Jedro

Med strankama je sporno, ali gre v danem primeru za vračilo kredita, ki naj bi ga tožnik vrnil družbi na podlagi kreditne pogodbe, ali pa gre za prikrito izplačilo finančnih sredstev tožniku - direktorju družbe z namenom, da bi se ta izognil plačilu dohodnine. Tudi po presoji sodišča davčni organ iz blagajniških prejemkov ni mogel razbrati vsebine poslovnega dogodka, saj ni bilo jasno, ali gre za pologe dnevnih izkupičkov ali za vračilo kredita ali pa za pologe (dajanje) kreditov, ki jih tožnik daje družbi kot kreditodajalec. Pri tem istočasno družba v bilanci stanja na dan 31. 12. 2000 ni izkazovala nobenih dolgoročnih in tudi ne kratkoročnih finančnih naložb. Glede na navedeno, je davčni organ pravilno ugotovil, da je direktor družbe (tožnik) prejel druge prejemke na podlagi 4. alineje 1. odstavka 15. člena ZDoh.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ v točki 1. izreka tožniku za leto 2000 odmeril dohodnino v znesku 137.293.319,00 SIT. V točki 2. izreka je navedel, da razlika med odmerjeno dohodnino in dohodnino, odmerjeno z odpravljeno odločbo znaša 67.649.409,00 SIT. Ker je bilo tožniku na podlagi odločbe izdane v rednem postopku odmere vrnjen znesek 125.683,00 SIT, ga je tožnik dolžan vrniti. Iz knjigovodske kartice tožnika je razvidno, da je na dan 17. 11. 2006 dohodnina v znesku 548.032,00 SIT že plačana. V točki 3. izreka je davčni organ navedel, da znaša razlika 67.227.060,00 SIT in mora biti plačana v 30 dneh od vročitve odločbe. V danem primeru gre za ponovljen postopek. V postopku inšpiciranja pri družbi A., d.o.o. (v nadaljevanju družba A.) je davčni organ ugotovil, da je ta družba maja 2000 družbi B. iz ZDA(v nadaljevanju družba iz ZDA) nakazala avans za opremo v višini 908.900,00 USD. S temeljnico št. 218 z dne 31. 12. 2002 je oblikovala popravek terjatve, kar je evidentirala med prevrednotovalne odhodke v znesku 200.931.250,12 SIT. Naveden popravek je bil oblikovan na podlagi sklepa, ki ga je podpisal direktor (tožnik). Navedena terjatev naj bi štela kot dvomljiva, zato je družba A. na dan 31. 12. 2002 izvedla popravek vrednosti v navedeni višini. Družba A. ni razpolagala z verodostojnimi dokumenti, iz katerih bi bila razvidna upravičenost izvedenega popravka vrednosti terjatve. Tožnik je kot direktor družbe z dne 12. 11. 2004 navedel, da terjatev ni bila dvomljiva, saj je osebno prevzel predhodno navedeno obveznost družbe iz ZDA in družbi A. vrača kredit na podlagi kreditne pogodbe. Iz teh sredstev pa je bila kasneje nabavljena nova oprema. Predložil je tudi dopis z dne 9. 6. 2000, v katerem je bilo navedeno, da je družba A. družbi iz USA nakazala avans po pogodbi za dobavo opreme v višini 908.900,00 USD z deviznim nakazilom dne 25. 5. 2000. Zaradi dvoma, da dobavitelj ne bo sposoben zagotoviti in dobaviti pogodbene opreme, je zahteval vračilo sredstev na kakršenkoli način. Direktor je davčnemu organu predložil tudi kreditno pogodbo z dne 9. 6. 2000, kjer se je kot kreditojemalec zavezal družbi A. vrniti sredstva do 8. 6. 2005. Družba A. v poslovnih knjigah ni vzpostavila terjatve do direktorja (tožnika) iz naslova kreditne pogodbe in tako tudi ni bilo podlage za vračila kredita. V ponovnem postopku je bilo ugotovljeno, da družba A. v bilanci stanja na dan 31. 12. 2000 ni izkazovala nobenih dolgoročnih in tudi ne kratkoročnih finančnih naložb, torej tudi ne terjatev iz naslova danih kreditov. Predloženi blagajniški prejemki prav tako ne izkazujejo vračila kredita po navedeni kreditni pogodbi. Na blagajniških prejemkih je navedeno: „dnevni izkupiček“, ter polog ali C.C. – polog kredita (ali pa nakazilo kredita). Davčni organ iz blagajniških prejemkov ni mogel razbrati vsebine poslovnega dogodka, saj ni bilo jasno, ali gre za pologe dnevnih izkupičkov, ali za vračilo kredita, ali pa za pologe (dajanje) kreditov, ki jih C.C. daje družbi A.. Po presoji davčnega organa pogodba o dobavi opreme, ki jo je družba A. sklenila z družbo iz ZDA maja 2000, plačilo avansa po tej pogodbi v znesku 908.900,00 USD z dne 25. 