Jedro

Dovoljenje lastnikov za brezplačno bivanje v hiši predstavlja posodbeno in ne najemno pogodbo, za katero je značilna odplačnost. V primeru, ko čas brezplačne uporabe ni določen, ga lahko lastnik kadarkoli prekliče (prekarij, 3. odst. 583. čl. OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe. V nadaljevanju je odločilo, da se je tožena stranka dolžna izseliti in izprazniti nepremičnini, parc. št. 210 in 104, oboje k.o. AA, na naslovu BB, ki je v lasti tožeče stranke, ter ju prazne oseb in stvari izročiti tožeči stranki, v roku 15 dni. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo uporabnine v znesku 2.400,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz izreka sodbe, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožena stranka je po odločitvi prvostopenjskega sodišča tožeči stranki dolžna povrniti 591,55 EUR pravdnih stroškov.

Zoper takšno odločitev se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3, s kasnejšimi spremembami; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma podrejeno, da opravi obravnavo in zahtevek v celoti zavrne. Uvodoma navaja, da toženec v postopku ni imel pooblaščenca, saj ni vedel za možnost brezplačne pravne pomoči. Sodišče bi ga zato v skladu s 12. čl. ZPP moralo opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi, predvsem glede navajanja dejstev in dokazov do konca prvega naroka. Pri tem se sklicuje na sklep I Cp 7651/2006 z dne 31.2007, iz katerega izhaja, da gre za kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, v kolikor sodišče stranke ne opozori na pravico do brezplačnega zagovornika, ob tem pa ne opravi ustreznega materialnega pravdnega vodstva. Toženec je po stališču pritožbe podal upravičen dvom, da so podpisi tožnikov na pooblastilu odvetnika pristni, zato bi moralo sodišče zahtevati overjeno pooblastilo. V spisu namreč ni nobenega dokazila, da bi katera od vročilnic prispela iz Kanade, kjer živijo tožniki, in tudi ne, da je e-mail odvetniku dejansko poslala druga tožnica. Pritožba sicer meni, da odvetnik za vsebino podanega zahtevka ni imel pooblastila, kar predstavlja kršitev po 11. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. Glede odločitve o izselitvi in izpraznitvi stanovanja pritožba navaja, da je toženec z dovoljenjem tožnikov stanovanje uporabljal vsaj do 18.2.2008, kar je bilo med strankama nesporno, in je bila torej sklenjena najemna pogodba za brezplačno bivanje, ki se je tudi izvajala. Da najemno razmerje niti 18.2.2008 ni prenehalo, izhaja iz sporočila druge tožnice odvetniku z dne 5.3.2008, v katerem ne zahteva izselitve toženca in s tem prenehanja najemnega razmerja, temveč postavlja zahtevo, da naj toženec plačuje 300 EUR mesečne najemnine, v kolikor hiše ne bo odkupil ali se iz nje izselil. Tožeča stranka po stališču pritožbe ni dokazala, da bi bilo najemno razmerje sklenjeno za določen čas ali do preklica, kot ugotavlja sodišče. Pri določitvi 15-dnevnega roka za izpraznitev je napačno uporabilo materialno pravo, saj rok za izselitev ne sme biti krajši od 60 dni (4. odst. 112. čl. Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 69/2003; SZ-1). Vsebina poziva z dne 18.2.2008 ne predstavlja preklica najemne pogodbe, temveč le njeno odpoved. Določba 2. odst. 112. čl. SZ-1 pa določa, da izselitve najemnika ni mogoče zahtevati, preden mu lastnik ne povrne potrebnih in koristnih vlaganj v stanovanje. Toženec je s takratnim zakoncem druge tožnice I. sklenil dogovor o upravljanju hiše. Ne glede na to, ali je I. podpisal dogovor po predhodnem pooblastilu lastnikov, ali pa so lastniki za to zvedeli šele kasneje, so dogovor sprejeli, zato učinkuje tudi zoper njih. Sodba o tem sploh ne vsebuje nobenih razlogov, kar predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP. V zvezi s plačilom uporabnine pa pritožba navaja, da toženec ni bil seznanjen z zahtevo tožnikov po plačilu uporabnine tudi za nazaj, saj je bil dopis (ki pravzaprav sploh ne vsebuje zahteve po plačilu najemnine) naslovljen na njihovega odvetnika, ne pa nanj. Glede višine najemnine navaja, da iz odgovora na tožbo jasno izhaja, da toženec nasprotuje tožbi v celoti. Sodišče bi moralo v skladu s 285. čl. ZPP razčistiti, kaj toženec razume pod tem, kar je napisal v odgovoru, ne pa da mu očita, da višini zahtevka ni oporekal. Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne dvomi o dokazni oceni sodišča prve stopnje glede ugotovitve, da med pravdnima strankama ni bilo sklenjene najemne pogodbe. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, se je tožnik v stanovanjsko hišo na C. I. C. 6 na J. vselil na podlagi Dogovora o upravljanju, ki ga je 17.4.1998 sklenil s (sedaj že bivšim) možem druge tožnice (priloga B11). Z dovoljenjem lastnikov (oziroma druge tožnice, kot je mogoče sklepati iz njenega pisma (priloga B1) je toženec skupaj s svojo družino v hiši bival vse do 18.2.2008, ko so ga ti pozvali, naj se izseli (dopis odvetnika v prilogi A3). Sodišče prve stopnje je takšno razmerje pravilno opredelilo kot prekaristično in ne najemno. Najem namreč predstavlja odplačno prepustitev rabe stvari (587. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s kasnejšimi spremembami; OZ), višino najemnine kot obvezno sestavino najemne pogodbe pa določa tudi 91. čl. SZ-1. Glede na nesporno dejstvo, da toženec za bivanje v hiši ni nikoli plačeval najemnine, saj lastniki tega tudi niso zahtevali, je šlo kvečjemu za brezplačno uporabo. V primeru, ko čas trajanja uporabe ni določen, gre le za začasno dovoljenje, ki ga lastnik lahko kadarkoli prekliče (t. i. prekarij po 3. odst. 583. čl. OZ). Materialnopravno je torej zgrešeno pritožbeno stališče, da dovoljenje lastnikov ne predstavlja nič drugega kot najemno pogodbo. Glede na pritožbeni očitek, češ da tožniki niso dokazali, da je bila uporaba dogovorjena le za določen čas, pritožbeno sodišče opozarja na pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. čl. ZPP), zato je vsebino dogovora dolžan dokazati toženec, ki se nanj sklicuje, in ne tožniki.

