Jedro

Le če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s sabo v nasprotju ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, bi bil dokazni predlog tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 83.458,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2001 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 6.191,80 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge z zaslišanjem vpletenih zdravnikov, saj gre v konkretnem primeru za izvedene priče, ki bi z zaslišanjem pripomogle k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Postavljena sodna izvedenca sta namreč zgolj na podlagi izvidov prišla do zaključkov, ki za tožečo stranko niso sprejemljivi. Zaradi tega je tožeča stranka vseskozi nasprotovala izvedenskemu mnenju ter njegovi dopolnitvi in vseskozi zahtevala postavitev novega izvedenca. Glede na dejstvo, da je moč utemeljeno pričakovati, da sodni izvedenci, ne glede na svojo zaprisego, ne bodo škodovali svojim stanovskim kolegom, je tožeča stranka vztrajala na postavitvi novega sodnega izvedenca iz tujine. Pritožnica v pritožbi ponavlja svoje tožbene očitke o nestrokovnem ravnanju tožene stranke. Poudarja, da je mag. J. prekršil pojasnilno dolžnost, ker tožnici ni pojasnil, kaj za porod pomeni neodstranitev cerklaže. Tožeča stranka tudi v pritožbi izpodbija izvedensko mnenje izvedencev medicinske stroke. Navaja: če zaostala posteljica ne vpliva na nastanek globoke venske tromboze, čemu so tožnici v U. L. odstranili zaostali del posteljice. Izpostavlja, da bi z odločitvijo mag. J., da se bo tožnico najprej zdravilo za trombozo, šele potem pa ji bodo odstranili posteljico, tožečo stranko izpostavili krvavitvam iz maternice in okužbam. Tožeča stranka še navaja, da je sodišče kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sta izvedenca na naroku dne 19.11.2009 odgovarjala le na vprašanja sodišča, ne pa tudi na vprašanja tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da je v obravnavani zadevi nujno angažirati novega izvedenca medicinske stroke iz tujine, saj se tožeča stranka ne more sprijazniti z ugotovitvami izvedenskega mnenja, da noben od njenih tožbenih očitkov ni utemeljen. Že samemu laiku je namreč jasno, da dejstvo, da v maternici ostane del posteljice, ne predstavlja medicinskega zapleta, pač pa medicinsko napako.

Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 243. člena ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da ji je nastala škoda zaradi nestrokovnega ravnanja zdravstvenega osebja tožene stranke. Zaradi ugotovitve, ali ravnanje tožene stranke predstavlja strokovno napako, je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, in sicer je za izdelavo izvedenskega mnenja zadolžilo K.. Izvedensko mnenje sta obširno in natančno izdelala doc. dr. A. V., dr. med. specialist ginekolog in porodničar in prof. dr. P. P., dr. med. specialistka interne medicine. V pisnem mnenju sta ugotovila, da težave, ki jih je tožnica zatrjevala ob in po porodu, niso bile posledica nestrokovnega vodenja poroda in poporodnega obdobja. Pri tožnici je namreč po porodu prišlo do določenih zapletov, ki so v porodništvu dobro znani in v tožničinem primeru niso posledica nestrokovnega ukrepanja medicinskega osebja. Na vsa postavljena vprašanja sta jasno, obširno in izčrpno odgovorila. Izdelala sta tudi dopolnitev mnenja, s katero sta odgovorila na vse pripombe tožeče stranke, dr. V. pa je bil dne 19.11.2009 tudi ustno zaslišan. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da zdravstveno osebje tožene stranke ni ravnalo nestrokovno in ni zagrešilo očitanih strokovnih napak.

