela za obdolženca, konec marca 2020 in v času inšpekcijskega postopka v bolnišnici ter ni vedel za zadnja poslabšanja stanja stopnišča, kot jih je opisal vodja projekta Č. Č. in ki so se zgodila konec marca 2020 (padec rame stopnic), kar je vplivalo na odločitev o rušenju stopnišča, poleg navedenega pa naj D. D. kot gradbenik ne bi imel takšnega strokovnega znanja kot gradbeni inženir Č. Č. Sodišču prve stopnje pritožnik očita posplošene zaključke glede nenujnosti izvajanih del, vendar neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje navedlo razumne razloge (28. in 29. točka), zakaj stanje stopnišča ni bilo takšno, da z deli ni bilo možno odlašati, pri čemer se je med drugim utemeljeno oprlo na izpovedbo priče D. D., da se stopnišče ne bi podrlo. Neuspešno se pritožba sklicuje na D. D. odsotnost z izvajanja gradbenih del, saj je ta trajala relativno kratek čas, kakor je izpovedal ob zaslišanju ter iz njegove izpovedbe smiselno izhaja, da se je z delavci usklajeval po telefonu na daljavo.

13.Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je bil z deli na stopnišču zamenjan celotni skupni prostor. Pritožba izpostavlja, da souporabo dela prostora, ki še vedno služi shranjevanju, zasebni tožilki nihče ne preprečuje in si zasebna tožilka lahko postavi tja omaro, ki se zaklepa. Navedeno pa le še utrjuje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila shramba prej zaprt in zaklenjen prostor in je imela drugo funkcionalnost kot sedaj odprt prostor. Pravilno je sodišče prve stopnje poudarilo, da gre pri spremembi rabe za posel, ki presega redno upravljanje s skupnim delom (25. točka obrazložitve). Pravna podlaga, ki loči med posli rednega upravljanja in posli, ki to presegajo, je pravilno navedena v 27. točki izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe, da je bila glede na izpovedbe obdolžencev in D. D. shramba nefunkcionalna, njene stene gnile, ključ shrambe pa sta imela le obdolženca, glede na ugotovljeno uničenje shrambe in spremenjeno rabo skupnega prostora, nimajo pomembne teže, do česar vse se je že opredelilo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče slednjemu pritrjuje.

14.Z vidika ugotavljanja smisla kopalniškega okna stanovanja zasebne tožilke v povezavi s spremembami po gradnji, ni bil potreben ogled na kraju samem. Pravilno je sodišče prve stopnje navedlo, da ni toliko pomembno vprašanje, kako spremenjena višina podesta, ki je pod kopalniškim oknom zasebne tožilke, vpliva na pogled v tožilkino kopalnico, temveč je bistvo očitka, da je bilo stopnišče zamenjano in preurejeno brez soglasja zasebne tožilke in s posegom v njena stvarnopravna upravičenja, to je pravico do sodelovanja pri upravljanju in razpolaganju s skupnim delom nepremičnine v etažni lastnini. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je spremenjena višina podesta sploh pomembna, upoštevajoč da gre za spremembo 40 cm, ki po oceni pritožnika ne more povzročiti vznemirjanja, ker je lahko tudi prej vsak gledal v kopalniško okno. Prav tako ni bistveno, ali je bilo kopalniško okno zasebne tožilke vedno zagrnjeno in ali je tudi dejansko služilo osvetlitvi kopalnice.

15.Sodišče je pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje glede očitanega onemogočanja dostopa do skupnih prostorov zasebni tožilki (29. in 30. točka), argumentirano zavrnilo sklicevanje obrambe na nujnost zaprtja prehoda zaradi izvajanja ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni SARS-Cov-2, pravilno pa povzelo tudi bistvo odločbe zdravstvenega inšpektorata z dne 3. 4. 2020. Ne držijo pritožbene navedbe, da so razlogi sodišča prve stopnje v nasprotju z vsebino zapisnikov, upravne odločbe ter prepisi izjav prič, temveč gre za to, da si jih pritožnik drugače razlaga kot sodišče prve stopnje. Pritožba poudarja, da je bilo popolno onemogočenje prehoda potrebno tako zaradi protikoronskih ukrepov kot zaradi varnosti zaradi gradbenih posegov, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da inšpektorat nima pooblastil (in si jih tudi ni vzel), da bi zgolj enemu etažnemu lastniku prepovedal uporabo skupnih delov, tega pa ni upravičen narediti niti drug etažni lastnik. Sledeč navedenemu, sklicevanje na zakonsko predpisane omejitve gibanja po gradbišču, ograjenost gradbišča in ostale javnopravne omejitve ne more biti uspešno.

