Jedro

Tožnik ni ugovarjal ugotovitvi toženke, da gre za odpadke, ki so nastali pri rušitvi prizidka, katere edini investitor je bil on. Zato je določitev tožnika za zavezanca za oddajo odpadkov pravilna in zakonita, njegov ugovor, da je za določitev zavezanca za oddajo odpadkov bistveno lastništvo gradbenih odpadkov in nepremičnine, na kateri se gradbeni odpadki nahajajo, pa ni utemeljen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da mora tožnik kot imetnik gradbenih odpadkov, ki so odloženi na zemljišču parc. št. 1200 k.o. ..., zagotoviti pravilno ravnanje z odpadki, tako da jih odda pooblaščenemu zbiralcu gradbenih odpadkov ali izvajalcu obdelave teh odpadkov in o tem predloži dokazilo – evidenčni list toženki. V 2. točki izreka je določila, da je rok za izvršitev 29. 5. 2013, v 3. točki je ugotovila, da v postopku niso nastali stroški ter v 4., da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka ugotovila, da je bila tožniku, kot edinemu investitorju, z odločbo gradbene inšpekcije Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 356.2-1807/95-TM z dne 31. 1. 1996 naložena odstranitev prizidka, tlorisnih dimenzij 8,20 x 3,70 m, približne višine 4,20 m, zgrajenega iz klasične opeke in armiranega betona, z ravno streho, na zemljišču parc. št. 1200 k.o. ..., ki jo je tožnik izvršil. Gradbeni odpadki, ki se nahajajo na navedenem zemljišču, so ostali po rušenju navedenega objekta, kar je potrdila tudi tožnikova pooblaščenka v prilogah dopisa z dne 4. 2. 2013. Podlaga za izdajo ukrepa sta 157. in 20. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), 17. člen Uredbe o odpadkih in prvi odstavek 6. člena Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (v nadaljevanju Uredba).

