Jedro

NUSZ je po svoji naravi denarna terjatev, zato pogoja „ogroženosti življenjskega obstoja zavezanca in njegovih družinskih članov“ ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za socialno ogroženost. Način ugotavljanja socialne ogroženosti zaradi slabega materialnega stanja je v času izdaje izpodbijane odločbe urejal ZSV, zato je toženka ravnala pravilno, ko se je pri ugotavljanju izpolnjevanja navedenega kriterija za oprostitev plačila NUSZ oprla na ureditev iz tega zakona.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2010 iz razloga ogroženosti življenjskega obstoja zavezanke in njenih družinskih članov. V obrazložitvi navaja, da je v postopku ugotovila, da je tožnica v obdobju od januarja do marca 2010 prejemala plačo v bruto znesku 749,91 EUR mesečno, v obdobju od aprila do novembra 2010 pa v bruto znesku 734,15 EUR mesečno. Ob tem tožnica ni bila prejemnica socialne pomoči, zato ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po tretji alinei drugega odstavka 14. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok) zaradi ogroženosti življenjskega obstoja zavezanca in njegovih družinskih članov. Podlaga za ugotavljanje te ogroženosti sta 22. in 25.a člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) in 3. člen Zakona o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUTPG). Po teh določbah je bil osnovni znesek minimalnega dohodka v obravnavanem obdobju 226,80 EUR, tožničin dohodek pa je bil višji, zato njeni zahtevi ni bilo mogoče ugoditi.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi ponavlja navedbe prvostopenjskega organa o tožničinih prihodkih in o merilih za ugotavljanje ogroženosti obstoja, nato pa ugotavlja, da je tožničin prihodek v obravnavanem obdobju presegel dvakratnik minimalnega dohodka za prvo odraslo osebo v družini po navedenih merilih, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v zadevi sporno zgolj vprašanje, ali je toženka pravilno upoštevala ugotovljeno dejansko stanje pri presoji ogroženosti življenjskega obstoja tožnice. Višina tožničinih dohodkov je bila ugotovljena pravilno, vendar pa je bilo tožnici za travnik, ki je bil v času odmere namenjen izgradnji športnih objektov, odmerjeno NUSZ v višini 8.788,04 EUR. Po plačilu NUSZ tožnici glede na njene dohodke za življenje ostane zgolj 212,00 EUR v celem letu, tako da plačilo NUSZ ogroža njen življenjski obstoj. Tožnica zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi, naj sodišče odloči, da ji je toženka dolžna povrniti stroške upravnega spora.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge, ki jih je navedla v prvostopenjski in drugostopenjski upravni odločbi ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma opozarja, da predmet tega postopka ni pravilnost in zakonitost odmere NUSZ, temveč izključno pravilnost in zakonitost odločitve toženke o tem, ali je tožnica upravičena do oprostitve plačila NUSZ, kakršno ji je bilo odmerjeno.

Odlok oprostitve plačila nadomestila ureja v 14. členu, glede na razlog, ki ga je v svoji vlogi navedla tožnica, pa prihaja v poštev drugi odstavek tega člena, ki določa, da so zavezanci lahko oproščeni plačila nadomestila (med drugim) zaradi ogroženosti življenjskega obstoja zavezanca in njegovih družinskih članov. Odlog ne določa nobenih vsebinskih kriterijev za presojo, ali je navedeni pogoj za oprostitev plačila NUZS izpolnjen.

NUSZ je po svoji naravi denarna terjatev, zato navedenega pogoja „ogroženosti življenjskega obstoja zavezanca in njegovih družinskih članov“ ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za socialno ogroženost. Način ugotavljanja socialne ogroženosti zaradi slabega materialnega stanja je v času izdaje izpodbijane odločbe urejal ZSV, zato je toženka tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko se je pri ugotavljanju izpolnjevanja navedenega kriterija za oprostitev plačila NUSZ oprla na ureditev iz tega zakona.

Dodatni razlog za stališče, da je bilo treba pri odločanju uporabiti kriterije iz ZSV sodišče vidi v tem, da je eden od ostalih razlogov za oprostitev plačila NUSZ iz drugega odstavka 14. člena Odloka prejemanje socialne pomoči, ki je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe prav tako urejeno v ZSV in vezano na predhodno ugotovitev enakih kriterijev, kot jih je toženka uporabila v obravnavani zadevi (21. in 22. člen ZSV). Uporaba teh kriterijev je torej v skladu z namenom normodajalca, zagotavlja pa tudi enako obravnavo upravičencev, ki uveljavljajo oprostitev iz različnih razlogov po 14. členu Odloka.

Oprostitev plačila NUSZ po 14. členu Odloka je izjema od splošne, na zakonu temelječe ureditve, zato jo je treba razlagati ozko oziroma restriktivno.

Da bi izpolnjevala kriterij iz prvega odstavka 22. člena ZSV po višini svojih dohodkov, tožnica niti ne navaja. Meni pa, da bi morala toženka ob ugotavljanju višine njenih dohodkov upoštevati tudi odmerjeno NUSZ.

Sodišče se s takim stališčem tožnice ne strinja. Drugi odstavek 19. člena ZSV je minimalni dohodek sicer res opredelil kot dohodek, s katerim upravičenec razpolaga po plačilu (med drugim) davkov, kamor je mogoče šteti tudi NUSZ. Vendar pa obveznost plačila NUSZ v obravnavani zadevi izvira iz lastništva premoženja, ki po tožbenih navedbah ne spada med premoženje, ki se po drugem odstavku 23. člena ZSV ne upošteva pri ugotavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Ker gre po podatkih upravnega spisa za nezazidano stavbno zemljišče, tudi ni mogoče šteti, da bi bilo to premoženje, na katerega je v kakršnemkoli drugem smislu vezana tožničina eksistenca.

Zato je treba upoštevati tudi prvi odstavek 24. člena ZSV, po katerem do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki minimalnega dohodka ne dosega iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva. Lastništvo nezazidanega stavbnega zemljišča je brez dvoma okoliščina, na katero tožnica lahko vpliva, zato dajatev, ki izvirajo iz te okoliščine, po mnenju sodišča ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju tožničinega materialnega oziroma socialnega položaja.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče v skladu z drugo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.