16.Ne drži, da je ponovno zaprtje vrat in onemogočanje prehoda v vsakem primeru ravnanje izvajalca in ne gre za kaznivo dejanje obdolžencev. Pritrditi je razlogom v 24. točki izpodbijane sodbe, da priče sicer niso jasno povedale, kdo je naročil zaprtje vrat z deskami oziroma s ključem, vstavljenim z nasprotne smeri, vendar je sodišče prav tam navedlo prepričljive razloge, zakaj je z gotovostjo zaključiti, da sta obdolženca za opisano zaprtje vrat vedela, čemur ni kaj dodati. Logični so tudi razlogi glede vedenja obdolžencev, da ima zasebna tožilka ključ od shrambe, saj v nasprotnem primeru zaprtje vrat z deskami ne bi bilo potrebno.

17.Potrebno pa je ugoditi pritožbi zagovornika obdolžene, ko izpodbija odločbo o kazenski sankciji, to je izrečeni denarni kazni obdolžencema, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Kolikor v tem delu pritožbe zagovornik opozarja, da gre v obravnavanem primeru za klasičen civilni spor, velja pojasniti, da slednje še ne izključuje obravnave v kazenskem postopku, če ravnanje obdolžencev izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja.

K pritožbi zagovornika obdolženega B. B.:

18.Ne držijo uvodne pritožbene navedbe glede dejanskega stanja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s subjektivnim odnosom obdolžencev do obravnavanega kaznivega dejanja, saj ta je obrazložen v 32. točki izpodbijane sodbe, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

19.Neutemeljeno pritožba poudarja, da so si razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ker se obdolžencu najprej očita, da naj bi si vzel svojo pravico, za katero misli da mu gre, nato pa je navedeno, da je pritožnik preko pooblaščenca odvetnika sporočil zasebni tožilki, da skupnih prostorov ni. Kakor že zgoraj rečeno, je celoten očitek obdolžencema jasen in ne vsebuje nasprotij. V kolikor pa zagovornika moti tisti del opisa dejanja, kaj je obdolženec preko pooblaščenca sporočil zasebni tožilki, češ da v opisu nima kaj iskati, s tem nikakršna kršitev ni zagrešena. Prav tako ne drži, da izpostavljeni del opisa kaže na to, da sta bila obdolženca v dejanski in opravičljivi pravni zmoti.

20.Ne držijo pritožbene navedbe o nejasnosti, ali je predmet očitka zamenjava in preureditev celotnega stopnišča ali samo preureditev v delu, da se je v prvi rami naredil podest. V opisu dejanja pod točko 2 je najprej jasno navedena zamenjava in preureditev stopnišča ter v nadaljevanju še podrobneje opisana. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotavljalo skladno z očitki iz zasebne tožbe in v ničemer ni prekoračilo obtožnice.

21.Pritožnik oporeka zaključkom sodišča, da je na strani obdolžencev obstajalo zavedanje, da je potrebno za obstoj pravice sprožiti sodni postopek. Meni, da sta bila obdolženca utemeljeno prepričana, da sta shramba s hodnikom in stopnišče v nadaljevanju njuna last, kar utemeljuje z navedbami, da na hodniku in shrambi zasebna tožilka nikoli ni ničesar hranila; da so stvari v shrambi bile samo od obdolženčeve družine; da so jima prejšnji lastniki povedali, kaj je njuno in kaj lahko uporabljata; da sta le obdolženca imela ključ od te shrambe ter da zasebna tožilka nikoli ni zahtevala souporabe shrambe. Poudarja, da je zasebna tožilka načrte prejela šele dne 28. 2. 2020 in ko jima jih je začela kazati, sta šla po pravni nasvet k odvetniku, ki jima je povedal, da sta z odkupom vseh stanovanj od prve etaže dalje postala tudi lastnika hodnika s shrambo in stopnišča. Kljub vsemu navedenemu je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je zasebna tožilka obdolženca večkrat opozorila, da posegata v skupne dele, kar je tudi dokazovala z listinskimi dokazi (21. točka izpodbijane sodbe), zgoraj navedene pritožbene navedbe glede uporabe shrambe in posesti ključa shrambe pa tudi niso skladne z izvedenimi dokazi. Ne gre zgolj za to, da jima je tuja državljanka govorila, da gre za skupne prostore, temveč je to dokazovala tudi z delilnim načrtom. V kolikor sta bila obdolženca mnenja, da ta ne prikazuje pravilnega stanja, bi morala ukrepati po pravni poti. Vezano na to velja v celoti pritrditi tudi razlogom v 18. točki izpodbijane sodbe.

