Jedro

Zgolj obstoj izvršilnega postopka sam po sebi ne zadošča za sklepanje, da obstaja nevarnost da bo uveljavitev tožničine terjatve kasneje onemogočena oziroma precej otežena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru zoper začasno odredbo ter sklep o začasni odredbi v točkah I, II in IV izreka razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 9. 9. 2020 v celoti zavrnilo (točka I izreka), nadalje pa odločilo, da bo o stroških postopka zavarovanja odločeno v končni odločbi (točka II izreka).

2. Zoper tak sklep se pravočasno po svoji pooblaščenki pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njegovo spremembo v smislu zavrnitve ugovora tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zoper začasno odredbo. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da poleg verjetnosti obstoja terjatve ni uspela dokazati ene izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. do 4. odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) oziroma, da ni izkazana nevarnost, da je zaradi toženčevega odtujevanja premoženja uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče je spregledalo, da je toženec v svoji trditveni podlagi priznal, da ima namen prodati kmetijska zemljišča (k.o. S.) oziroma, da jih je prisiljen prodati, saj jih ni sposoben obdelovati, kar pomeni, da je priznal, da ima namen prodati ta zemljišča. Zaradi tega je zaključek sodišča, da zgolj obstaja možnost, da jih bo toženec prodal, brez podlage v dokaznem postopku. Toženec v trditveni podlagi ni navedel, da obstaja možnost prodaje, temveč da je prisiljen prodati ta zemljišča. Zaradi tega je sodišče prve stopnje v tem delu z zaključkom, da obstaja zgolj možnost prodaje, zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba (pravilno sklep) v tem delu nepreverljiva in v nasprotju s trditveno podlago toženca. Nadalje se ne strinja s stališčem sodišča, da bo možnost poplačila terjatve tožnice manjša, če bo toženec imel zemljišča v lasti in jih ne bo prodal, saj ni predložil nobenih dokazov v smeri, da je bolan oziroma, da sam ne more obdelovati vinograda ali dokaza, da mora komurkoli za obdelovanje vinograda karkoli plačevati. Zaradi tega je odločitev sodišča, da se toženčevo premoženje zmanjšuje, ker plačuje za obdelovanje nepremičnin samovoljno oziroma sodišče za takšno stališče nima podlage niti v trditveni podlagi toženca, niti v predloženih dokazih, s čemer je prav tako storilo kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega sodišče ne pojasni čemu ne verjame tožnici in verjame tožencu, saj zgolj dejstvo, da tožnica vidi M. S., da tožencu pomaga, še ne pomeni, da slednji sam ne obdeluje kmetijskih zemljišč. Ker odločitev sodišča zakaj v celoti sledi izpovedbi toženca ni preverljiva, toženec pa za svoje trditve ni predložil nobenega dokaza, je sklep tudi v tem delu obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je s svojimi navedbami ter priloženimi dokazi uspela dokazati, da je njena terjatev onemogočena ali precej otežena, saj poleg tega, da toženec prodaja kmetijska zemljišča, zoper njega poteka tudi izvršilni postopek za terjatev v višini 27.843,46 EUR s pripadki (izvršilna zadeva Okrajnega sodišča na Ptuju I 358/2019), pri čemer teče izvršba na premično in nepremično premoženje toženca - nepremičnina v K., katere polovična vrednost znaša 43.683,00 EUR, za kar je tožnica priložila dokaz - izpisek iz GURS. Glede na navedeno je za verjetno izkazala, da bo uveljavitev terjatve vsaj precej otežena, če že ne onemogočena. Predlagana izdaja začasne odredbe je edina možnost, da bo tožnica vsaj v malem odstotku prišla do poplačila svoje terjatve. Poleg tega se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi v primeru prodaje zemljišč prišlo zgolj do spremembe pojavne oblike premoženja (iz stvari v kupnino - denar), saj zoper toženca poteka izvršilni postopek, zato že logično ni mogoče pričakovati, da bo toženec dejansko denar od prodaje zavarovanih nepremičnin prejel na TRR. Priglaša stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe. Stroškov ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), prav tako tudi ne v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev, ko pritožba govori o tem, da sklepa ni mogoče preizkusiti ter je odločitev izven trditvene podlage toženca. Sodišče prve stopnje je zaključke o neutemeljenosti predlagane začasne odredbe z ugoditvijo ugovoru toženca sprejelo na podlagi dejanskih ugotovitev ter svoje razloge prepričljivo in argumentirano obrazložilo. Tem razlogom se sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib nepotrebnemu ponavljanju, zgolj zaradi pritožbenih trditev pa še kot odgovor nanje dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru toženca zoper izdani sklep o začasni odredbi ter izdan sklep o začasni odredbi v ugodilnem delu razveljavilo, predlog tožnice pa v celoti zavrnilo z zaključkom, da je tožnica sicer izkazala za verjetno, da terjatev obstaja, ni pa izkazala obstoj zatrjevane nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena v primeru, če bi toženec nepremičnine - parcele (v naravi vinograd), ki so predmet prepovedi odtujitve in obremenitve, prodal, s čimer niso izpolnjene predpostavke za izdajo predlagane začasne odredbe (zakonska zahteva obstoja kumulativnosti).

