Jedro

Prispevek pokojnega očeta, ki je usmerjen v ustvarjanje premoženja, ne more imeti narave preživninskega prispevka, in zato nima podlage v 194. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za obdobje od 1.2.1994 do 31.1.1995 je prvi tožnici prisodilo kapitalizirano rento v znesku 300.000,00 SIT, drugi tožnici pa za isto obdobje 240.000,00 SIT. Nadalje je odločilo, da mora tožena stranka od 1.2.1995 dalje plačevati tožnicama mesečno rento, in sicer prvi tožnici v višini 25.000,00 SIT mesečno, drugi tožnici pa 20.000,00 SIT mesečno, od 1.3.1997 dalje pa za prvo tožnico 30.000,00 SIT mesečno, za drugo tožnico pa 25.000,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožnici oprostilo obveznosti plačila sodnih taks. Glede stroškov postopka je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje. Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh pravdnih strank odločilo, da se obe pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka.

Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. in 2. odstavka 354. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da sta izpodbijani sodbi nepravilni in nezakoniti. Prvostopno sodišče je sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo 194. člen ZOR. Sodišči sta navedeno določbo preozko tolmačili. Ne zadošča le ugotovitev, da je pokojni oče tožnic delal s takšno intenzivnostjo samo zato, ker je denar potreboval za gradnjo hiše. Prav tako ne, da tožnici nista imeli kakšnih posebnih dodatnih ugodnosti na račun očetovega prispevka k njunemu preživljanju. Tožeča stranka je med postopkom tudi zatrjevala, da bi lahko pokojni B. K. po zaključku gradnje svoja sredstva prispeval za bolj kvalitetno življenje družine, kar bi pomenilo tudi bolj pogost in daljši dopust in večje ugodnosti obeh tožnic. Tožeča stranka ugotavlja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da se priznava odškodnina tudi za izgubljene priložnosti, kar je pri obeh tožnicah nedvomno podano. S smrtjo očeta in izpadom njegovega dohodka so bile bistveno zmanjšane možnosti obeh tožnic za njuno bodoče življenje, kar pri odločitvi sodišč ni bilo upoštevano. Vse to ni v skladu s smislom določbe 194. člena ZOR. Sodišči sta končno tudi bistveno kršili določbe pravdnega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP in 13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče obe izpodbijani sodbi spremeni tako, da ugodi še preostalemu rentnemu zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naloži, da ji plača njene pravdne stroške.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo, nasprotna stranka pa nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma soglaša s presojo drugostopnega sodišča, da je škoda, ki je nastala tožnicama zaradi izgubljenega preživljanja ob smrti njunega očeta in jo tožnici vtožujeta kot rento, gmotna škoda. Višina gmotne škode pa je dejansko vprašanje in s tem del dejanskega stanja. Po 3. odstavku 385. člena ZPP ugotavljanje oz. presoja pravilnosti dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji ni dovoljena, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog.

Revizijsko sodišče je zato smelo odločati le o pravilnosti materialnopravnega pristopa k odločanju o tej odškodnini. Pri tem je presodilo zlasti ugovor, ali prispevanje umrlega očeta h gradnji hiše lahko vpliva tudi na višino rente, ki ima svojo podlago v 194. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Pri tem revizijsko sodišče še posebej opozarja na dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji, ki so za Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi že navedenega 3. odstavka 385. člena ZPP zavezujoče. Iz teh pa je razvidno, da je oče pred smrtjo zelo veliko vlagal v novo hišo. Tožeča stranka je v svoji pripravljalni vlogi posebej poudarjala, da je šlo za hišo, ki je bila grajena tako, da bi bilo možno urediti tri povsem ločene stanovanjske enote in da je z odpadom glavnega vira prihodkov prišlo do takšnega ekonomskega stanja, da zakonita zastopnica skoraj tri leta po vselitvi ni mogla dokončati niti tistega stanovanja, v katerem tožnici z materjo prebivata. Tudi to stanovanje še nima zaves, lestencev in druge pomembne opreme. Od predvidenih treh stanovanj je torej uspelo družini po smrti očeta in moža opremiti le eno od stanovanj, pa še to ne v celoti (list. št. 13 spisa). Prav tako je bilo na podlagi izpovedbe zakonite zastopnice na prvi stopnji ugotovljeno, da po smrti očeta v hiši manjkajo zaključna obrtniška dela, ki so zelo draga in za katera mati obeh mladoletnih tožnic nima denarja in je zato po smrti moža v hišo zelo malo vložila.

