Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka podala konkretne trditve in listinske dokaze v utemeljitev obstoja vtoževane terjatve, tožena stranka pa je zgolj pavšalno ugovarjala zahtevku, je sodišče prve stopnje pravilno že na podlagi predloženih pisnih dokazov zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Posledično pravilno ni izvajalo dokazov z zaslišanje zakonitih zastopnikov strank, katerih izvedbo je tožeča stranka predlagala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v 8 dneh tožeči stranki plačati 259,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 218 dalje do plačila in 2.057,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka) ter stroške postopka v višini 181,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka dalje (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi stroške tega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Gre za laično pritožbo s katero je uveljavljala vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo pordi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku na plačilo izvedenih prevozov protivila zgolj z ugovorom zoper sklep o izvršbi VL 61990/2018 z dne 20. 7. 2018. V njem je ugovarjala terjatvi v celoti. Navajala je, da v svoji evidenci nima odprtih obveznosti do tožeče stranke, ki bi bile skladne s specifikacijo iz predloga za izvršbo, in da s tožečo stranko ni bila v poslovnem razmerju, iz katerega bi lahko izvirala vtoževana terjatev. Navedla je še, da se bo podrobneje izrekla o zahtevku, ko ga bo tožeča stranka obrazložila in predložila dokazila za svoje storitve, vendar kot bo pojasnjeno v nadaljevanju tega ni storila.

7. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka pojasnila temelj in višino svoje terjatve ter predložila listinske dokaze, s katerimi je izkazala obstoj vtoževane terjatve. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje sta pravdni stranki dalj časa poslovno sodelovali tako, da je tožeča stranka za toženo stranko opravljala prevozne storitve (666. člen Obligacijskega zakonika - OZ), tožena stranka pa se je zanje zavezala plačati. Tudi v mesecu aprilu 2018 je tožeča stranka za toženo stranko opravila prevozni storitvi, ki pa jih tožena stranka ni plačala, zato je tožeča stranka začela obravnavani postopek.

8. Tožena stranka na dopolnitev tožbe ni odgovorila, čeprav ji je bila vloga, s katero je tožeča stranka dopolnila tožbo, pravilno vročena 22. 11. 2018 (vročilnica pripeta k redni št. 9). Z zgolj pavšalnim pritožbenim navajanjem, da je imela težave s prejemanjem pošte, ker ji pošta večkrat naj ne bi bila dostavljena, brez predloga ustreznega dokaza, tožena stranka ne more uspešno izpodbiti pravilnosti vročitve.

9. Glede na to, da je tožeča stranka podala konkretne trditve in listinske dokaze v utemeljitev obstoja vtoževane terjatve, tožena stranka pa je zgolj pavšalno ugovarjala zahtevku, je sodišče prve stopnje pravilno že na podlagi predloženih pisnih dokazov zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Posledično pravilno ni izvajalo dokazov z zaslišanje zakonitih zastopnikov strank1, katerih izvedbo je tožeča stranka predlagala v ugovoru zoper sklep o izvršbi, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

10. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, zato grajanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno. Tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če bi bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če bi bila vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru bi šlo za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).

1 V pritožbi je sicer tožena stranka predlagala tudi zaslišanje N. N., ki pa glede na podatke iz Poslovnega registra (vir: AJPES) ni zakonita zastopnica tožeče stranke in katere zaslišanja tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni predlagala, zato je s predlogom za njeno zaslišanje v pritožbi prepozna (prvi odstavek 337. člena ZPP).