Jedro

Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove nastane v času njegove smrti. Kolikšen je obseg odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove, je zato mogoče ugotoviti le tako, da se primerja višina vrednosti zapuščine z višino zapustnikovih dolgov v trenutku smrti.

Odgovornost za zapustnikove dolgove ne preneha že z ugotovitvijo, da vrednost zapustnikovih dolgov presega vrednost podedovanega premoženja, temveč šele takrat, ko dedič dejansko poplača upnike do višine podedovanega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati 23.591,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, v roku 15 dni; višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.004,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila je zavrnilo; odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno v roku 15 dni tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.809,49 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del tožbe sta toženca vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa v izpodbijanem obsegu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena, saj naj bi navajala le približne zneske dolgov, podedovane aktive ter salda. Očitno je sodišče spregledalo njun pripravljalni spis z dne 6.5.2004, v katerem sta zelo natančno obrazložila višino bremen, glede vrednosti nepremičnine pa priložila tudi cenitev izvedenke D. B. z dne 13.1.2014. Za svoje trditve sta priložila relevantne dokaze, predlagala pa sta tudi postavitev izvedencev gradbene in ekonomsko-finančne stroke. Sodišče govori o vrednosti 5/6 nepremičnin v k. o. ..., zapustnik pa je bil solastnik le do 5/12. Toženec je izpovedal, da je samo zaradi Sklada za vzajemno pomoč obrtnikom in upnika A. skupaj blokiran za preko 700.000,00 EUR. Ob upoštevanju, da je tožnik sam navedel vrednost celotnih nepremičnin v k. o. ... v času smrti zapustnika na 600.000,00 EUR, je jasno, da so dolgovi daleč presegli vrednost zapuščine. Ker sodišče ni upoštevalo trditev in predloženih dokazov, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odgovornost dediča za zapustnikove dolgove nastane v času smrti zapustnika (142. člen, 132. člen Zakona o dedovanju – ZD). Trenutek smrti je zato tisti čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in pasive zapustnikovega premoženja. Kolikšen je obseg odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove, je mogoče ugotoviti le tako, da se primerja višina vrednosti zapuščine z višino zapustnikovih dolgov v trenutku smrti. Toženca, na katerih je bilo trditveno in dokazno breme, nista postavila trditev ne o vrednosti zapustnikovega premoženja, ne o stanju zapustnikovih dolgov na dan zapustnikove smrti, in ne za ta trenutek predložila dokazov. Zaključek sodišča prve stopnje, da so bile njune trditve preveč pavšalne, ocene zneskov pa preveč približne, da bi lahko ugotavljalo njun obseg odgovornosti za zapustnikove dolgove v trenutku smrti zapustnika, je tako povsem upravičen. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem upoštevalo vlogo tožencev z dne 6.5.2004 (glej točko 4 obrazložitve), zato ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Gre za to, da toženca nista postavila ustreznih trditev in ne predlagata relevantnih dokazov za ključni trenutek, trenutek zapustnikove smrti.

6. Toženca sta zatrjevala, da je njuna odgovornost za vtoževani zapustnikov dolg že prenehala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi, če bi izkazala, da je vrednost zapustnikovih obveznosti presegla vrednost podedovanega premoženja (vse po stanju na dan smrti), česar kot rečeno nista, njuna odgovornost za zapustnikove dolgove ne preneha že z ugotovitvijo, da vrednost zapustnikovih dolgov presega vrednost podedovanega premoženja. Njuna odgovornost bi oziroma bo prenehala, ko bosta dejansko poplačala upnike do višine podedovanega premoženja. Ko namreč dedič za plačevanje zapustnikovih dolgov izda toliko, kot ustreza vrednost njemu pripadle aktive zapuščine, osebna odgovornost za zapustnikove dolgove preneha. Da sta kakšno obveznost upnikov že poravnala, toženca nista niti zatrjevala niti ni bilo kaj takšnega ugotovljeno v postopku. Ko je bil zaslišan, je sicer toženec izpovedal, da je nekatere terjatve plačal, za kar pa ni predložil nobenih dokazov. Sicer pa izpovedba trditvene podlage ne more nadomestiti. Pomanjkljive trditvene podlage tudi ne more nadomestiti izvedba dokaza z izvedencem gradbene in ekonomsko-finančne stroke, zato je sodišče prve stopnje ta dokaza pravilno zavrnilo.

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za toženca na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnika pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.