Jedro

Za izdajo odločbe iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1 je pravno pomembno izključno to, da je del objekta še vedno zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je tožniku z izpodbijano odločbo naložil, da mora do 30. 10. 2014 odstraniti dele objekta na zemljišču parc. št. 2419/7 k.o. ..., in sicer: prostor za cisterno v kleti na severni strani in vse dele objekta nad tem prostorom, vključno z balkonom; prostor zbiralnika deževnice na vzhodni strani objeta in vse dele stavbe nad tem prostorom; balkona na južni strani objekta; ter vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju št. 351-9/2014-12 z dne 30. 6. 2014 (prva točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (druga točka). Za navedeni objekt so bile izrečene prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; tretja točka), poleg tega pa je bilo odločeno še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (četrta točka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor v letu 2012 v zvezi z obravnavanim objektom izdal odločbo zaradi neskladne gradnje, s katero je tožniku naložil, da mora gradnjo ustaviti in v enem mesecu od vročitve te odločbe zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Tožnik je to tudi storil, spremenjeno dovoljenje je bilo izdano, vendar je inšpektor ugotovil, da objekt še vedno ni v skladu z njim, zaradi česar so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po drugem odstavku 153. člena ZGO-1. Ta ukrep je bil izrečen z izpodbijano odločbo, tožniku pa je bilo naloženo, da mora odstraniti tiste dele objekta, ki jih tudi spremenjeno gradbeno dovoljenje ne dovoljuje.

3. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe glede na pritožbene navedbe razlogom prvostopenjske odločbe dodaja, da izdano gradbeno dovoljenje za rušenje nekaterih delov stavbe ne pomeni, da je v skladu z zakonom tudi stanje pred izvedbo tega rušenja. Za zakonito je mogoče šteti le končno stanje objekta po izvedbi teh del, kakršno je predvideno z gradbenim dovoljenjem št. 351-9/2014-12 z dne 30. 6. 2014, v zvezi s tem stališčem pa se sklicuje tudi na sodno prakso tega sodišča. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je od prejema inšpekcijske odločbe odstranil vse balkone, na katere se je ta odločba nanašala, za zbiralnik deževnice pa je zahteval izdajo gradbenega dovoljenja, vendar je bila njegova zahteva zavrnjena, ker gre za objekt, za kakršnega gradbeno dovoljenje ni potrebno. Izpodbijana odločba je v tem delu v nasprotju z določbami materialnega prava, to pa velja tudi za rezervoar gorivo. Gre sicer za tožbeno novoto, ki pa je tožnik „pred odločanjem drugostopenjskega organa ni mogel predložiti“, vztraja pa tudi pri tem, da je iz gradbenega dovoljenja jasno razvidno, „kaj se pri predmetni gradnji ruši oziroma odstranjuje“.

5. S tem gradbenim dovoljenjem je predvideno rušenje delov objekta, ki so predmet izpodbijane odločbe, „ter je v okviru tega gradnja objekta dovoljena“. Zato ni potrebe, da se rušitev odreja še z inšpekcijsko odločbo, oziroma spremenjeno gradbeno dovoljenje, ki predvideva rušenje navedenih delov, izključuje njeno izdajo. Slednja je predvidena le v primeru, če tožnik ne bi pridobil spremenjenega gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje namreč pomeni tožnikovo pravico, da zgradi oziroma poruši stavbo v določenem obsegu, tožnik mora to pravico le še izvršiti, torej izvesti gradnjo v skladu s spremenjenim gradbenim dovoljenjem. S pridobitvijo tega dovoljenja objekt ni več neskladna gradnja, „saj odločba državnega organa predvideva poseg v objekt z rušitvijo in je sestavni del gradbenega dovoljenja“. Dodaja še, da „učinek gradbenega dovoljenja dejansko in pravno ni izčrpan in se zakonitost tega objekta ugotavlja šele ob dejstvu dokončne realizacije dovolitve posega v prostor, ki ga podaja pravnomočna odločba državnega organa“. Sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in prav tako smiselno zahteva povračilo stroškov upravnega spora.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po prvem odstavku 153. člena ZGO-1 pristojni gradbeni inšpektor v primeru neskladne gradnje odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja (…). Po drugem odstavku istega člena v primeru, če investitor ne zaprosi za spremembo gradbenega dovoljenja ali če pristojni upravni organ njegovo zahtevo pravnomočno zavrne ali zavrže, gradbeni inšpektor odredi, da se del objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v gradbenem dovoljenju.

9. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi drugega odstavka 153. člena, torej po ugotovitvi gradbenega inšpektorja, da gradnja, za katero je bila pred tem izdana odločba o neskladni gradnji iz prvega odstavka tega člena, še vedno ni v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Glede na povzeto zakonsko ureditev pri tem ni pomembno, ali investitor sploh ni zaprosil za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja ali pa je bila njegova zahteva za izdajo takega dovoljenja zavrnjena oziroma zavržena. Prav tako za odločitev ni pomembno, ali je obseg neskladnosti enak, kot je bil ugotovljen s prvo odločbo, ali pa je investitorju uspelo za del teh neskladnosti izposlovati spremenjeno gradbeno dovoljenje oziroma jih „legalizirati“. Za izdajo odločbe iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1 je namreč po jasnem in nedvoumnem zakonskem besedilu pravno pomembno izključno to, da je del objekta še vedno zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Tožbene navedbe, da je izpodbijana odločba nezakonita že zato, ker je bilo medtem izdano spremenjeno gradbeno dovoljenje, so torej neutemeljene. Tožnik poleg tega niti ne navaja, da bi bili deli objekta, ki so predmet izpodbijane odločbe, v skladu s tem gradbenim dovoljenjem.

10. Tako iz izreka izpodbijane odločbe, kot iz obrazložitev obeh odločb izhaja, da je predmet postopka enoten objekt oziroma njegovi deli in ne več posameznih objektov. Tožbene navedbe, da za rezervoarja za vodo in gorivo ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja, ker ne pomenita objektov, za kakršne je gradbeno dovoljenje sploh mogoče izdati, pa po vsebini pomenita trditev, da bi bilo ta rezervoarja treba obravnavati ločeno od glavnega objekta, torej kot samostojna objekta.

11. Razlogov za to in predvsem zakaj tega ni uveljavljal že v inšpekcijskem postopku, tožnik ne navaja, zato te tožbene navedbe po eni strani ni mogoče preizkusiti, po drugi strani pa predstavlja neobrazloženo in s tem nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tega v ničemer ne spreminja tožnikova povsem splošna navedba, da dokazov o tem „pred odločanjem drugostopenjskega organa ni mogel predložiti“. Tudi ta navedba je namreč ostala povsem neobrazložena, poleg tega pa se lahko smiselno nanaša le na možnost predložitve odločbe o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja in ne pove ničesar o tem, zakaj naj tožnik ne bi mogel navesti razlogov, iz katerih bi bilo treba oba rezervoarja obravnavati kot samostojna objekta.

12. Sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih toženka navaja za svoje stališče, da izdaja gradbenega dovoljenja za rušenje delov objekta ne pomeni vzpostavitve zakonitosti teh delov pred rušenjem. Teh razlogov zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS), dodaja pa še, da lahko zakonitost obstoječega objekta smiselno izhaja le iz dovoljenja za njegovo gradnjo, ne pa za njegovo (delno) rušitev.

13. Iz dela tožbenih navedb je mogoče sklepati, da tožnik kot razlog za nezakonitost izpodbijane odločbe navaja tudi njeno delno prostovoljno izvršitev, namreč odstranitev dveh balkonov. Vendar pa se take navedbe v ničemer ne nanašajo na pravilnost izpodbijane odločbe, ki jo je smiselno mogoče presojati le po stanju v času, ko je bila izdana. Prostovoljno izvršitev odločbe bo zato lahko tožnik uveljavljal šele v morebitnem izvršilnem postopku, ki temelji prav na ugotovitvah, ali in v kakšnem obsegu je izvršil svojo obveznost iz odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 298. člena ZUP).

14. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in v skladu z zakonom, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.