5. 2000 ter posojilna pogodba med C.C. in A. d.o.o. z dne 9. 6. 2000, ne izkazujejo resnične volje pogodbenih strank. Tako gre v danem primeru za navidezno pogodbo, ki prikriva drug pravni posel - izplačilo iz sredstev družbe A. C.C. z namenom, da bi se izognil plačilu dohodnine. V skladu z 50. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04 – avt. razl., 28/06 – odl. US, 29/07 – odl. US in 40/07, v nadaljevanju OZ) navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Družba iz ZDA bi morala vrniti prejeti avans po pogodbi o dobavi opreme drugi pogodbeni stranki, ki ji je avans tudi nakazala, torej družbi A. Vračilo avansa tretji osebi pa ne predstavlja vračilo avansa po pogodbi o dobavi opreme, temveč pravni posel, ki nima nobene pravne podlage. Trditev tožnika, da je sklenil kreditno pogodbo, da bi zagotovil vračilo denarja družbi A., je nelogična. Vračilo denarja je prejel tožnik neposredno kot fizična oseba, družba A. pa še do danes vračila finančnih sredstev po pogodbi o dobavi opreme ni prejela, saj ji tožnik ni vrnil kredita. Iz blagajniških prejemkov, ki jih je predložila družba A., pa izhaja, da gre za pologe dnevnega izkupička, in sicer za C.C. Takšna listina pa ni verodostojna listina, saj je sama s seboj v nasprotju. Če gre res za polog dnevnega izkupička, potem to ne more biti vračilo kredita C.C. Kreditna pogodba je bila po mnenju davčnega organa sestavljena kasneje in ni bila evidentirana v knjigovodstvu družbe A. Glede na navedeno je davčni organ ugotovil, da je direktor družbe A., C.C., prejel iz tega naslova druge prejemke po 4. alineji 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini. (Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/95, 14/96, 18/96, 44/96, 87/97, 1/99, 36/99, 35/02, 31/03 in 103/03, v nadaljevanju ZDoh) in tožniku odmeril dohodnino v višini, ki je razvidna iz strani 4 in 5 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. ... z dne 15. 2. 2010 pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je Upravno sodišče RS v sodbi št. U 2028/2008-11 z dne 7. 9. 2009 ugotovilo, da je tožnik dne 19. 12. 2006 podal davčnemu organu vlogo, ki je nerazumljiva, zato bi bilo potrebno tožnika pozvati naj pomanjkljivosti odpravi in pojasni kakšna vloga to je. Tožnik je namreč dne 19. 12. 2006 poslal davčnemu organu vlogo, ki jo je naslovil: „predložitev pooblastila in vloga v postopku“. Drugostopni organ je v skladu z napotili Upravnega sodišča RS tožnika pozval, naj pojasni za kakšno vlogo gre. Tožnik je po svojem pooblaščenem odvetniku pojasnil, da gre za pravočasno pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Odgovor tožnika je bil ponovno nerazumljiv. Sporna vloga je bila namreč dana pred iztekom pritožbenega roka za izpodbijano odločbo, zato zahteva za vrnitev v prejšnje stanje ni imela smisla, saj pritožbeni rok še ni bil zamujen. Drugostopni organ je glede na vsebino vloge sklepal, da je tožnik dne 19. 12. 2006 podal pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2000. Tožnik je v pritožbi navajal, da ni osnove, da bi davčni organ kredit tožnika prekvalificiral v osebni prejemek. Davčni organ bi lahko tožnika bremenil le za boniteto iz naslova obresti, v skladu s 17. členom ZDoh, nikakor pa ne za druge prejemke iz delovnega razmerja. O vračilu kredita obstajajo dokumenti. Vračila kredita v letu 2000 znašajo 119.768.293,00 SIT. Ostalo je tožnik vplačal v korist družbe A. v naslednjih letih. Računovodkinja Č.Č. je v izjavi z dne 11. 3. 2005 pojasnila razloge za napako pri knjiženju terjatve do družbe iz ZDA. Tožnik meni, da bi davčni organ moral dopustiti družbi A. popravek računovodske napake, v skladu z novimi Slovenskimi računovodskimi standardi.

