5. 5. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata dne 21. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 168/2001 I Ips 314/2002 z dne 21. 12. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 516/2000 z dne 30. 11. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 53/98 z dne 15. 3. 2000 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve štirih kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem in drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen štirinajstih let zapora. Pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

2.V ustavni pritožbi, vloženi dne 2. 3. 2005, pritožnik po svojem pooblaščencu zatrjuje kršitev prve in tretje alineje 29. člena Ustave. Navaja, da je obdolženčeva pravica do priprave učinkovite obrambe zagotovljena le s pravico do popolnega in neomejenega vpogleda v spis in s tem do dostopa do podatkov, pomembnih za njegovo obrambo. Po oceni pritožnika je v smislu zagotavljanja resnične kontradiktornosti nujno, da se lahko obdolženec v celoti seznani z zbranimi podatki v spisu, saj bo le tako lahko izvedel, kakšni dokazi ga potencialno obremenjujejo. Prvostopenjsko sodišče naj bi pritožniku s sklepom onemogočilo pregled spisa in poslušanje vseh avdio kaset v njem. Pri tem naj bi zavzelo napačno stališče, da gre za dokazni predlog obrambe. Tudi stališče Vrhovnega sodišča, da je bilo pritožniku omogočeno večdnevno poslušanje avdio kaset in s tem zagotovljena njegova pravica do vpogleda v spis, po mnenju pritožnika ni pravilno. Pritožnik poudarja, da v konkretnem primeru ni šlo za dokazni predlog za izvedbo posameznega dokaza, temveč zgolj za zahtevo za vpogled in prepis spisa zadeve. Ker naj pritožnik ne bi imel možnosti seznanitve s celotno vsebino spisa, naj bi mu bila s tem kratena pravica do priprave učinkovite obrambe in hkrati tudi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

3.Pritožnik je sam dne 7. 3. 2005 ustavno pritožbo dopolnil. V svoji obširni dopolnitvi (72 strani) zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava, kršitve 2., 3., 5., 8., 14., 15., 19., 20., 21., 22., 23., 25., 28., 29.,125. in 153. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 in Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92 – v nadaljevanju MPDPP). Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

4.Pritožnik kršitev prvega odstavka 23. člena med drugim utemeljuje z navedbo, da se v spisu nahaja 132 listin, ki bi morale biti iz spisa izločene. To za izjave posameznikov, ki so jih dali organom pregona v predkazenskem postopku. Pritožnik še posebej izpostavlja zaslišanje M. Z. pred švicarskimi organi ter zaslišanje B. M. v Angliji. Prvo zaslišanje je po oceni pritožnika sporno, ker ni potekalo v skladu z našo procesno zakonodajo. Pri zaslišanju B. M. v Angliji pa gre po mnenju pritožnika za nezakonito pridobljen dokaz, ker je zapisnik o zaslišanju pisala okrožna državna tožilka. S takšnim ravnanjem naj bi preiskovalni sodnik deloval pristransko (kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave) in mimo Ustave in zakonov (kršitev 125. člena in četrtega odstavka 153. člena Ustave). Ugovor obrambe, da naj se iz spisa izločijo te listine, naj bi sodišča zavrnila z utemeljitvijo, da so bile te listine našim pravosodnim organom posredovane "po poti mednarodne pravne pomoči". To pa po oceni pritožnika še ne pomeni, da gre za dovoljene listine, na katere bi sodišča smela opreti svoje sodbe, saj so bile po pritožnikovem mnenju pridobljene s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ker ti zapisniki niso bili izločeni iz kazenskega spisa, naj bi bila s tem kršena 22. in 29. člen Ustave.

5.Kršitev 25. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo dveh njegovih dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, češ da sta prepozni. Pri tem naj bi Vrhovno sodišče dve enaki situaciji v istem kazenskem postopku obravnavalo različno, saj je prepozno zahtevo za varstvo zakonitosti soobdolženega G. G. s sklepom zavrglo, njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti pa samo ni upoštevalo. Pritožnik kršitev 29. člena Ustave uveljavlja z navedbo, da se ni mogel seznaniti s celotnim dokaznim materialom, katerega je zbrala policija, saj naj ta ne bi predala sodišču vseh svojih izsledkov in poročil, kot je to določeno v 153. členu Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP). Tako naj bi mu bila onemogočena možnost dokazovanja svoje nedolžnosti. V slednjem naj bi bil onemogočen tudi na podlagi sklepa sodišča, da se mu ne dovoli seznanitev z delom kazenskega spisa, to je s prisluhi na avdio kasetah. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da so ga zanimali le dokazi, katere je predložilo tožilstvo, njegovih dokazov, ki bi potrdili njegov zagovor in dokazali njegovo nedolžnost, naj senat ne bi izvajal. Gre za zaslišanje številnih prič, za njihovo soočenje, postavitev izvedenca cestnoprometne stroke ter pridobitev določenih zapisnikov iz Anglije. Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