22.Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dejansko stanje glede zaprtja vrat z deskami oziroma ključem, oziroma ki izpostavljajo nasprotja v izpodbijani sodbi v zvezi s tem, pri čemer naj bi zaključki sodišča temeljili zgolj na predvidevanjih. Vse relevantne okoliščine zaprtja vrat in onemogočanja dostopa je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo v 24. točki. Pritožba pa tudi ne pojasni, zakaj vodovodar, ki je sledeč izpovedbi zasebne tožilke, slednji povedal o zaprtju vrat z deskami, v zgornji del stopnišča z zgornje strani ne bi mogel vstopiti.

23.Prav tako ne drži, da izpovedbe zasebne tožilke drugi dokazi ne potrjujejo oziroma so z njo v nasprotju. Sodišču prve stopnje v zvezi z očitkom iz zasebne tožbe ni bilo potrebno ugotavljati, ali je predmetno okno zasebne tožilke stalno zaprto in neprosojno zastrto. Bistveno je, da je imela zasebna tožilka v prvem delu stopnišča s shrambo notranje okno, ki služi za funkcijo stanovanja zasebne tožilke in ob tem ni pomembno, ali ga je imela odprtega ali stalno zaprtega.

24.Na večino enakih pritožbenih navedb, kot jih je podal že zagovornik obdolženke, pritožbeno sodišče odgovarja s sklicevanjem na razloge, ki jih je navedlo že ob obravnavi pritožbe slednjega. Tako je že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje podalo prepričljive razloge, zakaj spremenjena višina podesta pri ugotavljanju dejanskega stanja ni bistvena in zatrjevana kršitev, da o tem sodba nima razlogov, ni podana. Ravno tako je že bilo povedano, da sodišče prve stopnje ni napačno interpretiralo odločbe zdravstvenega inšpektorata, ki je bila izdana izvajalcu del. Ovržene so bile tudi že pritožbene navedbe, da naj ne bi šlo za ravnanja obdolžencev. Da je bila shramba preurejena v hodnik s stopniščem, je bilo prav tako že zgoraj obrazloženo in ni relevantno, ali sta obdolženca stene shrambe odstranila, ker so bile vlažne in dotrajane, temveč je bistveno, da se je raba tega prostora spremenila.

25.Prav tako je bilo že pojasnjeno, da je glede presoje nujnosti del sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge (28. in 29. točka), se utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo priče B. B. ter prepričljivo pojasnilo, zakaj mu v tem delu bolj sledi kot priči Č. Č.. Ne drži, da naj bi slednji zasebni tožilki povedal o nujnosti izvedbe del na stopnišču, temveč ji je le omenil, da bo verjetno potreben tudi poseg v stopnišče, vendar tedaj še ni vedel, kakšen bo ta poseg. Glede zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca gradbene stroke se je pritožbeno sodišče že zgoraj opredelilo.

26.Sodišče prve stopnje je v 27. točki pojasnilo, kateri so posli vzdrževanja skladno s četrtim odstavkom 25. člena takrat veljavnega SZ-1 ter pravilno obrazložilo, zakaj vzdrževanje ne zajema zamenjave celotnega skupnega prostora (stopnišča) ter odstranitve določenega prostora (shrambe) in s tem spremembo rabe prostora. Pravilno je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ni šlo za posle rednega upravljanja, za katere zadošča odločanje z navadno večino (soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo) ter se pri tem oprlo na vse relevantne določbe SZ-1, kakor navedene v 27. točki in se na tam navedene razloge pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Pritožba ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena SZ-1, ki glede poslov vzdrževanja napotuje na zakon, ki ureja graditev, sicer pravilno citira določbe tedaj veljavnega Gradbenega zakona, ki določajo, kaj pomeni vzdrževanje objekta dela, kamor naj bi po stališču pritožnika spadala tudi zamenjava stopnic kot konstrukcijskega elementa in zato predstavljala posel rednega upravljanja. Vendar je sodišče pravilno opozorilo na določbe 29. člena SZ-1 ter pojasnilo, da se za posle, ki presegajo redno upravljanje štejejo že dela oziroma izboljšave, ki predstavljajo manjši poseg v skupnih delih, kot to velja za podiranje 2/3 stopnišča v stavbi in izgradnjo novega stopnišča ter je tudi v kontekstu navedenega člena potrebno upoštevati, kaj spada pod pojem vzdrževanja. Ker je ob zamenjavi in preureditvi stopnišča bila spremenjena tudi raba hrambe kot skupnega prostora, ni nikakršnega dvoma, da je šlo za posel, ki je presegel redno upravljanje. Zato tudi ne drži, da bi odgovor na vprašanje, kaj je vzdrževalno delo in kaj ne, lahko podal le izvedenec s področja gradbeništva. Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje dokazni predlog za vpogled v podatke GURS in ugotavljanje površin oziroma deleža obdolženih glede na vse površine v stanovanjski stavbi utemeljeno zavrnilo (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

