Jedro

Ne glede na to, da je od storitve kaznivega dejanja umora preteklo že skoraj 17 let, ni videti razloga, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri presoji ponovitvene nevarnosti, kot neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolženca, ki se nahaja v priporu od 19. 10. 2021 od 13.45 ure dalje zaradi pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, še dani.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica, ki izrecno ne navaja pritožbenih razlogov po 371. členu ZKP. V pritožbi nasprotuje ugotovitvam, da je izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, da so izkazane okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti in da je podana neogibna potrebnost in sorazmernost. Predlaga naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in odpravi odrejeni pripor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu ga očita v vloženem obdolžilnem predlogu, izhaja iz prijave oškodovankinega pooblaščenca odvetnika A. Ž., uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 18. 10. 2021, CD zgoščenke z SMS sporočili, iz katerih so razvidne grožnje, zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe K. P. z dne 17. 10. 2021 in 19. 10. 2021, individualne ocene stopnje ogroženosti žrtve kaznivega dejanja z dne 17. 10. 2021, obeh uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od S. D. z dne 17. 10. 2021, uradnega zaznamka o zbranih obvestilih V. P. z dne 18. 10. 2021 in 20. 10. 2021, uradnega zaznamka o zbranih obvestilih D. P. z dne 20. 10. 2021 in odločbe o pridržanju z dne 19. 10. 2021. Obdolženec je v zagovoru na glavni obravnavi v celoti zanikal, da bi oškodovanki grozil in kot bistveno pojasnil, da se vsebina njegovih SMS sporočil, ki jih je poslal oškodovanki, nanaša na opozorila, da bo oškodovanko prijavil pristojnim inštitucijam zaradi opravljanja dela na črno. Tekom glavne obravnave zaslišane priče – oškodovanka K. P., njena sinova V. in D. P. ter obdolženčeva hči S. D. po ugotovitvah sodišča prve stopnje sicer niso v celoti potrdili navedb, kot izhajajo iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od vsakega izmed njih, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu utemeljeno štelo, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, razloge za svoje zaključke pa tudi prepričljivo obrazložilo v 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa.

6. Ker iz navedene točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so izpovedbe priče K. P. na naroku za glavno obravnavo z dne 19. 11. 2021 diametralno nasprotne navedbam v prijavi, ki jo je oškodovankin pooblaščenec 11. 10. 2021 naslovil na Policijsko upravo C. (iz katere izhaja, da se je oškodovanka že večkrat zglasila na Policijski postaji C. in prijavila storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ki ga na njeno škodo že dalj časa izvršuje obdolženec; da ji ta grozi s smrtjo, če ne bo ponovno pričela živeti z njim, da jo nadleguje s pošiljanjem SMS sporočil in jo zalezuje, zaradi takšnega ravnanja pa se oškodovanka počuti zelo prestrašeno in jo skrbi za svoje življenje) so neutemeljeni očitki, da je sodišče zmotno ugotovilo, da oškodovanka ni potrdila vseh navedb, ki jih je dala policistom, saj je zapisnik v delih, ki so ključni za odreditev pripora, v celoti zanikala in izpovedala prav nasprotno. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo izpovedbe zaslišanih prič, ki so vse nasprotovale navedbam iz uradnih zaznamkov, saj je tudi v zvezi s temi poudarilo, da je priča S. D. navedbam v uradnem zaznamku o zbranih obvestilih nasprotovala (drugi odstavek 11. točke obrazložitve) ter da tudi V. in D. P. pred sodiščem nista v celoti potrdila izjav, kot izhajajo iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih (12. točka obrazložitve).

