Jedro

Sklep o neizločitvi uradne osebe predstavlja zgolj procesno odločitev, ne pa odločitve o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrnil predlog tožnika z dne 25. 4. 2013 za izločitev uradnih oseb A.A. in B.B. iz postopka davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) DT 0610-548/2012. Kot podlago je navedel določbi 35. člena in 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Pritožbeni organ je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Ker je o pritožbi tožnika pritožbeni organ že odločil, je sklep prvostopenjskega organa dokončni upravni akt, zoper katerega je v skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) možen upravni spor. Tožnik opisuje potek predmetnega postopka DIN in navaja razloge, zaradi katerih meni, da je podan upravičen dvom v nepristranost uradnih oseb, katerih izločitev predlaga. Tožnik se tudi ne strinja z načinom vodenja postopka DIN in samim potekom DIN. V predmetnem postopku ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti in odvetniške tajnosti. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ kršil ustavne pravice iz 22. člena in 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) in tudi načelo neodvisnosti sodnikov iz 125. člena URS. Kršena pa so bila tudi pravila postopka, saj se upravni organ ni opredelil do tožnikovih ugovorov. Prvenstveno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijana upravna akta spremeni in predlogu tožnika ugodi, podrejeno pa, da izpodbijana upravna akta razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek, podrejeno, da izpodbijana upravna akta odpravi. V vseh primerih pa naj tožniku tudi prisodi stroške postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Tožba ni dovoljena.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V predhodnem preizkusu tožbe, ki ga je sodišče dolžno opraviti na podlagi 36. člena ZUS-1, sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Sodišče mora na razloge iz 36. člena ZUS-1 paziti po uradni dolžnosti, ves čas postopka.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je upravni organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Tako v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko odločitev o materialno-pravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Če pa gre za upravne akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so takšni akti lahko predmet presoje v upravnem sporu le, če tako določa zakon. V tem upravnem sporu je izpodbijani sklep o zavrnitvi zahteve tožnika za izločitev uradne osebe odločitev procesne narave, ki se nanaša na izvedbo postopka DIN, pri čemer Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne določa drugače. V upravnem sporu pa se na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 lahko izpodbijajo le tisti upravni akti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Sklep o neizločitvi uradne osebe pa predstavlja nesporno zgolj procesno odločitev, ne pa odločitev o glavni stvari, zato ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svojih odločitvah sprejelo stališče, da odločanje o zavrnitvi strankine zahteve za izločitev uradne osebe ni dopusten predmet odločanja v upravnem sporu (npr. I UP 362/2007, I Up 470/2008, I Up 250/2009, I Up 121/2010).

Sodišče tudi meni, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen niti pogoj za vodenje (subsidiarnega) upravnega spora po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 na podlagi katerega sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Tožnik se v obravnavanem primeru sklicuje tudi na kršitev pravic iz 22. člena in 25. člena URS. Ker je pravica do izjave tudi procesna pravica, je njeno kršitev mogoče uveljavljati s tožbo v rednem upravnem sporu zoper dokončno odločbo o glavni stvari (v obravnavanem primeru zoper dokončno odmerno davčno odločbo). Upravna odločba, zoper katero je vložena pritožba, postane dokončna šele po izvedenem pritožbenem postopku (prvi odstavek 224. člena ZUP). V drugostopenjskem postopku storjene kršitve pa so lahko predmet preizkusa v okviru odločanja o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane davčne odmerne odločbe. Pri tem sodišče dodaja, da procesne pravice ne morejo biti same sebi namen, ampak so jamstvo za zakonitost postopka. Njihovo uresničevanje je usmerjeno v dosego materialno-pravno pravilne odločitve v zadevi. Zato so njihove kršitve, kot rečeno, predmet preizkusa zakonitosti v rednem upravnem sporu.

Ker je tožba vložena zoper upravni akt procesne narave, ki ga v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, je sodišče v skladu z določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.