Jedro

Voznik v naselju mora računati z otroki vseh starosti in tudi s tem, da se zadržujejo neposredno ob cesti, ne glede na to, ali je obcestno zemljišče prazno in pregledno ali pa je zaradi ograj, grmovja nepregledno. Tako ni nepričakovano, da se bo otrok, ki še ni sposoben za samostojno udeležbo v prometu, brez nadzora staršev pojavil na cesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek 2.400,00 EUR nadomesti z zneskom 3.000,00 EUR, - v II. točki izreka tako, da se znesek 346,25 EUR nadomesti z zneskom 399,44 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da tožnikoma plača vsakemu po 2.400,00 EUR odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti hčerke. Toženki je bilo naloženo tudi povračilo njunih pravdnih stroškov v višini 346,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je bil v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnjen.

2. Zoper zavrnilni del se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP (1). Predlagata, da pritožbeno sodišče prisojeni znesek zviša, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje, toženki pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Tožnica ne more dokazati svoje trditve o tem, da je hčerko držala za roko, ker je to nemogoče, zato bi moralo prvostopenjsko sodišče njeni izpovedbi slediti. Menita, da je prvostopenjsko sodišče njuno odgovornost pretirano ocenilo in se ni opredelilo, s kakšno odgovornostjo naj bi prispevala k nastanku škodnega dogodka – zgolj ocenilo je, da je njun soprispevek 80%. Cestišče ni imelo pločnika, tožnika pa tudi nista nameravala prečkati ceste, zato ne more biti podana njuna soodgovornost. Oporekata tudi višini prisojene odškodnine, saj so sodišča v podobnih primerih dosodila 23 neto plač. Menita, da bi moralo sodišče postaviti izvedenca psihiatrične stroke in glede višine odškodnine slediti sodni praksi.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je treba premikajoče se motorno vozilo v tem odnosu šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika) (2). Objektivno odgovorni subjekt se v celoti razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjemne in zato vsebino pravnih standardov, s katerimi so definirani, ozko razlagati. V sodni praksi in pravni teoriji velja enotno stališče, da je izhodišče za presojo, ali je bilo ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano, objektivno in abstraktno. Ker konkurenca objektivne in subjektivne (odškodninske) odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti (3).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo, ko je štiriletna hčerka tožnikov prišla na cesto izza žive meje, ki je bila v času nesreče višja od nje. Ker je bila deklica nižja od žive meje, je voznik sploh ni mogel opaziti. Že prej bi jo lahko opazil le v primeru, da bi z njo hodila odrasla oseba, ki bi bila višja od žive meje in bi voznik iz načina njenega gibanja lahko prepoznal, da namerava stopiti na cesto. Voznik je skozi strnjeno naselje vozil s hitrostjo 29,15 km/h, ki je nižja od hitrosti, dovoljene za vožnjo v naseljih, pri čemer posebne omejitve na kraju nesreče ni bilo.

7. Pritožba neutemeljeno daje poudarek ugotavljanju dejstva, ali je tožnica v času škodnega dogodka držala hčerko za roko. Glede na dejstvo, da je do trčenja prišlo na samem cestišču, in sicer 0,40 m od roba cestišča, pri čemer tožnika vozila, ki se je gibalo le s hitrostjo 29,15 km/h, nista videla in slišala, kaže na pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je deklica sama ali pa skupaj s staršema zelo neprevidno in hitro stopila na cestišče. Takó ne drži pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo glede soodgovornosti tožnikov. Ni res, da je podalo samo oceno o njunem prispevku k nastanku škodnega dogodka, marveč je v 5. točki izpodbijane sodbe v zvezi z odgovornostjo tožnikov podalo povsem ustrezno argumentacijo.

