Jedro

V primeru, ko novinar razžali drugega z objavo v tisku, je namreč potrebno presoditi njegovo dejanje predvsem z dveh zornih kotov. Ocena objektivnih okoliščin temelji na presoji, ali je žalitev oziroma žaljivo besedilo obsegalo pretežen del objavljenega članka, medtem ko se subjektivni odnos novinarja ocenjuje po tem, ali je članek objavil izključno zato, da bi oškodovanca razžalil, ali pa ga je pri objavi vodil izključen interes informiranja javnosti.

Izrek

Zahteva Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z pravnomočno sodbo temeljnega sodišča je bil obdolženi na podlagi 3. točke 350. člena ZKP oproščen obtožbe, da je kot avtor članka, ki je izšel v časopisu, o temeljnem javnem tožilcu torej s tiskom o uradni osebi raznašal nekaj, kar lahko škodi njegovi časti in dobremu imenu in sicer je zapisal, da je podan "predlog za kazenski pregon zoper javnega tožilca, ki ga X. sumi storitve kaznivega dejanja jemanja podkupnine". S tem naj bi obdolženi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 2. in 1. odstavku 108. člena KZ RS v zvezi z 2. odstavkom 114. člena KZ RS. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je javni tožilec vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno oprostilno sodbo je Javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da je bil z omenjeno pravnomočno sodbo kršen materialni kazenski zakon in sicer določbe 2. in 1. odstavka 108. člena KZ RS v zvezi z 2. odstavkom 114. člena KZ RS. Zahtevo je utemeljil s tem, da ima dejanje, ki ga je storil obdolženi, vse znake kaznivega dejanja in bi moral biti obdolženec zanj tudi obsojen. Prvostopno in drugostopno sodišče naj bi se namreč v sodbah neutemeljeno ukvarjali in ocenjevali le glede tistega dela očitka v obtožbi, ki se nanaša na resničnost in morebitno žaljivost vesti o vloženi ovadbi zoper javnega tožilca, povsem pa zanemarjata, da je predmet obtožbe tudi raznašanje vsebine ovadbe - trditve nekoga, da je javni tožilec storil kaznivo dejanje jemanja podkupnine. Obdolženec je poleg razširjanja dejstva, da je proti javnemu tožilcu vložena ovadba, razširjal tudi trditev v ovadbi, da je javni tožilec sprejel podkupnino, takšna vest pa nedvomno lahko škoduje časti in dobremu imenu oškodovanca. Po mnenju javnega tožilca pojem raznašanja v pravni terminologiji pomeni med drugim tudi sporočanje določenih dejstev, za katera nekdo drug trdi, da obstajajo. Za ekskulpiranje obdolženca po 4. odstavku 108. člena KZ RS ni dovolj, da drugi res to trdi, saj je njegova obveza, da dokaže utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je raznašal. To po mnenju javnega tožilca pomeni, da se ne sme zanesti na vsebino trditve, ne da bi bila preverjena. Sodišče je torej neutemeljeno štelo, da obdolženčevo ravnanje nima znakov kaznivega dejanja, zato javni tožilec predlaga vrhovnemu sodišču, da le ugotovi kršitev kazenskega zakona, saj je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ni moglo ugoditi zahtevi za varstvo zakonitosti, saj obdolženi ni bil oproščen obtožbe na podlagi 1. točke 350. člena ZKP, torej na podlagi ugotovitve, da njegovo dejanje nima znakov kaznivega dejanja, kot v zahtevi povzema javni tožilec, temveč je oprostilna sodba temeljila na 3. točki 350. člena ZKP, torej da obdolžencu kaznivo dejanje ni bilo dokazano. Dokazno sklepanje v obeh izpodbijanih pravnomočnih sodbah je torej takšno, da vrhovnemu sodišču ne omogoča drugačnih dokaznih sklepov, saj je v postopku za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, kakor je bilo ugotovljeno v obeh izpodbijanih sodbah.