Drugostopni organ je ugotovil, da je bil dne 11. 7. 2005, torej pred izdajo izpodbijane odločbe sestavljen zapisnik pri davčnem uradu Novo mesto, iz katerega je razvidno, da je prvostopni davčni organ tožniku pojasnil, kakšne ugotovitve izhajajo iz inšpekcijskega postopka pri družbi A., ter kakšne posledice imajo ugotovitve na odmero dohodnine tožnika. Tožniku je bila pojasnjena tudi njegova pravica zaradi varovanja pravnih koristi. Pojasnjeno je bilo, da lahko navede vsa dejstva in okoliščine, s katerimi bi zavaroval svoj pravni interes in da lahko poda tudi dodatna pojasnila in predlaga dokaze. Po pregledu gradiva upravnega spisa je drugostopni organ ugotovil, da je bila dohodnina v ponovnem postopku obnovljenega postopka odmere dohodnine za leto 2000 tožniku pravilno in zakonito odmerjena. Ugovore tožnika, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, je pravilno zavrnil že prvostopni organ in svoje stališče obširno utemeljil s pravilnimi razlogi. Iz razlogov, ki so pojasnjeni v prvostopni odločbi, pritožbeni organ zaključuje, da prejemki tožnika od družbe A. predstavljajo druge osebne prejemke na podlagi določbe 4. alineje 1. odstavka 15. člena ZDoh in ne predstavljajo posojila.

Tožnik se z odločbo davčnih organov ne strinja in v tožbi navaja, da je davčni organ z izpodbijano odločbo posegel v tožnikove pravice iz 22., 25. in 23. člena Ustave RS. Postopek je davčni organ vodil brez zaslišanja tožnika. Tožnik tako ni imel možnosti navajanja argumentov in predlaganja dokazov. Tudi vročanje odločbe je bilo napačno, saj je ni prejel tožnik, temveč le pooblaščenc tožnika in sicer dne 22. 5. 2007. Davčni organ je že 17. 11. 2006 izdal prvostopno odločbo in jo dne 20. 11. 2006 poslal na naslov stalnega bivališča tožnika, čeprav je tožnik kot direktor družbe A. delal na sedežu družbe. Tožnik je v pritožbi z dne 6. 6. 2007 izpodbijal domnevno vročitev in celoten postopek vročanja. Z vlogo z dne 19. 12. 2006 je bilo prijavljeno pooblastilo in navedeni pa so bili tudi argumenti glede vsebinske neutemeljenosti odločbe. Pritožben organ je sprejel pravočasnost pritožbe, vendar ugovorov tožnika iz pritožbe ni vsebinsko obravnaval. Tožnik opozarja, da bi moral davčni organ vlogo z dne 19. 12. 2006 in pritožbo z dne 6. 6. 2007, obravnavati vsebinsko. V vlogah je tožnik opozoril na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabo materialnega prava. Tožnik meni, da so povsem nepravilni zaključki davčnega organa, saj posojila v višini 908.900,00 USD ni mogoče šteti kot osebni prejemek tožnika. Blagajniški prejemki iz poslovne dokumentacije družbe A. od junija do oktobra 2000 dokazujejo, da je bil denar družbi A. vrnjen in ni nobenega razloga, da davčni organ posojilni pogodbi ne bi verjel. Tožnik je že v svojih vlogah vztrajal pri zaslišanju tožnika in računovodkinje Č.Č., česar pa davčni organ ni izvedel. Ker tožniku ni bila dana možnost udeležbe v postopku pred izdajo odločbe, vročitev odločbe odvetniku tudi ni bila pravilna, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka, ki pa so vplivale na zakonitost izdane odločbe. Vloga z dne 19. 12. 2006 bi se morala šteti kot pravočasna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni organ je z obravnavanjem pritožbe kot pravočasne pritožbe ravnal pravilno, ni pa obravnaval vsebinskih navedb iz pritožbe, s čimer je bila storjena kršitev pravil postopka in so bile tudi kršene tožnikove ustavne pravice. Tožnik meni, da drugostopni organ z zavrnitvijo pritožbe zgolj s sklicevanjem na razloge iz obrazložitve prvostopne odločbe tožniku ni dal možnosti za sodelovanje v postopku, s čemer je tudi drugostopni organ storil bistveno kršitev pravil postopka in kršil tožnikove ustavne pravice.