Tretji odstavek 254. člena ZPP določa, da se mnenje drugih izvedencev zahteva, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Tožeča stranka se z izvedenskim mnenjem ni strinjala. Zahtevala je postavitev novega izvedenca iz tujine, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo. V pritožbi opozarja, da je zavrnitev tega dokaznega predloga nepravilna, ker postavljena izvedenca svojim stanovskim kolegom očitno ne bosta škodovala. Vendar: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedensko mnenje prepričljivo, brez nasprotij in pomanjkljivosti, ki bi vzbujale dvom v pravilnost mnenja. Zato je dokazni predlog tožeče stranke po novem izvedencu iz tujine utemeljeno zavrnilo. Le če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s sabo v nasprotju ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, bi bil dokazni predlog tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca utemeljen. Izvid in mnenje izvedencev dr. V. in P., ki sta izdelala izvedensko mnenje, je jasen, izčrpen, razumljiv in logičen. Prav tako sta izvedenca v dopolnitvi mnenja in z zaslišanjem vse ugovore in pripombe tožeče stranke obrazloženo in prepričljivo ovrgla. Zato v skladu z določilom 254. členom ZPP niso podani pogoji za postavitev novega izvedenca. Dokazni predlog tožeče stranke je tako neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice z zaslišanjem zdravnikov, ki so sodelovali pri zdravljenju tožnice, saj, kot je pravilno ugotovilo, ravnanje zdravstvenega osebja ni sporno in je razvidno iz tožničine zdravstvene dokumentacije.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožeči stranki ni bila dana možnost postavljati izvedencu vprašanja na ustnem zaslišanju. To ne drži. Tožeča stranka je bila o naroku pravilno obveščena. Tožnica je bila na naroku tega dne tudi osebno navzoča. Iz zapisnika o glavni obravnavi 19.11.2009 ter uradnega zaznamka na list. št.222 pa izhaja, da je pooblaščenka tožnice na narok zaradi gneče na cesti prispela šele, ko je bil ta že zaključen. Tožnica je bila na naroku prisotna in je imela možnost postavljati vprašanja izvedencu. Zato ji pravica do izjave (8. točka 339. člena ZPP) ni bila kršena, kar zmotno očita pritožnica.

Prav tako sta neutemeljena pritožbena očitka o tem, da je tožnici nastala škoda zaradi odločitve mag. J., da bodo tožnici najprej pozdravili vensko trombozo, šele nato pa ji odstranili posteljico iz maternice ter o kršeni pojasnilni dolžnosti mag. J. v zvezi s cerklažo. Izvedenca sta namreč ugotovila, da odločitev mag. J. z dne 3.7.2001, da bi tožnici šele po zdravljeni globoki venski trombozi očistili maternico, res ni bila strokovno utemeljena, vendar pa ta odločitev ni bila izvedena. Tožnica je bila namreč še istega dne pripeljana v U. L., kjer so ji že takoj naslednji dan 4.7.2001 odstranili zaostalo posteljico iz maternice. Glede očitkov tožnice o neodstranitvi cerklaže s strani mag. J. sta izvedenca ugotovila, da v tožničinem primeru sploh ni šlo za neodstranitev cerklaže, temveč se je cerklaža verjetno spontano razvezala, nitka pa izločila. Cerklaža se namreč lahko razveže zaradi popadkov. Če do spontanega razvezanja cerklaže ne bi prišlo, porod ne bi bil mogoč po naravni poti, ker se maternično ustje ne bi moglo odpirati. Pa tudi sicer je tožnica izpovedala, da je porod potekal normalno in njej to ni bilo težko, kar je dodaten razlog za zavrnitev očitkov tožnice o tem, da porod z dne 28.5.2001 ni potekal v skladu s pravili stroke.

Glede zaostale posteljice pa sta izvedenca ugotovila, da lahko kljub skrbnemu pregledu posteljice pride do tega, da del posteljice ostane v maternici. V obravnavanem primeru se je posteljica porodila 5 minut po rojstvu ploda. Po mnenju porodničarja, ki je posteljico v skladu s skrbnimi pravili porodniške stroke pregledal, je bila posteljica cela. Zato ni šlo za dvomljiv primer, ko bi bilo potrebno iztipati maternično votlino. Tako so pritožbeni očitki o nestrokovnem ravnanju porodničarja zaradi zaostalega dela posteljice neutemeljeni. Prav tako zaostali del posteljice, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ni vzrok za nastanek globoke venske tromboze pri tožnici, kot je v tožbi zatrjevala. Venska tromboza je namreč relativno pogost in dobro znan zaplet nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja, v katerem je zbolela tudi tožnica.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni bil potreben (155. člen ZPP). Zato sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).