7. Neutemeljeno pa je pričakovanje zagovornice, da bo sodišče prve stopnje vse do sedaj zbrane dokaze tudi dokazno ovrednotilo oz. ocenilo, saj v tej fazi še ne sprejema dokazne ocene, ki bo stvar odločanja o utemeljenosti obtoženega predloga, temveč zgolj ugotavlja, ali je glede na razpoložljive dokaze verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni storil. Ne glede na to, da so tekom glavne obravnave do sedaj zaslišane priče zanikale vsebino svojih izjav, kot izhajajo iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih, se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da je verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storil, pri čemer zlasti poudarja vsebino SMS sporočil, za katera je vsaj na ravni utemeljenega suma izkazano, da jih je obdolženec poslal oškodovanki (dne 18. 9. 2021 ji je napisal, da bo že videla, kaj J. zmore, koliko ji lahko škodi ter da bo klela svojo mater, da jo je rodila; dne 19. 9. 2021 ji je poslal sms, da je dobila največjega sovražnika in da dobi svoje, to ji je obljubil, naj bo sigurna, da jo bo dobil na mestu, naj bo sigurna; dne 20. 9. 2021 ji je ponovno napisal sms, da je zdaj njen največji sovražnik; dne 26. 9. 2021 ji je napisal, da naj izkoristi svoje trenutke in uživa dokler kajti dolgo ne bo več, saj se ji čas izteka; dne 8. 10. 2021 ji je poslal sms z vsebino, da se zadnjič dela budalo, da bo videla, kaj se pravi delati budalo; dne 14. 10. 2021 pa ji je napisal, da ko ji bo najlepše, bo morala iti). Glede na povzeto vsebino sporočil ni mogoče slediti stališču pritožnice, da taka vsebina ne potrjuje suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Pojasnila obdolženca v zagovoru, da naj bi s temi sporočili oškodovanki želel le pojasniti, da jo bo prijavil inšpekciji za delo in CSD zaradi dela na črno in neupravičenega prejemanja sredstev iz naslova denarne socialne pomoči, čemur je sicer smiselno pritrjevala tudi oškodovanka na zaslišanju, nimajo takšne teže, da bi omajale zaključke o izkazanosti utemeljenega suma. Intenzivnost povzetih sporočil tako v smislu vsebine kot pogostosti vsekakor kažejo na to, da je pravilnejša interpretacija njihove vsebine na način, kot izhaja iz obdolžilnega predloga, kot pa interpretacija, za kakršno se zavzema obdolženec oziroma obramba.

8. Glede na že zgoraj navedeno pa prepričljivosti zaključka o obstoju utemeljenega suma ne omajejo niti pritožbene navedbe, da je oškodovanka večkrat ponovila in zatrdila, da se oškodovanca ne boji, da se ne počuti ogroženo, da smatra, da ji ne bi nikoli škodoval v smislu napada na njeno življenje ali telo in da njena nespečnost ni povezana z obdolženčevim ravnanjem. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je sodišče prve stopnje kljub takim navedbam na zaslišanju ob ustreznem upoštevanju ostalih listin v spisu pravilno zaključilo, da je še utemeljen sum še vedno podan.

9. Pri tem je tudi pravilno štelo, da je glede na navedbe obdolženca in oškodovanke na naroku 19. 11. 2021 o naravi njunega odnosa, na zadostni ravni verjetnosti izkazano tudi, da je med obdolžencem in oškodovanko obstajala (druga) trajnejša življenjska skupnost. Oškodovanka naj bi prihajala z obdolžencu in pri njemu ostajala nekaj dni, po navedbi obdolženca kdaj tudi dlje časa, pri njemu je imela svoja oblačila, razpolagala je s ključem stanovanja, stanovanje tudi čistila in v njem kuhala, skupaj sta hodila po nakupih, bila pa sta tudi intimna. Četudi ta pojasnila naj ne nakazovala na obstoj t. i. izvenzakonske skupnosti, v sedanji fazi postopka zadoščajo za zaključek o obstoju trajnejše življenjske skupnosti in s tem za očitek o utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 191. člena KZ-1, medtem ko je natančna ugotovitev narave njunega odnosa in ustreznost pravne kvalifikacije obdolženčevega ravnanja predmet odločanja o dokazanosti očitanega mu kaznivega dejanja.