Sodišče prve stopnje se je seznanilo tudi z Dogovorom o upravljanju z dne 17.4.1998 (glej drugi odst. na strani 4 sodbe), glede na njegovo vsebino pa mu utemeljeno ni posvečalo posebne pozornosti.

I

z dogovora namreč izhaja le, da je toženec novi upravljavec hiše in da je lastnica z zadevo seznanjena, ničesar pa ne določa o toženčevi pravici, da biva v hiši. Ker toženec torej nima nikakršne podlage za uporabo hiše, saj je njegova pravica brezplačnega bivanja s preklicem lastnikov 18.2.2008 prenehala, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da se je toženec dolžan izseliti in hišo izprazniti.

Pravno podlago p

o stališču pritožbenega sodišča sicer predstavlja določba 92. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ, reivindikacijska tožba) in ne 111. čl. SZ-1, saj toženec ni bil imetnik stanovanjske pravice in v stanovanju tudi nikdar ni bival kot najemnik, kar pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

Glede na to, da ne gre za odpoved najemne pogodbe po SZ-1, kot to prikazuje pritožba, ne pride ta v poštev daljši (60 do 90 dnevni) izpraznitveni rok (4. odst. 112. čl. SZ-1), niti določba o povrnitvi vlaganj v stanovanje kot predpostavki za izselitev (2. odst. 112. čl. SZ-1).

Toženec za neupravičeno uporabo tuje nepremičnine dolguje tudi uporabnino (198. čl. OZ). Ker obveznost plačila ni pogojena s predhodnim pozivom lastnika, je brezpredmetna okoliščina, da v dopisu z dne 18.2.2008 ni bil opozorjen, da bodo tožniki zahtevali plačilo tudi za preteklo obdobje. Poleg tega je sodišče prisodilo uporabnino le za obdobje od tega datuma dalje. Višino mesečne uporabnine je pravilno prisodilo v zahtevani višini 300 EUR, saj ta ni bila prerekana. Pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče toženčevo pavšalno ''prerekanje tožbe v celoti'' razlagati tožencu v korist, nima opore v procesnih predpisih. Stranka mora določno prerekati navedbe nasprotne stranke, ne glede na to, ali jo zastopa kvalificirani pooblaščenec ali ne. Z ravnanjem, kot ga v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) od sodišča pričakuje pritožnik, ko naj bi ga sodišče samo od sebe spodbudilo, da oporeka tudi višini zahtevka, ter mu pri tem morebiti sugeriralo še razloge, zakaj je uporabnina določena previsoko, bi sodišče po stališču pritožbenega sodišča celo kršilo svojo nepristranskost. Neutemeljena je tudi njegova zahteva, da bi ga moralo sodišče, ki niti ni bilo seznanjeno z njegovim finančnim stanjem, vnaprej opozoriti na možnost brezplačnega odvetniškega zastopanja. Končno je protispisen tudi pritožbeni očitek, da bi ga moralo sodišče opozoriti na določbo 286. čl. ZPP, ki dopušča navajanje dejstev in predlaganje dokazov do prvega naroka, saj je bil toženec na to izrecno opozorjen (glej vabilo na poravnalni narok in na prvi narok na list. št. 12) in je temu ustrezno tudi ravnal. Tožniki so odvetnika S. R. pooblastili za zastopanje v vseh sodnih postopkih, še posebej za izselitev toženca iz stavbe na C. I. C. 6 (priloga A1 in A5). Da pooblaščenec za vsebino takšnega zahtevka, kot ga je podal v tožbi, ni imel pooblastila, torej ne drži. Toženec je sicer zatrjeval, da pooblastila niso podpisali tožniki, vendar v podkrepitev navedenega ni predložil nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje zato ni imelo razloga, da bi dvomilo o pristnosti pooblastila, kar bi sicer narekovalo postopanje po 3. odst. 97. čl. ZPP. Sklicevanje pritožbe na procesno kršitev po 11. točki 2. odst. 339. čl. ZPP tako ni utemeljeno.

Glede na to, da v pritožbi zatrjevane kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).