Zahteva javnega tožilca torej ni utemeljena zaradi omejenosti okvira, v katerem odloča vrhovno sodišče v postopku za varstvo zakonitosti. Kljub temu pa lahko ugotovimo, da so sicer nekatera pravna stališča javnega tožilca pravno pravilna in bi jih vrhovno sodišče v primeru drugačne odločitve sodišča lahko upoštevalo. V primeru, ko novinar v tisku raznaša neresnične trditve, je res v drugačni situaciji kot tisti, ki v tisku navaja lastne trditve. Dokaz resnice po 4. odstavku 108. člena KZ RS je v takšnem primeru možen v dveh oblikah, namreč da storilec dokaže resničnost svoje trditve ali dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je raznašal. V obravnavani kazenski zadevi sta sodišči pravilno ugotovili, da je bila objava o vloženi kazenski ovadbi zoper oškodovanca zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine resnična, tako da je bila v tej zadevi uporaba 4. odstavka 108. člena KZ RS utemeljena. Nadaljna presoja dejanja, kot izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe, ko je sodišče ugotovilo, da obdolženec ni storil kaznivega dejanja po 2. odstavku 106. člena KZ RS v zvezi s 1. odstavkom istega člena, pa zastavlja določena vprašanja, ki jih v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti ni možno rešiti na tak način, da bi vrhovno sodišče tej zahtevi ugodilo, saj gre tudi v tem primeru za dejansko vprašanje, ali je obdolženi imel pri objavi članka namen zaničevanja, kar je pogoj za obsodbo za kaznivo dejanje razžalitve po 1. in 2. odstavku 106. člena KZ RS. Ob tem pa vrhovno sodišče ugotavlja, da gre za načelno vprašanje razlage 3. odstavka 106. člena KZ RS, ki določa nekaznivost pri razžalitvah, ko gre za izvrševanje časnikarskega poklica. Novinar se namreč ne kaznuje v primeru, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Sodišče prve stopnje pri tem razen ponavljanja zakonskega besedila ni navedlo konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale takšen dokazni sklep. Kaj torej predstavljajo zakonski pogoji, način izražanja in druge okoliščine, iz katerih se lahko sklepa, da storilec razžalitve ne stori z namenom zaničevanja? V primeru, ko novinar razžali drugega z objavo v tisku, je namreč potrebno presoditi njegovo dejanje predvsem z dveh zornih kotov. Ocena objektivnih okoliščin temelji na presoji, ali je žalitev oziroma žaljivo besedilo obsegalo pretežen del objavljenega članka, medtem ko se subjektivni odnos novinarja ocenjuje po tem, ali je članek objavil izključno zato, da bi oškodovanca razžalil, ali pa ga je pri objavi vodil izključen interes informiranja javnosti. Prav v obravnavani zadevi, ko iz obrazložitve obeh sodb ni pomislekov o tem, da obdolženi ne bi razžalil javnega tožilca, je bilo za odločitev o krivdi obdolženega za kaznivo dejanje razžalitve po 1. in 2. odstavku 106. člena KZ RS pač odločilno omenjeno vprašanje, ali je storil dejanje z namenom zaničevanja. Žaljiva vrednostna ocena oškodovanca pomeni napad zoper njegovo čast in dobro ime, pri oceni obdolženčevega zaničevalnega namena pa bi prav gotovo sodišče lahko upoštevalo, kdaj je bila ovadba zoper oškodovanca vložena, zakaj je bila vest objavljena že naslednjega dne in zakaj se obdolženec pred objavo ni pozanimal, kdaj bo ovadba na javnem tožilstvu rešena in v primeru hitre rešitve te ovadbe ne bi počakal na objavo. Teh okoliščin, ki bi lahko dale pravilen odgovor na vprašanje obdolženčevega zaničevalnega namena, sodišče pri oprostilni sodbi ni analiziralo, lahko pa bi pripeljale do drugačne odločitve. Kot rečeno, vrhovno sodišče v tem pogledu ni moglo ugotavljati kršitve kazenskega zakona, saj analize tovrstnih okoliščin v odločbah sodišča prve in druge stopnje sploh ni.