7. Predlagana začasna odredba, ki jo je podala tožnica, je začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve, za utemeljeno izdajo katere je skladno z določbo 270. člena ZIZ potrebno izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala, hkrati pa mora upnik za verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ).

V konkretnem primeru tožnica (kot upnica) zatrjuje poleg verjetnosti obstoja terjatve še, da je verjetno izkazana tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ker namerava toženec (kot dolžnik) nepremičnine v Kicarju prodati, hkrati pa, da bo tožencu s prepovedjo odtujitve in obremenitve te nepremičnine nastala le neznatna škoda oziroma le-ta ne bo večja od tiste, ki bi jo sicer (brez izdaje začasne odredbe) utrpela tožnica.

8. Ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ne pojasni čemu verjame tožnici in ne tožencu, ter da le dejstvo, da tožnica vidi M. S. tožencu pomagati še ne pomeni, da slednji sam ne obdeluje kmetijskih zemljišč. Sodišče prve stopnje se je do verodostojnosti izpovedb strank in prič prepričljivo in obrazloženo opredelilo v točki 22 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Konkretno se je opredelilo do tega, zakaj je tožencu verjelo, da ne more delati (zdravstvene težave), in da mu pomagajo drugi, tudi M. S.. Glede slednjega je tožnica tudi sama potrdila, da tožencu pomaga pri obdelovanju. Tožničinih trditev o že dogovorjeni prodaji teh nepremičnin pa ni potrdila niti njena mati, priča J. P.. Poleg tega ni moč pritrditi pritožbeni graji, da je zaključek sodišča prve stopnje o zgolj obstoju možnosti prodaje napačen, saj tudi če sledimo tožencu, da bo nepremičnino zaradi nezmožnosti, da bi jo sam obdeloval prisiljen prodati, je sklepati, da je verjetno, da do prodaje bo prišlo, česar tudi toženec ni zanikal, navedel pa je sprejemljive razloge o tem, zakaj bi lahko do tega prišlo, ki pa nenazadnje (in kar je bistveno) ne potrjuje tožničinih trditev o tem, da ima toženec namen zemljišče prodati prav iz razloga, da bi se izognil morebitnemu kasnejšemu poplačilu terjatve tožnici v primeru njenega uspeha v tem pravdnem postopku.1 Prav to je namreč namen začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa.2 Dejstvo je, da tožnica v postopku ugotavljanja utemeljenosti predlagane začasne odredbe, za katero se zahteva nižji dokazni standard, standard verjetnosti,3 niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala nevarnosti, da bo toženec s svojim premoženjem glede katerega je predlagana začasna odredba deloval v smeri onemogočanja oziroma precejšnje otežitve izterjave terjatve, ki jo tožnica uveljavlja v tem postopku. Pravilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki mora biti kumulativno podan poleg verjetnega obstoja terjatve, ni podan, takšna ugotovitev pa ne daje podlage za izdajo začasne odredbe.

