Jedro

Zapisnik o prepoznavi kot kriminalističnem opravilu ni formalen dokaz o prepoznavi; da pridobi formalno dokazno vrednost, je treba zaslišati osebo, ki je prepoznavo po fotografijah opravila.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni S.R. je dolžan plačati 500 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenima S.R. in I.P. zaradi poskusa kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 226. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ izrečena pogojna obsodba, v kateri jima je bila določena kazen zapora enega leta in preizkusna doba eno leto, dolžna sta plačati 400 EUR povprečnine v postopku pred sodiščem prve stopnje, drugih stroškov pred tem sodiščem in vseh stroškov pred sodiščem druge stopnje pa sta bila oproščena.

Zagovornik obsojenega S.R. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Določno uveljavlja kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, obstaja pa tudi nasprotje med razlogi o vsebini listin in samimi listinami. Navaja, da sodba nima ocene posameznih dokazov, zlasti o verodostojnosti priče B.P., in v njihovi medsebojni povezanosti. Sodba ignorira tiste dele izpovedb prič, ki se ne skladajo z dejstvi, ki jih je sodišče ugotovilo na podlagi nekritičnega sprejemanja izpovedb ter posrednih in neverodostojnih dokazov, zlasti sovražne priče B.P. Sodba sprejema zagovor, da obsojenec ni želel ogrožati svojih otrok, pa ga je kljub temu z nesprejemljivimi razlogi spoznala za krivega dejanja, ki bi otroka ogrozilo. Sodišče ni odredilo izvedenca, ki bi pojasnil, ali je mogoče, da bi v požaru zgorel cel objekt ali le spodnje nadstropje, ampak je kar samo laično sklepalo o takih možnostih. Način požiga ni razjasnjen. Sodišče je neprepričljivo zavrnilo dokazano trditev obrambe, da je oškodovanec sam grozil, da bo svojo hišo miniral. Okoliščina, da sta bila soobsojenca prijatelja, ne more biti dokaz, da sta bila sostorilca pri kaznivem dejanju. Vlogi obeh obsojencev pri storitvi dejanja nista razjasnjeni in ni logično, kar o tem razloguje sodba. Sodba nima razlogov o ugotovitvi, da je bil v "molotovki" bencin. Lijak, ki naj bi ga obsojenca uporabila za pretakanje bencina iz plastenke v steklenico za "molotovko", je imel širši tulec, kot je bil vrat steklenice, sodba pa o tej okoliščini nima razlogov. Prepoznava obsojenega P. na podlagi fotografij ni bila v skladu z 242. členom ZKP, ker priči nista bili opozorjeni na določbe 240. člena ZKP in nista najprej opisali storilca, ampak sta ga prepoznali po fotografijah. Iz tega razloga bi moral biti zapisnik o prepoznavi izločen kot nedovoljen dokaz. V prepoznavi so sodelovali taki moški, ki so po videzu povsem odstopali od opisa storilca, ki je bil podoben obsojenemu P., zato je bilo jasno, da so priče "prepoznale" tega obsojenca kot storilca. Prepoznava obsojenega I.P. na glavni obravnavi ni upoštevna, saj so priče vedele za identiteto obsojencev. Sodišče ni ugotavljalo, ali so priče lahko videle storitev kaznivega dejanja glede na temo in zelo slabo osvetljenost hiše družine B., obsojenega R. pa tudi sicer na kraju kaznivega dejanja nihče ni videl. O vrsti in barvi avtomobila, v katerem naj bi se storilec prevažal, se izpovedbe razlikujejo, oba obsojenca se zagovarjata z alibijem, ki sta ga potrdili dve priči, sodba sodišča prve stopnje pa o teh neskladjih v izpovedbah in o alibiju obsojencev nima razlogov. Obsojenca sta opozorila na možnost, da je dejanje storil B.I., ki je imel podoben avtomobil kot obsojeni R. in se je kratek čas pred tem razšel z B.P. Sodišče ni izvedlo nobenih dokazov za preveritev resničnosti te možnosti. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne sprejema izvedenskega mnenja dr. D.