6.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja tudi naslednje kršitve:

– izvedenstvo je bilo zaupano Centru za kriminalistično tehnične preiskave kot sestavnemu delu izvršilne veje oblasti (kršitev 22. člena Ustave),

– poseg izvršilne veje oblasti v delovanje sodišč (kršitev 3. člena Ustave),

– "psihološka okuženost" predsednice razpravljajočega senata ter dveh višjih sodnikov (kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave),

– napačna opredelitev kaznivega dejanja (kršitev drugega odstavka 28. člena in tudi 14. člena Ustave),

– pristransko vodenje preiskave s strani preiskovalnega sodnika (kršitev 5., 21., 22., 23. 29., 125. in 153. člena Ustave),

– izločitev drugih nedovoljenih dokazov (kršitev 14., 15. in 22. člena Ustave),

– nezmožnost zaslišanja tajnih policijskih sodelavcev (kršitev 29. člena Ustave),

– nezakonitost odredbe preiskovalnega sodnika za izvajanje telefonskih prisluhov (kršitev 15. in 23. člena Ustave) in

– pravica do izvajanja drugih dokazov v svojo korist (kršitev 29. člena Ustave).

B.

7.Procesna jamstva iz prvega odstavka 6. člena EKČP so zajeta v 22. in 23. členu Ustave, procesna jamstva iz tretjega odstavka 14. člena MPDPP pa so zajeta v 23. in 29. členu Ustave. Ustavno sodišče je zato navedene zatrjevane kršitve določb EKČP in MPDPP presojalo v okviru vsebinsko enakih ustavnih pravic.

8.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da kazenski postopek voden zoper njega ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ustavnopravna jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave) so specialna v razmerju do pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) in prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Člen 29 Ustave zagotavlja obdolžencu minimalno raven pravic (sklep Ustavnega sodišča št. Up-88/94 z dne 31. 5. 1996, OdlUS V, 201), katerih namen je, da mu je zagotovljeno pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. To pomeni, da 29. člen Ustave le primeroma našteva posamezne pravice. Pravna jamstva, našteta v 29. členu Ustave, je zato treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

9.Člen 29 Ustave že v svojem napovednem stavku poudarja enakopravnost, ki ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje 22. člen Ustave, torej tudi enakost orožij med strankama sodnega postopka. Pritožnikovi očitki se nanašajo na dve pravici, ki jih 29. člen Ustave zagotavlja obdolžencem v kazenskem postopku. Gre za pravico do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe (prva alineja 29. člena Ustave) in pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alineja 29. člena Ustave).

10.Navedeni pravici naj bi bili pritožniku kršeni, ker je sodišče zavrnilo njegov predlog, podan na naroku za glavno obravnavo, naj se mu omogoči seznanitev s spisom in poslušanje vseh avdio kaset.

11.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno, da lahko izvaja dokaze v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

12.Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, da je sodišče pri ugotavljanju pritožnikove krivde izvedlo številne dokaze, kot tudi, da je številne dokazne predloge obrambe zavrnilo. Te je sodišče argumentirano zavrnilo in pri tem pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo (str. 107 do 131 obrazložitve prvostopenjske sodbe). V zvezi s predlogom obrambe po poslušanju vseh avdio kaset in možnostjo seznanitve s spisom je prvostopenjsko sodišče obširno pojasnilo, zakaj mu ni ugodilo (str. 130 sodbe). Pritožnik je namreč spis pregledoval večkrat (tako v priporu kot na sodišču), na njegovo prošnjo so bile izdelane fotokopije celotnega spisa, skupaj s prilogami (prepisi vseh prisluhov), večkrat mu je bilo tudi omogočeno poslušanje avdio kaset. Sodišče je glede na navedbe obrambe, da jih celotni prisluhi razbremenjujejo, brez točne navedbe razgovora na posamezni kaseti, katerega naj bi poslušali, ocenilo, da so te presplošne in dokaznemu predlogu ni moglo slediti. Takšna splošna utemeljitev obrambe tudi po mnenju Višjega sodišča ni zadostna. Predlagani dokazi morajo biti namreč materialnopravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza tudi utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Tudi presoja ter odločitev Vrhovnega sodišča po mnenju Ustavnega sodišča zadosti kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitne zatrjevane kršitve. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev tretje alineje 29. člena Ustave.