Davčni organ je povsem napačno kredit obravnaval kot osebni prejemek tožnika. Na podlagi določbe 2. točke 17. člena ZDoh bi lahko upošteval le revalorizacijske obresti, nikakor pa ne druge prejemke iz delovnega razmerja. V nadaljevanju tožnik navaja vsebino 1. alineje 16. člena ZDoh. V letu 2000 so bila po podatkih iz kartic družbe A. izvedena vračila kredita v višini 95.648.937,00 SIT in 24.119.357,00 SIT. Skupaj je bilo v letu 2000 družbi A. vrnjenih 119.768.293,00 SIT. Tudi računovodkinja Č.Č. je v svoji izjavi z dne 11. 3. 2005 pojasnila razloge za napako pri knjiženju terjatev do družbe iz ZDA v poslovnih knjigah družbe A. Zato je tudi družba A. predlagala davčnemu organu, da ji dopusti možnost odprave napak, ki pa je zaradi omejitev v veljavnih SRS ni bilo mogoče izvesti. Tožnik meni, da bi moral davčni organ družbi A. dopustiti popravek računovodske napake v skladu z novimi Slovenskimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju SRS/2006) na podlagi točke 9 Uvoda SRS/2006. Zaključek davčnega organa o neobstoju terjatev je v nasprotju z knjigovodskimi listinami družbe A. Ugotovitvami davčnega organa, da gre za navidezne pravne posle, je napačna, saj obstaja korespondenca in listine ob poteku nakupa stroja od družbe iz ZDA. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da mora tožniku povrniti vse stroške postopka z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje pod izvršbo.

Drugostopni organ v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik na več mestih navaja, da naj bi se vloga z dne 19. 12. 2006 obravnavala kot pravočasna pritožba, iz česar sledi, da se tožnik strinja, da je bila pred tem izdana odločba, na katero se tudi pritožuje. Torej se strinja, da je bila odločba št. ... z dne 17. 11. 2006 vročena pred 19. 12. 2006. Tožbena navajanja o neveljavnosti tega vročanja, ter, da naj bi bila odločba vročena šele dne 22. 5. 2007 ko je bila vročena tožnikovemu pooblaščencu – odvetniku, so tako neutemeljena. Tožnik navaja, da je bil seznanjen z ugotovitvami v postopku le dne 11. 7. 2005, kasneje pa je postopek potekal brez zaslišanja tožnika. Drugostopni organ pojasnjuje, da je bil navedenega dne tožnik seznanjen z dejanskim stanjem, ki so ga ugotovili davčni organi in mu je bila dana možnost, da se o tem izjasni in predloži morebitne dokaze. Kasneje predložene dokaze ter navedbe tožnika je davčni organ preučil in se o njih tudi izrekel. Dohodnina je bila tako tožniku odmerjena na podlagi ugotovitev davčnih organov, s katerimi je bil tožnik dne tudi 11. 7. 2005 seznanjen.