27.Sodišče je v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (386. člen ZKP) preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji in kot že zgoraj povedano, so pritožbene navedbe zagovornika obdolžene utemeljene, prav tako pritožbene navedbe zagovornika obdolženca, kolikor se oba pritožnika zavzemata za izrek sodnega opomina.

28.V sklopu grajanja odločbe o kazenski sankciji zagovornika poudarjata, da so podane vse okoliščine iz 5. točke prvega odstavka 277. člena ZKP (nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon), vendar jima pritožbeno sodišče ni sledilo. Zagovornik obdolženke izpostavlja, da sta obdolženca ravnala po navodilih odvetnika in nasvetih gradbenika, pri čemer so bila gradbena dela izvedena v skladu s predpisi in strokovno, obdolženca pa si z deli nista ničesar prilastila, se obogatila, si pridobila drugo korist ali povzročila škodo. Obdolženčev zagovornik enako opozarja, da za druge sostanovalce niso nastale nikakršne škodljive posledice oziroma so te neznatne; da zasebna tožilka dotičnega dela stopnišča in hodnika ni uporabljala; da je stopnišče je tudi po posegih na enakem mestu in se v hodniku tudi sedaj shranjujejo predmeti ter da je pogled v kopalnico zasebne tožilke enak kot pred posegi. Poudarja še, da so se dela izvajala v obdobju epidemije Covid-19, ko je bilo potrebno preprečiti stike med ljudmi, tedaj pa sodni sistem ni deloval, da bi lahko pritožnik pravice urejal po sodni poti. Meni, da je zaradi dotrajanosti stopnišča grozila nevarnost za življenje ljudi.

29.Pri večini gornjih navedb gre po vsebini za nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, s čimer pritožnika ne moreta uspeti. Glede instituta kaznivega dejanja majhnega pomena so na mestu ugotovitve v 34. točki izpodbijane sodbe, da glede na trajanje kaznivega dejanja in premišljenost pri njegovi izvršitvi, uporaba tega instituta odpade. Kljub navedenemu pa je pritožbeno sodišče mnenja, da je nekatere zgoraj izpostavljene okoliščine s strani pritožnikov pri odločitvi o kazenski sankciji potrebno upoštevati. Posledice, ki so s kaznivim dejanjem nastale zasebni tožilki, tudi po oceni pritožbenega sodišča niso takšne teže, da bi bilo obdolžencema utemeljeno izreči denarno kazen. Čeprav je bila zasebni tožilki odvzeta pravica do sodelovanja pri upravljanju in razpolaganju s skupnim premoženjem nepremičnine v etažni lastnini na samovoljen način, so tudi po ugotovitvah sodišča prve stopnje (26. točka obrazložitve) stopnice sedaj trdnejše, pravilnejše izvedene ter za večino ljudi lepše, shramba, ki je sedaj več ni pa je bila vlažen, izrazito majhen in za marsikoga neuporaben prostor. S prenovo skupnih prostorov pa se je tudi vrednost stanovanja zasebne tožilke nedvomno povečala. Upoštevajoč vse navedeno so izpolnjeni pogoji za izrek sodnega opomina obdolžencema. Ta se sme v skladu z 68. členom KZ-1 izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka, kar velja tudi za zgoraj navedene olajševalne okoliščine. Že izrek opomina bo po oceni pritožbenega sodišča imel zadosten vpliv na obdolženca, da ne bosta ponavljala kaznivih dejanj.

30.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolžencema na podlagi 68. člena KZ-1 s sklepom izreklo sodni opomin, sicer pa pritožbi njunih zagovornikov kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, potem ko ni ugotovilo kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

31.Ker je bilo s sklepom pritožbenega sodišča odločeno deloma v korist obdolžencev, izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 68, 310, 310/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-5 Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 25, 25/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.