Jedro

Tožnik je 153,90 ur, ki so mu ostale kot presežne ure, izrabil, ni pa prejel dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 % urne postavke osnovne plače, kot je določen v peti alineji 1. odstavka 32. člena in 5. odstavku istega člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju v zvezi s 1. odstavkom 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo sodni praksi in tožniku pravilno dosodilo za opravljeni presežek ur dodatek za nadurno delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati znesek 358,23 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od neto zneskov dobljenih od bruto zneskov in s tekom zakonskih zamudnih obresti navedenih v prvem odstavku točke I izreka, višji zahtevek za bruto znesek 2,82 EUR, izplačilo bruto zneskov s pp ter zakonske zamudne obresti nad dosojenim je v drugem odstavku iste točke zavrnilo. Odločilo pa je tudi, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 227,66 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper njen ugodilni del, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka. Najprej poudarja, da vsak presežek v evidenci prisotnosti ni nadurno delo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati 144. člen ZDR-1, ki določa, da se nadurno delo opravlja na podlagi zahteve delodajalca, ki pa je v obravnavani zadevi ni podal. Ker nadure niso bile odrejene, niso bile opravljene. Tožnik je s predčasnim prihajanjem v prostore delodajalca in prepoznim odhajanjem ter s tem povezanim evidentiranjem prisotnosti v sami evidenci sicer ustvaril presežek ur, niso pa bile te ure tudi ure dela oziroma nadure.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovljeno pravilno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnik vse v vtoževanem obdobju opravljene presežke ur v referenčnem obdobju izkoristil oziroma kompenziral s prostimi urami v naslednjih referenčnih obdobjih, ni pa prejel dodatka v višini 30 %. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišče prve stopnje, da je bilo tožnikovo evidentiranje delovnega časa izven terminskega plana predvsem posledica dejstva, da je moral v tem času izvajati naloge priprave in pregleda opreme ter po koncu delovnika čiščenje in pospravljanje opreme, tega dela pa ni mogel opraviti v okviru določenega terminskega plana, saj teh opravil tožena stranka v delovni čas ni vštevala. Tožnik je 153,90 ur, ki so mu ostale kot presežne ure, izrabil, ni pa prejel dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 % urne postavke osnovne plače, kot je določen v peti alineji 1. odstavka 32. člena in 5. odstavku istega člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 45. člena kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji). Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo sodni praksi (sodba VS RS opr. št. 80/2015 z dne 12. 5. 2015) in tožniku pravilno dosodilo za opravljeni presežek ur dodatek za nadurno delo.

6. Iz navedenega tako izhaja, da so pritožbene navedbe o tem, da tožnik v tem času ni delal in da ne gre za nadurno delo, povsem neutemeljene. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

7. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.