Jedro

Povojne zaplembe premoženja pripadnikom nemške narodnosti in nemški državi ni mogoče obravnavati kot kazenski ukrep temveč kot ukrep upravne narave. Obnovitveni postopek po 416. členu ZKP pa bi bil mogoč (poleg ostalih izpolnjenih pogojev) le v primeru pravnomočne kazenske sodbe.

Izrek

Zahteva pooblaščenke A.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 16.4.2003 je predsednica senata Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrgla pritožbo, ki jo je pooblaščenka predlagateljice obnove kazenskega postopka A.L. vložila zoper sklep senata istega sodišča z dne 4.4.2003. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 2.7.2003 zavrnilo pritožbo pooblaščenke A.L. kot neutemeljeno.

Pooblaščenka A.L., odvetnica B.O. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložila dne 29.8.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 3. odstavkom 116. člena in 420. do 428. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi tako, da razveljavi sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2.7.2003 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 16.4.2003. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva utemeljena. Po njenem stališču je sodišče kršilo določbo 3. odstavka 116. člena ZKP, ki določa, da se prepisi odločb, zoper katere je dovoljena pritožba, vročajo s poukom o pravici do pritožbe. V obravnavanem primeru je sodišče sklep z dne 4.4.2003 pooblaščenki hčerke obsojenca vročilo brez potrebnega pravnega pouka. Ko se je pooblaščenka zoper sklep prepozno pritožila, pa je sodišče pritožbo kot prepozno zavrglo.

Takšno odločitev pa je Višje sodišče po pritožbi pooblaščenke hčerke obsojenca potrdilo. Ne glede na to, da je pooblaščenka hčerke obsojenca odvetnica in tako strokovno podkovana, pa ostaja dejstvo, da je sodišče kršilo določbo 3. odstavka 116. člena ZKP, saj sklep ni vseboval pravnega pouka, pa bi ga moral. Posledica te kršitve pa je, da je bila obsojenčevi hčerki kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zaradi odsotnosti pravnega pouka pritožba ni bila vložena pravočasno in zato ni bila vsebinsko obravnavana in s tem hčerka obsojenca dejansko ni mogla uveljaviti pravice do pritožbe. To kršitev pa je s svojim sklepom ponovilo tudi višje sodišče, ko pritožbi ni ugodilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je pooblaščenka A.L. vložila na podlagi določbe 416. člena ZKP zahtevo za spremembo pravnomočne odločbe. Sklicevala se je na odločbo Mestne zaplembene komisije v Ljubljani z dne 23.10.1945, s katero je vse imetje pokojnega očeta A.L. A.G.P., ki je bil nemške narodnosti, prešlo v državno last. V času izdaje navedene odločbe je bil v veljavi Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45). Ta je v 1. odstavku 30. člena določal, da povsod, kjer se nahaja imovina nemške države in njenih državljanov, ali imovina oseb nemške narodnosti po 1. in 2. točki Odloka AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944, katera imovina spada pod konfiskacijo, izdaja Odlok o konfiskaciji okrajna komisija, sestavljena iz treh oseb, ki jo postavlja okrajni narodni odbor, v mestih, ki imajo značaj okraja ali okrožja, izdaja tak odlok enaka komisija, ki jo imenuje mestni narodni odbor. V 2. odstavku istega člena je bil predpisan postopek, med drugim je bila predvidena tudi možnost pritožbe zoper sklep prvostopne komisije na komisijo pri okrožnem narodnem odboru ali na komisijo pri pokrajinskem odboru oziroma pri predsedstvu federalnega (deželnega) zakonodajnega organa. V 1. in 2. točki 1. odstavka 1. člena omenjenega Odloka AVNOJ-a je z dnem, ko je stopil v veljavo (6. februar 1945), prešlo v državno svojino vse imetje nemškega rajha in njegovih državljanov, ki se je nahajalo na ozemlju Jugoslavije ter vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Glede na takšne določbe se zastavlja v prvi vrsti vprašanje, ali je mogoče zaplembo premoženja osebam nemške narodnosti šteti za kazenskopravni ukrep ali za ukrep upravne narave. Odločbe o zaplembi premoženja so izdajale že navedene komisije, podlaga za odvzem ni bila kazenska sodba in prav tako ne odločbe, ki bi jim bilo mogoče pripisati naravo takšne sodbe. Zato tudi ni mogoče sklepati, da je zaplemba premoženja bila kazenska sankcija. Glede na razlago narave povojnih zaplemb premoženja pripadnikom nemške narodnosti nemški državi (dr. Marjan Cigoj, O zaplembah, Ljudski pravnik za leto 1949), zaplemba v teh primerih ni imela pomena kazni, ampak je bil ukrep, pri katerem je šlo za povračilo škode, ki jo je povzročil okupator.

V takšnem položaju tudi zaplembo premoženja A.P. ni mogoče obravnavati kot kazenski ukrep, temveč kot ukrep upravne narave.

Določbe ZKP o obnovi kazenskega postopka (člen 406. do 415.) pa je smiselno mogoče med drugim uporabljati le na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba. Pri tem je treba poudariti, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, sklicujoč se na odločbe Ustavnega sodišča, da slednje doslej ni presojalo ustavnosti navedenega Odloka AVNOJ-a, kot je to storilo v primeru 28. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije. Ker ne gre za tak primer, sploh ni mogoče postopati v skladu z določbo 416. člena ZKP in v obnovitvenem postopku, ki velja za pravnomočne kazenske sodbe, obravnavati citirano odločbo o zaplembi premoženja. Glede na to kazensko sodišče ni pristojno za odločanje o zadevi in je iz teh razlogov vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo pooblaščenke A.L. za varstvo zakonitosti, ne da bi se spuščalo v presojo zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa (425. člen ZKP).