Upravni organ druge stopnje je s 1. točko izreka odločbe odpravil 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe in ju nadomestil z novima, po katerih mora tožnik kot povzročitelj, gradbenih odpadkov, ki so nastali pri izvršitvi odločbe urbanistične inšpektorice z dne 31. 1. 1996 in so odloženi na zemljišču parc. št. 1200 k.o. ..., sam zagotoviti odvoz in oddajo v zbirni center ali zagotoviti oddajo pooblaščenem zbiralcem gradbenih odpadkov ali izvajalcu obdelave, rok za izvršitev pa je 3 mesece od vročitve te odločbe. V ostalem je pritožbo zavrnil (2. točka izreka), zavrnil pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da v obravnavanem primeru za ugotovitev zavezanca za ravnanje z odpadki lastništvo odstranjenega objekta ni pomembno in se pri tem sklicuje na 6. točko 3. člena Uredbe o odpadkih in 1. točko 2. člena Uredbe. Ugotavlja, da iz spisnih dokumentov izhaja, da je nelegalni objekt na podlagi odločbe urbanističnega inšpektorja odstranil tožnik, čemur tožnik ne nasprotuje, zato je zavezanec za odstranitev odpadkov. Pritrjuje tožnikovi pritožbeni navedbi, da je v obravnavanem primeru ključna ugotovitev količine gradbenih odpadkov, ki jih treba odstraniti. Od te količine je namreč odvisno, ali pride v poštev uporaba prvega odstavka 6. člena Uredbe ali pa drugega odstavka 7. člena Uredbe. Ker v zvezi s tem dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je drugostopenjski organ za dopolnitev dejanskega stanja v skladu s prvim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zaprosil prvostopenjski organ. Ta je ugotovil, da je po rušitvi nelegalnega objekta ostalo največ med 25 in 30 m3 gradbenih odpadkov. Glede na navedeno je upravni organ druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 251. člena ZUP s svojo odločbo zadevo rešil tako, da je nadomestil 1. in 2. točko izpodbijane odločbe. Kot neutemeljene ocenjuje navedbe, da inšpekcijski organ ni opravil ogleda na terenu, in se pri tem sklicuje na zapisnik z dne 17. 12. 2012, iz katerega izhaja, da je inšpekcijski organ tega dne opravil ogled, ki se je pričel ob 11.40 uri in zaključil ob 12.15 uri. Pri tem si je ogledal kraj, kjer se nahajajo odpadki, hkrati pa si je ogledal in fotografiral odpadke. Kot neutemeljene ocenjuje tudi tožnikove ugovore o nepristojnosti inšpektorja za ukrepanje in se pri tem sklicuje na 15. člen Uredbe, in o nedostopnosti dvorišča, na katerem se nahajajo gradbeni odpadki.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da iz odločbe drugostopenjskega organa izhaja, da naj bi prvostopenjski organ ugotovil, da je po rušitvi nelegalnega objekta ostalo največ med 25 in 30 m3 gradbenih odpadkov. Tožniku ni znano, kdaj in na kakšen način je prvostopenjski organ to ugotovil. Meni, da je kot stranka v postopku upravičen do seznanitve o poteku postopka in z listinami, ki jih pridobiva drugostopenjski organ pri svojih odločitvah. Poleg tega navaja, da se drugostopenjski organ v svoji odločbi sklicuje na ogled, ki naj bi ga prvostopenjski organ odpravil 17. 12. 2012. Tožnik dvomi, da je bil navedenega ogled opravljen, saj do omenjene lokacije dostop ni mogoč, poleg tega o ogledu ni bil seznanjen niti na zaslišanju dne 16. 1. 2013, niti v odločbi prvostopenjskega organa. S tem so bila kršeni 6., 7., in 9. člen ZUP. Vztraja, da v konkretnem primeru manjša količina gradbenih odpadkov, ki ni nevarna, na privatnem zemljišču, ne sodi pod pristojnost kateregakoli inšpektorata, saj ne predstavlja nevarnosti okolju. Če bi bil inšpektor resnično na terenu, bi ugotovil, da so odpadki težko dostopni in da do ureditve medsebojnih razmerjih, to je do zaključka zapuščinskega postopka, do njih dostop praktično sploh ni mogoč. Ne strinja se niti s stališčem drugostopenjskega organa, da lastništvo spornih odpadkov ni pomembno. Meni, da je bistveno, kdo je lastnik gradbenih odpadkov in kdo je lastnik nepremičnine, na kateri se ti nahajajo. Navaja še, da izpodbijana odločba ne vsebuje identifikacijske številke, s katero se nepremičnine označujejo. Predlaga odpravo odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Podlaga za izrek izpodbijanega ukrepa je 157. člen ZVO-1, ki določa, da ima inšpektor, če pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru dovoljenja, izdanega na podlagi tega zakona, pravico in dolžnost odrediti, da se nepravilnosti, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi. Navedeno pomeni, da ima inšpektor podlago za ukrepanje že, če ugotovi, da je kršen zakon ali predpis, in mu ni treba ugotavljati, ali kršitev neposredno že pomeni nevarnost okolju, kot zmotno meni tožnik. Že določitev določenega ravnanja zaradi varstva okolja v zakonu ali predpisu pomeni, da je treba šteti, da neupoštevanje tega ravnanja povzroča škodo okolju.

V zadevi ni sporno, da gre za gradbene odpadke, ravnanje s katerimi ureja Uredba. Ta v skladu s prvim odstavkom 1. člena določa obvezno ravnanje z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih zaradi gradnje, rekonstrukcije, adaptacije, obnove ali odstranitve objeta, ne glede na to, ali nastanejo na zemljišču v lasti investitorja, ali ne. Če inšpektor v konkretnem primeru ugotovi, da je kršena Uredba, ima v 157. členu ZVO-1 podlago za ukrepanje.