13.Kršitev pravice iz prve alineje 29. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da je s predlogom, naj se mu omogoči seznanitev s spisom (avdio kasetami), želel le izvajati svojo pravico, ki mu jo daje 128. člen ZKP, ni pa s tem podal dokaznega predloga, o katerem bi lahko odločal senat. Po prvi alineji 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob polni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Bistvo pravice do obrambe je, da sta obdolženec in tožilec v enakopravnem razmerju, zagotovljeno mora biti spoštovanje načela enakosti orožij. Omenjeno ustavno jamstvo je med drugim konkretizirano v določbi petega odstavka 128. člena ZKP, po kateri ima obdolženec pravico pregledati in prepisati spise in si ogledati dokazne predmete. Sodišče je njegov predlog, podan na naroku za glavno obravnavo, res zavrnilo, vendar po oceni Ustavnega sodišča ni kršilo pritožnikove pravice iz prve alineje 29. člena Ustave. Iz obrazložitve vseh treh izpodbijanih sodb namreč izhaja, da se je pritožnik imel možnost seznaniti s spisovnim gradivom in se tako tudi pripraviti na obrambo, zato mu pravica do obrambe ni bila kršena.

14.Kršitve človekovih pravic, storjenih v predkazenskem postopku z dejanji državnih organov, so lahko predmet presoje Ustavnega sodišča ob odločanju o ustavni pritožbi zoper pravnomočno obsodilno sodbo le, če se z ustavno pritožbo uveljavlja izločitev dokazov, pridobljenih s kršitvijo človekovih pravic.

15.Pritožnik z zatrjevanjem, da sodišče ni izločilo zapisnikov o zaslišanju M. Z. pred pristojnimi organi v Švici, očita kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki predstavlja eno od zagotovil za t. i. pošteno sojenje (fair trial) obdolžencu v kazenskem postopku.

16.Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi pojasnilo, na podlagi katerih, v dokaznem postopku izvedenih dokazov je pritožnika spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja. Obrazložilo je tudi, zakaj je zavzelo stališče, da se predlog za izločitev švicarske dokumentacije zavrne. Če bi sodišče ugotovilo, da so bile določene izjave pridobljene ob kršenju ustavno zagotovljenih pravic in svoboščin, se sodba na take zapisnike ne bi mogla opreti.

17.Javno tožilstvo Kantona Luzern iz Švice je v postopku mednarodne pravne pomoči[1] posredovalo zapisnik o zaslišanju M. Z. kot obdolženca pred švicarsko policijo in v preiskovalnem postopku na sodišču v Luzernu. Pri tem je zagotovilo, da so bili vsi dokumenti, ki so bili v tej kazenski zadevi posredovani Sloveniji, pridobljeni skladno s luzernskim zakonom o kazenskem postopku ter da se dokumenti in rezultati lahko uporabijo v kazenskem postopku Švice. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da ni osnove za izločitev teh listin iz spisa, saj je zaslišanje potekalo po predpisih tuje države in skladno z določbo 6. člena EKČP. Po oceni drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ta dokaz kot dokaz, pridobljen v zakonitem postopku, torej kot dovoljen dokaz. Tudi po oceni Vrhovnega sodišča postopanje švicarskih organov ne daje podlage za zaključek, da je zagovor M. Z. bil pridobljen na nezakonit način in da bi sodišče ta dokaz in vse nadaljnje dokaze moralo izločiti. Pri tem je Vrhovno sodišče še dodalo, da bi M. Z. kot obdolženec pred pristojnimi švicarskimi organi lahko le sam in s pomočjo zagovornika uveljavljal, da so bile v postopku kršene pravice, povezane z obrambo. Tako bi veljavnost tega dokaza bila vprašljiva le v primeru, če bi bilo izkazano, da je bila proti njemu uporabljena sila, grožnja ali druga podobna sredstva, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje, ali bi v ta namen bil pri zaslišanju preslepljen. Sodišča so svoja stališča oprla na zakon in jih razumno obrazložila. Po oceni Ustavnega sodišča takšna stališča sodišč ne pomenijo kršitve pravic, kakor jih zatrjuje pritožnik.