9. Kar se tiče pritožbene graje v zvezi s tekom izvršilnega postopka za izterjavo 27.843,46 EUR, ki teče pred Okrajnim sodiščem na Ptuju s trditvijo, da je toženec polovični solastnik nepremičnine v K., vrednost katerega znaša 43.683,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno v točki 21 izpostavilo, da pravdni stranki v zvezi s tem postopkom nista podali konkretnih trditev, da bi lahko sodišče zaključilo, da bo izterjava tožničine morebitne terjatve onemogočena oziroma precej otežena. Zgolj obstoj izvršilnega postopka namreč sam po sebi ne zadošča za sklepanje, da obstaja nevarnost da bo uveljavitev tožničine terjatve kasneje onemogočena oziroma precej otežena.

10. Ni utemeljena pritožbena graja o nestrinjanju tožnice s stališčem sodišča prve stopnje, da bi v primeru prodaje v tem postopku obravnavane nepremičnine (vinograda) prišlo zgolj do spremembe pojavne oblike premoženja, torej iz stvari v kupnino oziroma denar. Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču, da se vrednost toženčevega premoženja zaradi tega ne bo zmanjšala.

11. Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja o tem, da je sodišče odločalo izven trditvene podlage toženca, ki naj ne bi zatrjeval, da mora komurkoli za obdelovanje vinograda karkoli plačevati in se tudi zaradi tega njegovo premoženje zmanjšuje. Iz toženčevega ugovora zoper sklep o začasni odredbi namreč evidentno izhaja, citat: „po hudi bolezni (pretrgane aorte)4 je toženec prisiljen kmetijska zemljišča prodati, saj jih ni sposoben obdelovati in mu bo s tem, da jih ne bo mogel prodati nastala velika premoženjska škoda, saj bodo le-ta zarasla in postala v času pravdanja ničvredna, gre za manjši vinograd, ki ga je že v letošnjem letu moral obdelati po najetih delavcih in le-te plačati ...“5. Nikakor torej ne gre za arbitrarno odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilno odločalo v okviru trditvene podlage toženca. Poleg tega tožnica trditvam toženca v ugovoru o njegovem slabem zdravstvenem stanju, ni nasprotovala, s tem pa se izkaže kot neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena graja tožnice, da toženec „ni predložil nobenih dokazov v smeri, da je bolan“. Neprerekane trditve se štejejo za priznane, ni jih torej treba posebej dokazovati. Ker jim tožnica v postopku ni nasprotovala, je sedaj s prvič v pritožbi izpostavljenimi nasprotnimi trditvami prekludirana.

12. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, niti neznatne škode po tretjem odstavku 270. člena ZIZ (kar pritožbeno ni izpodbijano, sodišče prve stopnje pa se je do vprašanja neznatne škode obrazloženo opredelilo v točki 24 obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter posledično pravilno odločilo, ko je toženčevemu ugovoru ugodilo ter izdani sklep o izdaji začasne odredbe razveljavilo, predlog tožnice pa zavrnilo.

13. V posledici navedenega je sodišče druge stopnje, ko je pred tem ugotovilo, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

14. Odločitev o stroških v zvezi z izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku je odvisna od uspeha tega postopka, saj so tudi ti stroški del pravdnih stroškov, zato je odločitev o njih sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v tej pravdi.

1 Začasna odredba je sredstvo za zavarovanje bodoče izvršbe. 2 Mora obstajati konkretna nevarnost, torej verjetno izkazano konkretno ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave terjatve, za katero obstaja možnost, da bo tožnica pridobila izvršilni naslov, kasneje pa je ne bo mogla uveljavljati v izvršbi, ker to onemogoča dolžnik z odtujevanjem, skrivanjem ali kakšnim drugačnim razpolaganjem s svojim premoženjem. 3 Navedeno dejstvo je pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 Tudi na naroku 30. 11. 2020 je toženec podal trditve o svojih zdravstvenih težavah (list. št. 146 spisa). 5 Trditve v ugovoru toženca z dne 23. 9. 2020 (list. št. 118 spisa).