Pri tem pa ne gre prezreti, da revident med postopkom ni zatrjeval, da je pokojni gradil preostali dve stanovanji za hčerki in da gre za podporo v tem smislu, da bosta imeli rešeno stanovanjsko vprašanje. Še v reviziji le pavšalno zatrjuje, da bi tožnici po končani gradnji imeli pogostejše in daljše počitnice ter "večje ugodnosti". Kakšne so te ugodnosti, ne pove ne med postopkom na prvi in drugi stopnji ne v reviziji. Tako pomanjkljiva trditvena podlaga ne daje pooblastil revizijskemu sodišču za poseg v pravnomočno sodbo (386. člen ZPP).

Ob takšnih trditvah in ugotovitvah na prvi in drugi stopnji je zato pravilna materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožnicama višja odškodnina za izgubljeno preživljanje ne gre, saj po smrti očeta oz. v primeru, če bi on še živel, ne bi imeli bistveno večjih ugodnosti, kot sta jih imeli v času njegovega življenja.

Sodišče druge stopnje zato pravilno poudarja, da prispevek (mišljen je prispevek pokojnega očeta), ki je usmerjen v ustvarjanje premoženja, ne more imeti narave preživninskega prispevka, in zato nima podlage v 194. členu ZOR. Ker tudi druge materialnopravne podlage za tak zahtevek ni, je odločitev pravilna. Nepremičnina, v katero je vlagal pokojni oče, je pri opisani trditveni podlagi lahko predmet dedovanja in ne odškodnine na podlagi 194. člena ZOR.

Višjo rento bosta tožnici lahko pozneje uveljavljali le na podlagi 196. člena ZOR, če se bodo znatno spremenile okoliščine, ki jih sodišče ob izdaji odločbe v tem postopku ni moglo upoštevati.

Revizija zoper izrek o glavni stvari tako ni utemeljena.

Revizija zoper odločitev o stroških pravdnega postopka pa ni dovoljena. To izredno pravno sredstvo je zoper sklep dovoljeno le pod pogoji iz 400. člena ZPP. Ta določa, da lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S takšnim sklepom so mišljeni sklepi, s katerimi sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi potrdi (2. točka 380. člena ZPP) sklep sodišča prve stopnje, ki je s formalno odločbo, pa naj bo ta konstitutivne ali deklaratorne narave, končalo postopek (npr. zavrženjem tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk - 1. odstavek 282. člena in 2. odstavek 288. člena ZPP ali z ugotovitvijo konca postopka zaradi umika tožbe - 193. člen ZPP). Enako velja za sklepe, s katerimi je sodišče zavrglo pravno sredstvo (1. odstavek 358. člena ZPP), bodisi tiste, s katerimi je sodišče druge stopnje samo s formalno odločitvijo končalo postopek s tem, da je zavrglo pritožbo zoper prej omenjene sklepe prvega sodišča kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno (1. točka 380. člena ZPP), zavrglo iz takšnih razlogov pritožbo zoper sodbo (367. člen ZPP) ali kadar je samo razveljavilo sodbo in zavrglo tožbo (2. in 3. odstavek 369. člena ZPP). Med takšne sklepe sklep o pravdnih stroških, pa naj bo ta izdan skupaj z odločbo o glavni stvari, sodbo ali sklepom, ki pomeni končanje postopka, ali samostojno, ne sodi. Zato revizija zoper takšno odločitev ni dovoljena. Revizijsko sodišče zato v okviru presoje z revizijo izpodbijane sodbe odločitve o stroških ni smelo presojati.

Izrek revizijske sodbe temelji na 393. členu ZPP.