Jedro

Objektivno odgovorni se svoje objektivne odgovornosti oprosti v primeru višje sile ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti, torej zaradi dejanja zunaj sfere objektivno odgovornega.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako da se v 1. točki izreka znesek 48.768,78 EUR nadomesti z zneskom 34.138,15 EUR da se v 2. točki izreka znesek 13.825,11 EUR nadomesti z zneskom 28.455,74 EUR, znesek 48.768,78 EUR pa z zneskom 34.138,15 EUR da se v 3. točki izreka znesek 4.277,46 EUR nadomesti z zneskom 2.859,33 EUR; sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem nespremenjenem delu, potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 292,62 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi,svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 48.768,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka); zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino (še) v višini 13.825,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 1. 2004 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 48.768,78 EUR za čas od 8. 1. 2004 do 21. 6. 2005 (2. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.277,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo v ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se strinja z obrazložitvijo sodišča, da čiščenje zunanje strani oken na višini 5 m na način, da je tožnica stala na še ne dokončanem nadstrešku, predstavlja dejavnost s povečano nevarnostjo. Prav zaradi nevarnosti takega početja pa tožničin delodajalec takega dela ni dopuščal in je za čiščenje zunanjih površin oken predpisal uporabo košare. Ne drži pa, da tožena stranka ni določno pojasnila, v čem naj bi bilo ravnanje tožnice neskrbno. V svojih navedbah je bila tožena stranka jasna, po njenem mnenju pa je tudi dokazala, da so podani ekskulpacijski razlogi po 153. členu Obligacijskega zakonika – OZ. Škodni dogodek je bil posledica zgolj in izključno tožničine samoiniciativne odločitve, da bo čistila zunanje okenske površine na višini 5 m, na način, ki ni ustrezen niti predviden. Tožena stranka takega tožničinega skrajno nespametnega ravnanja ni mogla predvideti, še manj pa preprečiti njegove posledice. Glede na to, da tožničin delodajalec nedvomno ni mogel predvideti, da se bo tožnica januarja lotila čiščenja oken na način, kot se ga je lotila, je logično, da delodajalec tožnici ni dal na razpolago varnostne čelade ali varnostnega pasu. Poleg tega je iz fotografij kraja dejanja in iz izjav prič mogoče ugotoviti, da je tožnica omahnila v globino zgolj in izključno zaradi svoje nepazljivosti. Najverjetneje je spregledala, da se bliža robu strehe in je stopila v prazno. Tudi ni podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Način čiščenja, ki je potekal pred več kot desetimi leti pred obravnavano nezgodo, ni relevanten. Dejstvo je tudi, da je tožničin delodajalec že takrat predvidel čiščenje zunanje strani oken samo s košaro oziroma dvigalom, poskrbel je torej, da so čistilke delo izvajale varno. Tudi ne drži, da delodajalec tožnice ni ustrezno usposobil za varno delo. Priče so povedale, da so se usposabljale iz varstva pri delu. Priča Z. je povedala, da o usposabljanju tožnice obstaja zapisnik, to pa je zapisnik, ki ga je tožena stranka sodišču predložila s prvo pripravljalno vlogo, ni razumljivo, zakaj sodišče dvomi v njegovo resničnost. Nihče tudi ni potrdil, da je tožničin delodajalec vedel, da tožnica sem in tja čisti okna tudi z okenske police. Tudi je sodišče nekritično sledilo tožničini izpovedbi o zatrjevanem pogovoru med njo in R. A. okoli novega leta, ko naj bi ji A. povedal, da s košaro ne bo več mogoče čistiti, v posledici pa je napačno zaključilo, da je odgovor nadrejenega kazal na popolno brezbrižnost do problema. Če pa je do takšnega pogovora res prišlo, pa je tožnici očitati, da ta ni vprašala, kako pa naj sedaj očisti okna. Prisojena odškodnina je previsoka in nima podlage v izvedenskem mnenju. Izrazito je sodišče pretiravalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je kljub hudim poškodbam sposobna opravljati vsakdanja dela, na primer kuhati. Tudi pri gibanju ne potrebuje nobenih pripomočkov. Kakih posebnih hobijev, razen hoje v planine, tožnica pred poškodbo ni opravljala. Ob razsodbi je bila stara 55 let, zato bo prikrajšanje trpela zagotovo krajši čas kot mlajši poškodovanci s primerljivimi trajnimi posledicami. Pretirana je tudi odškodnina iz naslova strahu. Tožnici ne gre priznati primarnega strahu, saj je ob nezgodi izgubila zavest. Tožnica je tudi sama izpovedala, da se ne spomni niti kako niti zakaj je padla, ne more se torej spominjati tudi ne morebitnega občutka strahu zaradi padca. Napačen je tudi obrestni del sodbe. Tožena stranka je lahko v zamudi šele po preteku 15-dnevnega roka. Tožnica je uspela s približno 90 % tožbenega zahtevka, zato ji sodišče ne bi smelo prisoditi celotnih pravdnih stroškov.

Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožena stranka sprejema objektivno odgovornost svojega zavarovanca – delodajalca tožnice. V pritožbi to jasno pove (tč. 2/2 pritožbe). Zavarovanec tožene stranke bi se objektivne odgovornosti oprostil v primeru višje sile (1. odstavek 153. člena OZ) ali če bi dokazal, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ). Ravnanje oškodovanca (ali tretjega) mora biti takšno, da ga objektivno odgovorni ne bi mogel pričakovati in ne preprečiti, torej zunaj sfere objektivno odgovornega. Tožnica je v času škodnega dogodka dne 8. 1. 2004 opravljala delo čistilke. Dokazni postopek je pokazal in, kar ni sporno, da je bila vestna in pridna delavka. Med njene delovne obveznosti je sodilo tudi dvakrat letno čiščenje oken poslovnih prostorov delodajalca, tudi z zunanje strani. To je opravila s pomočjo košare na posebnem zunanjem dvigalu. Povsem prepričljiva je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici okoli novega leta 2003/2004 sporočeno, da zaradi postavitve nadstreška, tak način čiščenja oken ni več mogoč. Tožnica se je nato v januarju 2004 lotila čiščenja oken tako, da je skozi okno stopila na nadstrešek in od tam čistila okna tudi z zunanje strani. Takšno njeno ravnanje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča delodajalec nedvomno lahko pričakoval in ga bi lahko tudi preprečil (če bi tožnici jasno povedal, kako naj po novem čisti okna) in tako ne gre za ravnanje, ki bi bilo zunaj sfere objektivno odgovornega delodajalca. Delodajalec se torej svoje objektivne odgovornosti ni razbremenil (2. odstavek 153. člena OZ).

Pač pa je objektivno odgovorni lahko delno prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (3. odstavek 153. člena OZ). Zakon tudi delavcu nalaga skrbno ravnanje. Tako med drugim 9. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS, št. 56/1999 – ZVZD) določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje, v 10. členu pa, da se morajo delodajalci in delavci o vprašanjih varnosti in zdravja pri delu medsebojno obveščati, skupno posvetovati ter soodločati v skladu s tem zakonom in predpisi o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Še natančnejši je v določbah glede pravic in dolžnosti delavcev. Delavec ima pravico in dolžnost dajati predloge, pripombe in obvestila o vprašanjih varnosti pri delu (2. odstavek 32. člena), ima pravico odkloniti delo, če ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi, in zahtevati, da se nevarnost odpravi (1. in 2. odstavek 33. člena). V konkretnem primeru je bila tožnica izrazito nepazljiva, kršila je zgoraj navedene določbe ZVZD, ko se je lotila čiščenja oken na tako neprimeren način, ne da bi prej vprašala pristojne, kako naj ob zgrajenem nadstrešku, ki je preprečeval čiščenje oken na dosedanji način, to svojo delovno dolžnost po novem opravi. Trditvena podlaga tožene stranke v tej smeri je bila zadostna (1. točka odgovora na tožbo, 3. točka vloge z dne 11. 3. 2008, navedbe na glavni obravnavi 17. 12. 2008). Glede na opisano ravnanje tožnice, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njen prispevek k nezgodi in s tem k škodi 30 %.

