Jedro

Načelno pravno mnenje z dne 26. 6. 2002 se nanaša tudi na zamudne obresti od nečistih odškodninskih terjatev za premoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožnika delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu delno spremeni tako, da se glasi: „Toženka mora tožniku plačati 2,178.237,50 SIT (sedaj 9.089,62 EUR) odškodnine in zamudne obresti v znesku 9.089,62 EUR.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 1,914.000,00 SIT (sedaj 7.986,98 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Sicer se revizija zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenja (v obsegu vtoževane odškodnine za premoženjsko škodo) toženki naložilo, da mora tožniku plačati 2,178.237,50 SIT (sedaj 9.089,62 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da so razlogi prvostopenjske sodbe glede obstoja vzročne zveze med priporom in nastalo škodo med seboj v nasprotju in se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Drugostopenjsko sodišče namreč na njih ni ustrezno odgovorilo. Sodišče (prve stopnje) je pravilno ugotovilo, da je bil kazenski postopek zoper tožnika ustavljen, nato pa zaključilo, da je bil tožnik sam kriv za prenehanje sodelovanja s T. Nepravilna je ugotovitev, da je tožnikova izgube na dobičku, ki je v vzročni zvezi s priporom, trajala le dva meseca. Ob tem opozarja na sodbo, izdano v prvem sojenju, v kateri je sodišče vpliv pripora na tožnikovo poslovanje ocenilo na obdobje devetih mesecev (ki ga v ponovnem postopku ne bi smelo skrajšati). Poudarja, da je do začetka leta 1986 T. še vedno koristil usluge zunanjih sodelavcev in da je tožnikovo poslovanje s T. prenehalo izključno zato, ker je bil zoper njega uveden kazenski postopek oz. pripor. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev glede začetka teka zamudnih obresti. Upoštevaje načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 26. 6. 2002 bi mu morali sodišči prisoditi zamudne obresti od 31. 12. 1985 dalje oz. vsaj od 1. 1. 2002 dalje. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. V tej pravdi je sporna odškodnina za izgubljeni dobiček, ki ga je tožnik utrpel zaradi neutemeljenega pripora v skupnem trajanju 31 dni.

7. Revizijsko sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb tožnika, na katere se v reviziji pavšalno sklicuje. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Slednjo revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

8. Ker z revizijo zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati popolnosti in pravilnosti dejanskega stanja, revizijsko sodišče ne sme upoštevati trditev revidenta, ki skušajo dejanske ugotovitve obeh sodišč spremeniti. Zato v tej zadevi ni obravnavalo navedb, ki skušajo prikazati, da je prenehanje tožnikovega poslovnega razmerja s T. (tudi) v vzročni zvezi s priporom.

9. Na obstoj bistvenih kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP), zato glede pavšalno konkretiziranega očitka v smer, da so razlogi prvostopenjske sodbe med seboj v nasprotju, zadostuje že odgovor, da prvostopenjski sodbi (kljub nepotrebnemu izčrpnemu povzemanju kazenskega postopka) ni mogoče očitati nasprotij med razlogi (zakaj tožnikovo prenehanje poslovnega sodelovanja s T. ni v vzročni zvezi z odrejenim priporom) in da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče ob tem dodaja, da je že pritožbeno sodišče na tretji strani drugostopenjske sodbe ustrezno odgovorilo na enak pritožbeni očitek. Zato očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

10. Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da sodišče v ponovljenem postopku ne sme ugotoviti krajšega obdobja vpliva pripora na tožnikovo poslovanje kot v prvem sojenju. Prepoved spremembe na slabše pomeni le, da sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je edina pritožila. Za to pa v obravnavanem primeru ne gre, saj sta se zoper prvostopenjsko sodbo izdano v prvem sojenju pritožili obe pravdni stranki. Pa tudi sicer se v ponovnem sojenju pred sodiščem prve stopnje tožnikov položaj v izreku ni (nominalno) poslabšal(1).

11. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, ko je zgolj škoda, nastala v aprilu in maju 1985, v vzročni zvezi s tožnikovim priporom, sta sodišči prve in druge stopnje pri ugotavljanju obsega premoženjske škode metodološko pravilno izhajali iz strokovno ocenjene povprečne mesečne višine dobička v obdobju treh mesecev pred odreditvijo pripora.

12. Revizija pa je delno utemeljena glede zamudnih obresti. Na občni seji Vrhovnega sodišča RS 26. 6. 2002 je bilo glede zamudnih obresti od odškodninskih terjatev, ki se odmerjajo na dan izdaje sodne odločbe, sprejeto načelno pravno mnenje, po katerem gredo oškodovancu zamudne obresti že od uveljavitve Obligacijskega zakonika - OZ 1. 1. 2002 dalje, če zamuda ni nastala kasneje, in sicer od 1. 1. 2002 oziroma od nastanka zamude do izdaje sodbe po obrestni meri v višini razlike med predpisano obrestno mero in temeljno obrestno mero. Sprejem tega načelnega pravnega mnenja je narekovala pravna ureditev, uveljavljena s 1. 1. 2002, ko sta začela veljati OZ in ZPOMZO-A (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri, Uradni list RS, št. 109/2001). Nanaša pa se tudi na nečiste odškodninske terjatve za premoženjsko škodo, torej na tiste odškodninske terjatve, pri katerih se višina premoženjske škode odmerja po cenah na dan sodne odločbe (druga točka načelnega pravnega mnenja). Tudi v obravnavani zadevi sta sodišči višino tožnikove premoženjske škode ugotavljali po cenah na dan sojenja (drugi odstavek 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ).

13. Iz spisa izhaja, da je toženka prišla v zamudo s plačilom odškodnine za tožnikovo premoženjsko škodo pred 1. 1. 2002 (324. členom ZOR), sodišči pa sta od dosojenega zneska odškodnine za premoženjsko škodo 9.089,62 EUR prisodili zakonske zamudne obresti le za čas od dneva izdaje prvostopenjske sodbe 24. 10. 2006 do plačila. S tem, ko sta zavrnili tožnikov zahtevek za plačilo zamudnih obresti tudi za čas od 1. 1. 2002 do 23. 10. 2006, sta zmotno uporabili materialno pravo.

14. Revizijsko sodišče je zato reviziji (glede zamudnih obrestih) delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da se načelno pravno mnenje z dne 26. 6. 2002 nanaša le na obdobje do 28. 6. 2003, ko je prenehal veljati ZPOMZO-A in da je zato tožnik upravičen do zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine v višini celotne predpisane obrestne mere zamudnih obresti že od 28. 6. 2003. Z 28. 6. 2003 je namreč začel veljati ZPOMZO-1 (Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, Uradni list RS št. 56/2003 in nasl.), ki v obrestni meri zamudnih obresti ne določa več valorizacijskega dela. Revizijsko sodišče je tudi preverilo, ali so do 22. 5. 2007 (ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki je črtal določbo 376. člena OZ(2)) zamudne obresti že dosegle glavnični znesek. Ker je ob tem ugotovilo, da so do 22. 5. 2007 zamudne obresti dosegle že znesek 9.815,22 EUR (ki presega glavnični znesek 9.089,62 EUR), je odločilo, da toženka tožniku dolguje poleg glavnice tudi zamudne obresti v znesku 9.089,62 EUR. V preostalem delu pa revizija tožnika ni utemeljena in jo je v tem delu revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Ker tožnik z revizijo zoper odločbo o glavni stvari ni uspel, revizijsko sodišče ni posegalo v stroškovne odločbe sodišč prve in druge stopnje in je zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena in tretji odstavek 154. člena ZPP).

Op. št. (1): V pravdnem postopku se vprašanje, ali gre za spremembo odločitve na slabše, presoja s primerjavo izrekov sodb sodišča prve in druge stopnje.

Op. št. (2): Črtani 376. člen OZ je določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.