Iz vsebine tožbe izhaja, da je drugostopni davčni organ po mnenju tožnika pravilno obravnaval sporni vlogi z dne 19. 12. 2006 in 6. 6. 2007, kot pritožbo in dopolnitev pritožbe zoper odločbo z dne 17. 11. 2006. Tožnik pa navaja, da organ druge stopnje te pritožbe in njene dopolnitve ni vsebinsko obravnaval. Ni utemeljena tožbena navedba, da se drugostopni organ do pritožbenih navedb ni vsebinsko opredelil. V obrazložitvi drugostopne odločbe št. D... je navedeno, da je po mnenju pritožbenega organa vse ugovore tožnika, ki jih ponavlja tudi v pritožbi že prvostopni organ pravilno zavrnil in svoje stališče tudi izčrpno utemeljil s pravilnimi razlogi. Zato se je drugostopni organ v celoti skliceval nanje na podlagi 2. odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 105/06, 126/07, 65/08, 67/09 odl. us.). V obrazložitvi prvostopne odločbe z dne 17. 11. 2006 je prvostopni organ obširno pojasnil, iz katerih okoliščin je presodil, da ne gre za napake pri knjiženju v poslovne knjige družbe A., ampak za navidezni pravni posel. Prvostopni organ je preučil vse predložene dokaze tožnika ter zaključil, da tudi ti dokazi ne dokazujejo, da je družba A. prejela vračilo kredita.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, na podlagi določil 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Davčna organa sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče se v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki pritožbenim sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list Republike Slovenije, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) .

V danem primeru gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS št. U 2028/2008-11 z dne 7. 9. 2009, v kateri je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 19. 12. 2006 podal davčnemu organu vlogo, ki je nerazumljiva, zato bi bilo potrebno tožnika pozvati naj pomanjkljivosti odpravi in pojasni, kakšna vloga to je. V ponovljenem postopku je davčni organ glede na vsebino vloge po presoji sodišča pravilno sklepal, da je tožnik dne 19. 12. 2006 podal pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2000. Tudi po mnenju tožnika je davčni organ s tem, ko je sporno vlogo obravnaval kot pravočasno pritožbo ravnal pravilno, vendar pa ugovarja, da davčni organ ni obravnaval vsebinskih navedb iz pritožbe, s čimer je bila tožniku storjena kršitev pravil postopka in kršitev tožnikovih ustavnih pravic. Ugovor tožnika po presoji sodišča ni utemeljen. Tožniku je pravilno pojasnil že drugostopni davčni organ, da je prvostopni organ obširno utemeljil razloge in okoliščine, zaradi katerih je presodil, da v danem primeru ne gre za napake pri knjiženju v poslovne knjige družbe A., ampak za izplačilo drugih osebnih prejemkov na podlagi določbe 4. alineje 1. odstavka 15. člena ZDoh. Na podlagi določbe 2. odstavka 254. člena ZUP se drugostopni organ lahko sklicuje na razloge, ki jih navaja prvostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe. Tako po presoji sodišča ni prišlo do zatrjevanih kršitev pravil postopka, tožniku pa je tudi bila dana možnost, da se izjasni in v postopku varuje svoje pravice.

