Jedro

Po določbi I. odst. 376. člena ZOR zastara odškodninska terjatev v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in povzročitelja. Obseg nastale škode je oškodovancu znan najkasneje ob zaključku zdravljenja. Ob upoštevanju datuma nastanka škode (znan obseg - zaključeno zdravljenje) in datuma vložitve tožbe, je ugotoviti, da je tožnikova terjatev zastarala, prekoračena sta triletni in petletni rok. Dejstvo, da je sodišče v tej zadevi že odločilo z vmesno sodbo o temelju odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo škodo, na samo zastaranje nima vpliva. Sodišče upošteva morebitno zastaranje samo na ugovor in ne po uradni dolžnosti (I. odst. 360. člena ZOR). Posledica ugotovitve zastaranje pa je zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba tožnika se z a v r n e kot neutemeljena in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 1,280.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar naj bi predstavljalo odškodnino za tožniku nastalo škodo na delovišču v vzhodni N. dne 12.3.1990, ko je žagal na krožni žagi in mu je zaradi močnega vetra zaneslo drobce žagovine ter ostanke betona v desno oko, zaradi česar je prišlo do poškodbe roženice. Tožnik je tožbo vložil dne 27.6.1995 in z njo zahteval plačilo odškodnine za tako nastalo škodo. V postopku je sodišče postavilo izvedenca, ki je pojasnil, da je bilo zdravljenje tožnika zaključeno, ko se je tožnik ponovno zaposlil oziroma, ko je porabil od okulista predpisane kapljice in mazilo. Ker pa se je tožnik ponovno zaposlil 14 dni po poškodbi, dne 26.3.1990 in je bilo tako, ob upoštevanju ugotovitev izvedenca, takrat zaključeno tudi zdravljenje in znan obseg škode je, po oceni prvostopnega sodišča, s tem dnem pričelo teči tudi zastaranje tožnikove terjatve. Pri tem je sodišče upoštevalo določbo 376.čl. ZOR in zaključilo, da je tožnikova terjatev zoper toženo stranko zastarala. Zoper takšno odločitev prvostopnega sodišča se je pritožil tožnik. Primarno izpostavlja, da je bilo v tej zadevi že pravnomočno odločeno o temelju in tako sodišče pri odločanju o višini tožbenega zahtevka tega zahtevka več ne more zavrniti v celoti zaradi zastaranja-na ugovor tožene stranke postavljen po pravnomočnosti vmesne sodbe, saj s tem sodišče odloča ponovno o že razsojeni stvari, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Razen tega je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je v celoti nepravilno sledilo ugotovitvam izvedenca in dokazno ocenilo, da je bilo tožnikovo zdravljenje po delovni nezgodi zaključeno, ko se je ponovno zaposlil oziroma, ko je porabil od okulista predpisane kapljice in mazilo. Sodišče nima razloga, da ne bi verjelo izpovedi tožnika in je predvsem zanemarilo dejstvo, da je bil tožnik na delu v tujini in da si preprosto daljšega zdravljenja oziroma bolniškega staleža ni mogel privoščiti in se je kljub temu, da dejansko še ni bil zdrav, zaposlil že po 14 dneh. Tožnik pred obravnavano delovno nezgodo ni imel nobenih težav z desnim očesom, iz vseh izvidov od delovne nezgode dalje pa izhaja, da je desna roženica pri tožniku poškodovana oziroma, da so prisotne motnjave na njej. Prvostopno sodišče ne bi smelo nekritično slediti tistemu delu izvedeniškega mnenja v katerem je sodišče našlo oporo za zavrnitev zahtevka. Izvedenec ni zadovoljivo pojasnil zakaj ima pravzaprav tožnik od delovne nezgode dalje težave prav z desnim očesom. Predlaga, da sodišče angažira novega izvedenca. Pri tem pojasnjuje, da je predlagal v postopku na prvi stopnji, da se naj izvedenec ne angažira izključno zaradi finančne stiske v kateri se je on in njegova družina nahajala, saj sta oba z ženo upokojenca z nizkimi prihodki. Odgovor na pritožbo ni bil podan. Pritožba ni utemeljena. Upoštevaje določbo I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99, Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in pritožbo zoper njo obravnavalo v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77). Po uradni dolžnosti upoštevanih (II. odst. 365. čl. ZPP/77) bistvenih kršitev določb postopka iz II.odst. 354.čl. ZPP/77 v pravdi pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Materialnopravno izhodišče za odločanje v predmetni zadevi je podano v določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po ugotovitvah prvostopnega sodišča se je tožnik poškodoval dne 12.3.1990. Štirinajst dni po nezgodi se je tožnik ponovno zaposlil - to je 26.3.1990. Tožba s katero je zahteval plačilo odškodnine je bila vložena 17.6.1995. Izvedenec postavljen v postopku je v izvedeniškem mnenju na izrecno vprašanje - kdaj je bilo zdravljenje končano - pojasnil, da je bilo zdravljenje zaključeno, ko se je tožnik ponovno zaposlil oziroma ko je porabil od okulista predpisane kapljice in mazilo. V dopolnilnem mnenju pa izvedenec še enkrat pojasnjuje, da ni verjetno, da bi enkrat omenjena recidiviantna erozija roženice po treh do štirih letih bila povezana s poškodbo iz leta 1990, saj takšno stanje ne spremljajo spremembe na veznici, katere so pri tožniku prisotne. Očala, ki so bila kasneje v letu 1991 predpisana, niso bila predpisana v zvezi s sedaj obravnavano poškodbo. Po določbi I. odst. 376. čl. ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V skladu z določbo II. odst. citiranega člena pa zastara ta terjatev v vsakem primeru v petih letih odkar je škoda nastala. Glede obsega nastale škode se šteje, da je oškodovancu znan najkasneje ob zaključku zdravljenja, njen povzročitelj pa od škodnega dogodka dalje. V tem okviru se presojajo tudi zastaralni roki. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev, to je datuma nastanka škode, datuma, ko naj bi bilo zdravljenje zaključeno in pa datuma vložitve tožbe je ugotoviti, da je tožba vložena 27.6.1995 prekoračila tri letni zastaralni rok po določbi I. odst. 376. čl. ZOR, hkrati pa tudi petletni rok, to je po II. odst. 376. čl. ZOR. Obseg nastale škode je bil tožniku, upoštevaje izvedeniško mnenje, znan najkasneje ob zaključku zdravljenja (z zaposlitvijo), povzročitelj - zavarovanec tožene stranke, pa ob škodnem dogodku. Tako je začetek triletnega odškodninskega zastaralnega roka opredeljen z dvema elementoma. Zastaranje začne teči odkar je odškovanec vedel za škodo in pa za tistega, ki jo je napravil. Ta elementa pa morata biti podana kumulativno. Pri vprašanju kdaj je oškodovanec izvedel za tistega, ki je škodo napravil zadošča, da oškodovanec ve za storilca in ni potrebno tudi ugotavljati na kakšni pravni podlagi je zatrjevani povzročitelj škode tudi odgovoren.Tako zastaranje začne teči, ko oškodovanec ve za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek oziroma, ko izve za podatke, ki z določeno stopnjo verjetnosti kažejo na obstoj odgovornosti določene osebe za nastalo škodo. Pri nepremoženjskih škodah velja praviloma, da zastaralni rok ne začne teči že od dne škodnega dogodka pač pa šele od takrat, ko je nepremoženjska škoda (njen obseg) znana, ko se torej stabilizira. Tako se računa od dne zaključka tistih medicinskih posegov in zahtev, ki niso odvisni izključno od volje in pristanka oškodovanca. Ravno zaradi navedenega pa je prvostopno sodišče v postopku na prvi stopnji izvedencu tudi postavilo določno vprašanje o tem, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, kdaj je torej nastopil tisti trenutek, ko bi lahko tožnik že pravnoveljavno - z vsemi potrebnimi podatki - postavil zoper toženo stranko odškodninski zahtevek. Na takšno vprašanje je prvostopno sodišče dobilo odgovor in k temu tudi dopolnilni odgovor in se nanj pravilno (ker nima razloga za dvom) v celoti tudi sklicuje. V posledici navedenega je, po oceni pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče pravilno tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Zavrniti pa je potrebno tudi pritožbeni ugovor tožnika, da sodišče več ne more zavrniti zahtevka za plačilo odškodnine, po tem ko je že odločilo o temelju odgovornosti tožene stranke. Z zastaranjem obveznost ne preneha, preneha le njeno pravno varstvo. Iz pravne civilne obveznosti takrat nastane zaradi poteka zastaranja naturalna obveznost. Preneha torej le civilna obveznost, ne preneha pa obveznost nasploh. Namen zastaranja je v tem, da predvsem varuje dolžnika pred sicer neaktivnim upnikom, da ga ne bi s svojo terjatvijo nadlegoval v nedogled. Če ima upnik kakšno terjatev proti dolžniku, naj jo uveljavi v razumnem roku, ne pa da bo dolžnik v negotovosti za povsem nedoločen čas. Zastaranje je torej institut, ki varuje dolžnika pred neskrbnim upnikom in s tem pomemben pravni institut za utrjevanje pravne varnosti. Bistvo zastaranja je v tem, da z iztekom zastaralnega roka ugasne, preneha zahtevek za uveljavitev te pravice, medtem ko sama pravica ne preneha, terjatev ostane. Terjatev se v tem primeru le spremeni iz tako imenovane civilne obligacije, ki jo varuje pravni red v tako imenovano naravno - naturalno obligacijo, ki takšnega varstva nima. Ker terjatev kljub zastaranju še vedno obstoji, jo dolžnik lahko izpolni in če dolžnik izpolni zastarano obveznost nima pravice terjati nazaj tistega kar je dal, niti tedaj, če ni vedel, da je obveznost zastarala. Ob navedenem je torej potrebno upoštevati splošne določbe o zastaranju (360. čl. ZOR in naslednji). Upoštevaje III.odst. 360. čl. ZOR iztek zastaralnega roka upošteva sodišče samo na ugovor dolžnika. Sodišče se ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje oz. nanj sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ob navedenem je tako prvostopno sodišče, po uveljavljenem ugovoru zastaranja, pravilno ugotavljalo ali je terjatev tožnika do tožene stranke - dolžnika zastarala. Posledica ugotovitve, da je zastaralni rok pred vložitvijo tožbe potekel, pa je zavrnitev tožbenega zahtevka, kot je to pravilno storilo tudi prvostopno sodišče. S tem, ko je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, je ugotovilo utemeljenost ugovora tožene stranke o njegovem zastaranju. Dejstvo, da je prvostopno sodišče pred tem že ugotovilo temelj za odgovornost tožene stranke in o njem tudi pravnomočno odločilo pa ob navedenem, da je terjatev tožnika zoper toženo stranko zastarala, ne vpliva. Ta terjatev je sedaj postala naturalna obligacija, katero bi tožena stranka lahko poravnala in je v tem primeru tudi ne bi smela zahtevati nazaj. Ker pa je tožena stranka stranka v tej zadevi ugovarjala zastaranje je moralo sodišče na tak ugovor reagirati in ob ugotovitvi, da je tožnik prekoračil oba zastaralna roka, tako triletni kot tudi petletni, tožbeni zahtevek zavrniti. Zavrniti pa je potrebno tudi pritožbo tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrditi (čl. 368 ZPP/77). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 166. čl. ZPP/77.