Prvi odstavek 6. člena Uredbe določa, da mora investitor zagotoviti oddajo gradbenih odpadkov zbiralcu gradbenih odpadkov ali izvajalcu obdelave teh odpadkov. Ne glede na določbo prejšnjega člena pa investitorju na podlagi prvega odstavka 7. člena Uredbe ni treba zagotoviti oddaje gradbenih odpadkov zbiralcu gradbenih odpadkov ali neposredno v njihovo obdelavo, če količina gradbenih odpadkov v celotnem izvajanju teh del ne presega največje količine gradbenih odpadkov iz priloge, ki je sestavni del te uredbe. Za te gradbene odpadke, za katere ni zagotovil oddaje v skladu s prejšnjim členom, mora investitor po določbi drugega odstavka tega člena sam zagotoviti odvoz in oddajo v zbirni center. Iz priloge izhaja, da je največja količina betona, opek, ploščic, keramike in materialov na osnovi sadre, za katere investitorju ni treba zagotoviti oddaje zbiralcu gradbenih odpadkov v skladu s 7. členom te uredbe, 50 m3. Kaj po Uredbi pomeni izraz povzročitelj gradbenih odpadkov ali investitor, izhaja iz 1. točke 2. člena Uredbe, po kateri je to oseba, ki naroči gradbena dela ali jih sama izvaja, če zaradi graditve objekta nastajajo gradbeni odpadki. Tožnik ni ugovarjal ugotovitvi toženke, da gre za odpadke, ki so nastali pri rušitvi prizidka, katere edini investitor je bil on. Zato je določitev tožnika za zavezanca za oddajo odpadkov pravilna in zakonita, njegov ugovor, da je za določitev zavezanca za oddajo odpadkov bistveno lastništvo gradbenih odpadkov in nepremičnine, na kateri se gradbeni odpadki nahajajo, pa ni utemeljen.

Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor o kršitvi določb postopka, ker naj tožniku ne bi bila dana možnost, da se opredeli do ugotovitev toženke glede količine gradbenih odpadkov.

Res je, da je treba v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (načelo zaslišanja stranke) in da pomeni kršitev tega načela bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Kot rečeno, je za izrek ukrepa iz 7. člena Uredbe bistvena ugotovitev, da so zaradi graditve objekta (v konkretnem primeru rušitve) nastali gradbeni odpadki, ki ne presegajo največjih količin, določenih v Pravilniku (v obravnavanem primeru je to 50 m3). Ker tožnik ugotovitvi toženke o nastanku gradbenih odpadkov ni ugovarjal, ugotovitev toženke o količini gradbenih odpadkov v pritožbenem postopku pa je zgolj potrditev tožnikovih pritožbenih navedb, da odpadkov ni toliko, da bi se lahko uporabil 6. člen Uredbe, pa toženka po presoji sodišča ni bistveno kršila določb postopka, če s temi ugotovitvami ni seznanila tožnika.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor o kršitvi določb postopka, ker tožnik ni bil seznanjen z ogledom in ugotovitvah na njem.

Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je inšpekcijski organ dne 17. 12. 2012 opravil ogled na naslovu ..., ki se je pričel ob 11.40 uri in zaključil ob 12.15 uri, kjer si je ogledal in fotografiral odpadke. Ker pa dejstvo, da se na navedenem naslovu nahajajo odpadki, ni sporno, ni mogoče reči, da bi tožnik s prisotnostjo na ogledu lahko učinkoviteje varoval svoje interese, če bi bil na njem prisoten. Tudi sicer najava inšpekcijskega ogleda (nadzora) po prvem odstavku 29. členu Zakona o inšpekcijskem ogledu ni obvezna. Zavezančeva prisotnost zato ni obvezna, je pa inšpektor dolžan v skladu s četrtim odstavkom istega člena v primerih, ko ne gre za nujne in neodložljive ukrepe, zavezancu vročiti zapisnik in ga pozvati, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da tega v obravnavanem primeru ni storil, vendar sodišče meni, da to ni moglo vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve glede na to, da je bil tožnik že z vabilom na obravnavo z dne 17. 12. 2012 seznanjen z vsemi ugotovitvami, ki so za odločitev bistvene, in sicer da je vabljen kot zavezanec za odstranitev gradbenih odpadkov, ki so odloženi na zemljišču s parc. št. 1200 k.o. ... Pri tem je treba namreč upoštevati, da je ogled namenjen neposredni zaznavi dejstev, relevantnih za odločitev. Na podlagi navedenega zato ni mogoča ugotovitev, da se izpodbijana odločitev opira na dejstva in okoliščine, glede katerih tožniku ni bila dana možnost, da se do njih opredeli in zato zanj predstavljajo presenečenje. Ugovori glede nedostopnosti odpadkov pa so pavšalni in neizkazani, kar je pravilno ugotovil že upravni organ druge stopnje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.