Glede na priznano objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je strožja od krivdne, se pritožbeno sodišče z razlogi za krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, ni ukvarjalo.

V nesreči (padcu z nadstreška) je tožnica utrpela poškodbo več organskih sistemov, njeno življenje je bilo ogroženo. Zaradi mnogih poškodb je prišlo do notranjih in zunanje krvavitve, kar je povzročilo veliko izgubo krvi oziroma do slabše prekrvavitve tkiv, kar bi lahko pripeljalo do smrti. Utrpela je poškodbo glave s pretresom možganov, imela je 10 cm veliko udarninsko raztrganinsko rano na zatilju, utrpela je kompleksno poškodbo trupa, pri kateri je prišlo do serijskega zloma reber in udarnine pljuč desno ter do kompleksne poškodbe hrbtenice, do izliva krvi in zraka v prsno votlino obojestransko, utrpela je zlom sedem stranskih odrastkov prsne hrbtenice, zlom sedmega in dvanajstega prsnega vretenca, obtolčenino vranice, zlom goleni in udarnino levega kolena ter udarninsko raztrganinsko rano na desni goleni.

Upoštevaje telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot je vse razvidno s strani 8 in 9 sodbe, je sodišče prve stopnje upravičeno priznalo vso zahtevano odškodnino iz tega naslova, to je 12.518,78 EUR (prej 3.000.000,00 SIT) – 179. in 182. člen OZ. Tožnici so ostale hude trajne posledice, ki se kažejo v estetskem, anatomskem in funkcionalnem smislu. Vsa njena prikrajšanja so razvidna s strani 10 sodbe. Zaradi teh prikrajšanj nedvomno tudi duševno trpi. Odškodnina iz tega naslova v višini 30.000,00 EUR je pravična odškodnina (179., 182. člen OZ), ki je tudi v skladu s sodno prakso. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da tožnici ne gre odškodnina iz naslova primarnega strahu. Tožnica je bila v nezavesti, dogodka se ne spominja. Vendar pa je tudi, če se upošteva le tako imenovani sekundarni strah, upoštevaje dolgotrajno zdravljenje in nevšečnosti med zdravljenjem, ko je bila tožnica upravičeno zaskrbljena za izid zdravljenja (glej razloge na straneh 9 in 10 sodbe), odškodnina v višini 6.250,00 EUR primerna odškodnina (179. člen OZ).

Skupaj gre tako tožnici 48.768,78 EUR odškodnine. Upoštevaje 30 % soprispevek, torej 34.138,15 EUR (48.768,78 - 14.630,63). Odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka je pravilna in temelji na določbi 2. odstavka 299. člena OZ.

Pritožbeno sodišče je pritožbi v gornjem obsegu ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem nespremenjenem delu, potrdilo (358., 353. člen ZPP).

Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank v tem postopku, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o pravdnih stroških. Tožnica je po temelju uspela s 70 %, po višini pa z 78 %, skupaj torej s 74 % tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ji je priznalo 4.277,46 EUR pravdnih stroškov, glede na uspeh gre tožnici sedaj 3.336,46 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 312,97 EUR, materialne stroške 10,00 EUR in potne stroške (560 km x 0,27 EUR) 1.512,00 EUR, skupaj 1.834,97 EUR, oziroma glede na uspeh (26 %) 477,09 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka tožeči stranki sedaj povrniti 2.859,33 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela z zneskom 14.630,63 EUR. Od tega zneska ji je pritožbeno sodišče priznalo priglašene pritožbene stroške, ki so le taksa za pritožbo. Od navedenega zneska znaša taksa za pritožbo 292,62 EUR. To so pritožbeni pravdni stroški, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Svoje stroške odgovora na pritožbo pa nosi sama (1. odstavek 154. člena ZPP).