8. Za ugotovitev, da je bilo trčenje neizogibno in ga voznik tudi s povečano skrbnostjo ne bi mogel preprečiti, je imelo prvostopenjsko sodišče podlago v izvedeniškem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke. Pravilna je ugotovitev, da dogodek ni bil nepričakovan. Vrhovno sodišče je že v pravnem mnenju, ki ga je sprejelo na občni seji leta 1987, poudarilo, da mora voznik v naselju računati z otroki vseh starosti in tudi s tem, da se zadržujejo neposredno ob cesti, ne glede na to, ali je obcestno zemljišče prazno in pregledno ali pa je zaradi ograj, grmovja nepregledno. Tako ni nepričakovano, da se bo otrok, ki še ni sposoben za samostojno udeležbo v prometu, brez nadzora staršev pojavil na cesti. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru ne more priti do popolne oprostitve odgovornosti. Voznik razen s tem, da je imetnik nevarne stvari, in je zato v izhodišču podana njegova objektivna odškodninska odgovornost, s svojim ravnanjem ni v ničemer dodatno prispeval k nastanku škode. Pomemben vzrok za nastanek nesreče je v ravnanju deklice oziroma neskrbnosti njenih staršev, saj se je deklica v času trčenja nahajala na samem cestišču – 0,40 m od roba cestišča. Ker je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je nepravilno ravnanje deklice oziroma neskrbnost tožnikov odločilno prispevalo k nastanku škodnega dogodka, pri čemer voznik ni imel nobene možnosti, da bi se trčenju izognil in preprečil nastanek škode, pritožbeno sodišče ocenjuje, da – upoštevajoč vsa zgoraj obrazložena izhodišča – pravilna uporaba tretjega odstavka 153. člena in drugega odstavka 171. člena OZ narekuje odločitev, da je odškodninski zahtevek tožnikov po podlagi utemeljen do 20%, 80% pa je k nastanku obravnavane prometne nesreče prispevalo ravnanje deklice oziroma neskrbno ravnanje staršev.

9. Pri odmeri odškodnine zaradi smrti je sodišče prve stopnje dolžno upoštevati kriterije iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je pri določitvi višine odškodnine oprlo na izpovedbi obeh staršev, ki sta opisala svoje trpljenje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je določena odškodnina nekoliko prenizka, na kar pravilno opozarja pritožba. Po mnenju pritožbenega sodišča je primerna odškodnina v višini 15-ih povprečnih plač v času sojenja, kar znaša 15.000,00 EUR za vsakega od staršev. Glede na novejšo sodno prakso (4), kjer se gibljejo odškodnine od 6 do 19 povprečnih plač, je odškodnina, ki predstavlja približno 15 povprečnih plač, ustrezna.

10. Nobene potrebe ni bilo, da bi prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Ta dokazni predlog je prvostopenjsko sodišče argumentirano zavrnilo, saj tožnika nista podala trditvene podlage, ki bi kazala na njuno tako hudo porušeno duševno ravnovesje, ki bi se izražalo že kot duševna motnja. Tožnika se po obravnavanem dogodku, razen v prvih dneh, nista več zdravila oziroma nista jemala zdravil za pomiritev.

11. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih razlogov pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 2.400,00 EUR zvišalo na 3.000,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ponovno odločanje o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da sta tožnika zahtevala vsak po 23.000,00 EUR, uspela pa z zahtevkom za 3.000,00 EUR, je bil njun uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje približno 17%, uspeh toženke pa 83%. Sodišče druge stopnje jima je zato v tem deležu tudi prisodilo priznane pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Glede stroškov pravdnih strank je upoštevalo odmero, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje in s pritožbo ni bila izpodbijana. Tožnikoma je tako v postopku pred sodiščem prve stopnje nastalo 2.620,00 EUR, toženki pa 55,50 EUR pravdnih stroškov. Glede na uspeh sta tožnika tako upravičena do povračila 445,40 EUR, toženka pa do povračila 46,06 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu navedenih zneskov je pritožbeno sodišče odločilo, da mora toženka povrniti tožnikoma 399,44 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 13. Pritožnika sta vložila tožbo tako glede temelja kot tudi same višine odškodnine, uspela pa sta zgolj v minimalnem delu glede višine odškodnine. V takih okoliščinah je primerna odločitev, da pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(3) Primerjaj sodbo in sklep II Ips 32/2009. (4) Primerjaj II Ips 220/2009, II Ips 1108/2008, II Ips 629/2008 in II Ips 540/2006.