18.Pritožnik v zvezi z zapisnikom o zaslišanju B. M. v Angliji izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, da ta kršitev (zapisnik ja pisala okrožna državna tožilka) ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Vrhovnemu sodišču očita kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave. Procesno jamstvo, ki izhaja iz 22. člena Ustave, bi lahko bilo kršeno v primeru, če bi bila izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi torej Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa sodbi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč izčrpno obrazložilo tako stališče. Dejstvo, da je odločitev sodišča drugačna od tiste, s katero bi soglašal pritožnik, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

19.Glede pritožnikovih očitkov kršitve človekovih pravic zaradi nepravilne uporabe kazenskega procesnega prava v predkazenskem in kazenskem postopku zoper njega pa je treba na pojasniti, da je ustavna pritožba poseben institut varovanja človekovih pravic in svoboščin in je v sistemu sodnega varstva namenjena izjemni obravnavi sodnih odločb, zato jo je tudi mogoče vložiti šele po izčrpanju vseh rednih in izrednih pravnih sredstev. Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je sodišče v kazenskem postopku pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno in procesno pravo. To v konkretnem primeru pomeni, da ni pristojnost Ustavnega sodišča, da se izreka na primer o tem, katera izmed interpretacij zakona je pravilna in zakonita – ali tista, ki jo je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče, ali tista, za katero se v ustavni pritožbi zavzema pritožnik. V skladu s prvim odstavkom 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pristojnost Ustavnega sodišča je tako zgolj zagotoviti, da sodišča zakona ne bodo razlagala na način, ki bi bil nezdružljiv s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. To pomeni, da bi Ustavno sodišče v odločitev sodišča lahko poseglo le v primeru, če bi ugotovilo, da sprejeta rešitev ni združljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Tudi zgolj napačna uporaba zakona bi lahko utemeljila sklep o kršitvah ustavnih pravic, vendar le v primeru, če bi šlo za tako očitno napačno odločitev, brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno oziroma samovoljno in s tem v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Pravnim stališčem sodišč v zvezi z uporabo določb kazenskega procesnega prava, ki jim ustavna pritožba oporeka, tega ni mogoče očitati. Sodišča so pri tem uporabila splošno priznana pravila razlage, svoja stališča pa so tudi dovolj izčrpno obrazložila.

20.Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita kršitev pravice iz 25. člena Ustave z navedbo, da neutemeljeno ni upoštevalo dveh njegovih dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Po določbi 25. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-115/95 z dne 24. 4. 1996 (OdlUS V, 80) sprejelo stališče, da je pritožba redno pravno sredstvo proti odločbi sodišča prve stopnje in da več 25. člen Ustave ne zagotavlja. Pritožniku je bila pravica do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje zagotovljena. Zato z odločitvijo Vrhovnega sodišča že iz tega razloga ni mogla biti kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave.

21.Kršitev pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki je v sodnih postopkih odraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pritožnik utemeljuje z navedbo, da je Vrhovno sodišče dva enaka dejanska primera obravnavalo različno. Že iz pritožnikovih navedb je razvidno, da gre za dva različna primera. Vrhovno sodišče je prepozno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti soobsojenega G. G. zavrglo, medtem ko je pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevalo, ni pa upoštevalo njegovih dveh dopolnitev, ki sta bili podani po roku iz 421. člena ZKP. Zato zatrjevana kršitev že iz tega razloga očitno ni podana.

22.Vsebinska obravnava pritožnikovih očitkov, navedenih v 6. točki obrazložitve tega sklepa, ni bila mogoča. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Kršitve, ki jih v svoji vlogi očita pritožnik, niso bile uveljavljene v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato se Vrhovno sodišče do njih v svoji sodbi ni moglo opredeliti. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev za obravnavanje teh očitkov v postopku z ustavno pritožbo. Zato navedb pritožnika v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati.

23.Drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic pritožnik ne obrazloži, zato jih Ustavno sodišče ni moglo presojati.

24.Pritožnikovih očitkov, da so bile z izpodbijanimi odločbami kršene določbe 2., 3., 5., 8. 125. in 153. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, teh pa navedene določbe ne urejajo.

25.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

26.Pritožnik zatrjuje tudi, da naj bi mu bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načine izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ker pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil, ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Konvencija med Kraljevino Srbijo in Švico o izročitvi, sklenjena dne 16. 11. 1887, ki velja na ozemlju Republike Slovenije na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva med Slovenijo in Švicarsko konfederacijo (Uradni list RS, št. 29/96, MP, št. 6/96 z dne 31. 5. 1996)