10. Ob okoliščinah, ki jih je izpostavilo sodišče prve stopnje v 17. in 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tudi po presoji pritožbenega sodišča izkazano zadosti objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno ponovitveno nevarnost. Sodišče prve stopnje je tako kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, utemeljeno izpostavilo, da se obdolžencu očita kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora do treh let, da obdolženec kljub zanikanju očitno ne sprejema prenehanja razmerja z oškodovanko, da je na ravni utemeljenega suma izkazano, da naj bi od začetka meseca septembra 2021 nad njo praktično vsakodnevno vršil psihični pritisk, jo zalezoval, iskal celo v K., kjer naj bi delala in ji grozil, s tem pa spravljal v podrejen položaj, ji onemogočal normalno življenje in gibanje ter povzročal veliki psihični pritisk in se pred oškodovancem skriva. Kot subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti je sodišče prve stopnje izpostavilo obdolženčevo predkaznovanost, saj je v podobnih okoliščinah, ko ga je konec leta 2004 zapustila dotedanja partnerka D. K., slednjo večkrat zasledoval, jo klical po telefonu in ji grozil, da jo bo ubil, svoje grožnje pa je tudi uresničil. 11. Ne glede na to, da je od storitve omenjenega kaznivega dejanja umora preteklo že skoraj 17 let, ni videti razloga, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri presoji ponovitvene nevarnosti, kot neutemeljeno navaja zagovornica v pritožbi. Upoštevanje te okoliščine v okviru presoja ponovitvene nevarnosti tudi nikakor ne pomeni zanikanja generalne in specialne prevencije zaporne kazni, niti ne prejudicira resocializacije obdolženca, zaradi česar jo je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno upoštevalo in ji pripisalo pravilen pomen. Pravilno pa je tudi izpostavilo, da vsebina obdolženčevih groženj, ki je zelo jasna, in pogostost le-teh nedvomno izkazujejo konkretno in realno nevarnost, da bi obdolženi v primeru izpustitve na prostost ponovil očitano mu kaznivo dejanje, saj je pri izvrševanju svojih dejanj vztrajen in svoja ravnanja izvršuje nad njemu najbližjimi osebami in kljub predhodnemu obravnavanju s strani policistov z nasilnimi ravnanji nima namena prenehati, hkrati pa je zelo nepredvidljiv. O slednjem je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na podlagi trditev, da je obdolženec sam želel prekiniti razmerje z oškodovanko, pa naj bi kljub temu po prenehanju tega razmerja oškodovanki pošiljal grozilna sporočila in jo zasledoval. Upoštevajoč vse navedeno ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obdolžencu ne obstaja in da v konkretnem primeru nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovno izvrševal kazniva dejanja, ni niti utemeljena, niti zadostno izkazana.

12. Prav tako glede na dosedaj ugotovljene okoliščine ni podlage za trditve, da varnost oškodovanke s strani obdolženca sploh ni ogrožena in da pripor iz tega razloga ni potreben ter da je z odrejenim ukrepom kršeno načelo sorazmernosti. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da varovanje osebne in telesne integritete oškodovanke ter zagotovitev njene varnosti nedvomno pretehta nad pravico obdolženca do osebne svobode in da je zlo, ki bo z omejitvijo obdolženčeve svobode gibanja povzročeno njemu, neprimerno manjše od zla, ki ga naj bi obdolženec s svojim izvajanjem nasilnih in agresivnih dejanj povzročal oškodovanki. Četudi je oškodovanka na zaslišanju izpovedala, da njena nespečnost ni povezana z ravnanji obdolženca in da se obdolženca ne boji, kot izpostavlja zagovornica v pritožbi, odločitev oškodovanke, da poišče pomoč na policiji, tudi s pomočjo odvetnika, ko na policiji sama ni bila uspešna, kažejo na to, da oškodovanka vendarle trpi psihične pritiske zaradi grozilnih sporočil in zalezovanja. Izkazani psihični pritiski ter utemeljeno sklepanje na obdolženčevo zmožnost uresničitve groženj z napadom na oškodovankino življenje in telo, nedvomno izkazujejo sorazmernost odrejenega ukrepa pripora, kot tudi pravilnost sklepanja, da tega ukrepa ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom. Vsak drug ukrep bi namreč po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje obdolžencu omogočil vrnitev v dosedanje okolje in nadaljevanje s protipravnim ravnanjem, ki je izkazano na ravni utemeljenega suma, zaradi česar ob upoštevanju njegove vztrajnosti pri komuniciranju z oškodovanko po razpadu njunega razmerja, ni mogoče pričakovati njegovega sodelovanja in doslednega upoštevanja milejšega ukrepa. Pritožbeno sodišče zato pritožbene navedbe, da je zlo, ki je z omejitvijo gibanja povzročeno obdolžencu, večje od zla, ki naj bi ga obdolženec lahko povzročil oškodovanki, ocenjuje kot neutemeljene. Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi navedbami, da ni utemeljeno izkazano, da je sploh storil očitano mu kaznivo dejanje ali da bi ga na prostosti izvrševal ter da je skozi dosedanji postopek vzbujen utemeljen dvom, da kaznivega dejanja ni storil, in da bi zato bilo zaradi dvoma ravnati v korist obdolženca in pripor odpraviti. S temi navedbami zagovornica ponovno napada zaključke o obstoju utemeljenega suma, za katerega je že zgoraj poudarjeno, da je še vedno podan.

13. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.