Iz listin upravnega spisa izhaja, da je v konkretni zadevi med strankama sporno, ali gre v danem primeru za vračilo kredita, ki naj bi ga tožnik vrnil družbi A. na podlagi kreditne pogodbe z dne 9. 6. 2000, ali pa gre za prikrito izplačilo finančnih sredstev direktorju družbe A. z namenom, da bi se ta izognil plačilu dohodnine. Tožnik ugovarja, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno. Med strankama ni sporno, da je družba A. družbi iz ZDA nakazala avans za dobavo opreme v višini 908.900,00 USD z deviznim nakazilom dne 25. 5. 2000. Pravno podlago je predstavljala pogodba o dobavi opreme sklenjena maja 2000. Dne 31. 12. 2002 je družba A. zaradi nedobavljene opreme oblikovala popravek terjatve in evidentirala med prevrednotene odhodke celotni znesek avansa, pri čemer pa ni razpolagala z verodostojno listino za oblikovanje popravka vrednosti terjatve kot dvomljive terjatve. Prav tako med strankama ni sporno, da je tožnik davčnemu organu kot direktor družbe A. dne 12. 11. 2004 navedel, da je osebno prevzel predhodno navedeno obveznost družbe iz ZDA (prejel izplačilo finančnih sredstev od družbe ZDA) do družbe A. po pogodbi o dobavi opreme in družbi A. vrača kredit na podlagi kreditne pogodbe z dne 9. 6. 2000. V danem primeru ne gre za dvomljivo terjatev, navedena terjatev pa je bila v poslovnih knjigah družbe A. knjižena napačno. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnik, kot direktor družbe A., davčnemu organu predložil kreditno pogodbo z dne 9. 6. 2000, s katero se je kot kreditojemalec zavezal družbi A. vrniti sredstva kredita do 8. 6. 2005. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev davčnega organa, da predloženi blagajniški prejemki ne izkazujejo vračila kredita na podlagi kreditne pogodbe z dne 9. 6. 2000. Iz listin upravnega spisa nedvoumno izhaja, da je na blagajniških prejemnik navedeno: „dnevni izkupiček“, ter „polog“ ali „C.C. – polog kredita“ (ali pa „nakazilo kredita“). Tako davčni organ iz predhodno opisane vsebine blagajniških prejemkov res ni mogel razbrati vsebine poslovnega dogodka, saj ni bilo jasno, ali gre za pologe dnevnih izkupičkov ali za vračilo kredita ali pa za pologe (dajanje) kreditov, ki jih C.C. daje družbi A. kot kreditodajalec. Pravilna je tudi navedba davčnega organa, da bi v primeru razveza pogodbe o dobavi opreme dobavitelj opreme - družba iz ZDA morala vrniti prejeti znesek avansa v višini 908.900,00 USD neposredno družbi A.. Pri tem pa istočasno družba A. v bilanci stanja na dan 31. 12. 2000 ni izkazovala nobenih dolgoročnih in tudi ne kratkoročnih finančnih naložb. V skladu z določbo 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/ 98, 6/99, 54/99, 36/00, 45/01, 59/01 in 93/02, v nadaljevanju ZGD) morajo gospodarske družbe, kar je tudi tožnik, voditi poslovne knjige v skladu s predpisi in ob upoštevanju Slovenskih računovodskih standardov. SRS v točki 22.13 ki določa, da morajo biti vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne listine. Knjigovodska listina je v točki 21.12 SRS opredeljena kot verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale pri poslovnih dogodkih, na njeni podlagi popolnoma jasno in brez dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Točka 21.7 SRS določa, da mora knjigovodska listina vsebovati podatke o poslovnem dogodku ter v denarju izražen obseg sprememb poslovnega dogodka. Glede na navedeno sta, tudi po presoji sodišča, davčna organa pravilno ugotovila, da imajo v upravnih spisih navedeni blagajniški prejemki takšne pomanjkljivosti, da zbujajo dvom v njihovo verodostojnost in iz njih tudi ni bilo nedvoumno razvidno, da gre v danem primeru res za vračilo kredita po kreditni pogodbi z dne 9. 6. 2000, ki naj bi ga tožnik vrnil družbi A. Dokazno breme pa je na podlagi določbe 15. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP) na strani tožnika. V davčnem postopku davčni zavezanec dokazuje svoje navedbe z ustreznimi dokazi - verodostojnimi listinami, ki izpolnjujejo vse pogoje, navedene v SRS 21. Glede na navedeno, je davčni organ pravilno ugotovil, da je direktor družbe A., C.C. prejel druge prejemke na podlagi 4. alineje 1. odstavka 15. člena ZDoh. Tudi sicer višina prejemka ni sporna, saj je v postopku sam tožnik dne 12. 11. 2004 navedel, da terjatev do družbe iz ZDA ni dvomljiva, ker je on osebno prevzel obveznost in vrača kredit družbi A. Med strankama pa je sporna pravna narava prejemka tožnika. Ker tožnik z verodostojnimi knjigovodskimi listinami ni uspel v davčnem postopku dokazati, da gre v danem primeru res za vračilo kredita tožnika družbi A. na podlagi kreditne pogodbe z dne 9. 6. 2000, je davčni organ sporni znesek pravilno opredelil kot prejemek, dosežen iz poslov na drugi podlagi.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.