Ž. in zakaj zavrača stališče obrambe, da je šlo za neprimeren poskus požiga. Sodišče druge stopnje je zagrešilo enako kršitev postopka, ker prav takih pritožbenih navedb, ki jih ponavlja zahteva, ni presodilo in obrazložilo svojega stališča. Tudi če se sprejme zaključek sodišča, da sta obsojenca storila kaznivo dejanje, pa sta ga storila v neprištevnem stanju zaradi začasne duševne motnje, ki jo je povzročil alkohol, kot to ugotavlja izvedenec dr. Ž. Sodišče je ta ugovor obrambe zavrnilo na podlagi kršitev postopka, ker ni upoštevalo mnenja tega izvedenca in je brez podlage za ista vprašanja odredilo novega izvedenca, nato pa še Medicinsko fakulteto v L. Zaradi nasprotujočih si izvedenskih mnenj bi moralo sodišče v skladu z določbami ZKP soočiti izvedence, tega pa ni storilo. Sodišče ni raziskalo s pomočjo izvedencev, ali je do požiga hiše prišlo na tak način, da bi lahko zgorela cela stavba, zato ni dokazan takšen obsojenčev naklep. Pritožbeno sodišče ce lo ugotavlja, da obsojenemu R. namena, da s požigom uniči celo hišo, ni mogoče pripisati, zato je sodišče v tem pogledu kršilo kazenski zakon. Predlaga, da se obsojenega S.R. oprosti obtožbe ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, toda drugemu sodniku v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da zahteva zatrjevane kršitve kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kazenskega zakona utemeljuje z razlogi, s katerimi se uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker izpodbija dokazno oceno in dokazne zaključke sodišča o izpovedbah prič, o motivih za izvršitev kaznivega dejanja, o načinu storitve, o nakupih bencina obsojenega P., o vidljivosti, o prepoznavi in o prištevnosti obsojenca.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu S.R. in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega S.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, namreč o verodostojnosti priče B.P. in drugih prič, o ogrozitvi obsojenčevih otrok s takim dejanjem, kar da izključuje bodisi obsojenca R. kot storilca ali pa njegov naklep, da požge celotno stavbo, o P. kot sostorilcu, o dokazni vrednosti posrednih dokazov, o P. nakupih bencina na dan kaznivega dejanja, o vsebini "molotovke" in plastenke, o prirejenem lijaku za pretakanje bencina, o zagovoru, zlasti zatrjevanem alibiju. Ta očitek zahteve ni utemeljen. Bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, če so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju ali če je o njih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih o vsebini listin in samimi temi listinami. Odločilna dejstva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, o katerih mora imeti obsodilna sodba razloge v skladu s šestim do osmim odstavkom 364. člena ZKP, so okoliščine, ki se nanašajo na predmet obtožbe, to je dejstva, ki izpolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja in od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, ter okoliščine, ki so v zvezi z njimi. Po določbah sedmega odstavka 364. člena ZKP mora sodba tudi navesti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov, vendar je pomanjkanje dokazne ocene bistvena kršitev postopka samo, če gre za neobrazložena nasprotja o odločilnih dejstvih. Zagovor obsojenega R. ni v nasprotju z izpovedbami prič, tudi ne priče B.P. in njenega očeta, sploh pa ne o odločilnih dejstvih, ampak zahteva in zagovor tega obsojenca trdita, da priči nasploh nista verodostojni.

Sicer pa je ta očitek zahteve tudi neutemeljen. Sodba sodišča prve stopnje v šestem odstavku na četrti strani ugotavlja, da je obsojenemu R. očitani poskus kaznivega dejanja požiga v celoti dokazan na podlagi ocene zagovorov in po presoji izvedenih dokazov, vsakega zase in vseh skupaj kot celote. Sodba na straneh dve do štiri povzema zagovora obeh obsojencev, nato pa na straneh štiri do devet analizira posamezne dokaze, listinske (zapisnik Policijske uprave C. o ogledu kraja dejanja z dne 9.9. in avtomobila obsojenega I.P. z dne 20.10.1999, potrdila Policijske postaje V. in UNZ C. o zasegu predmetov, zapisnike Policijske postaje V. o preizkusu obsojencev z alkotestom in o prepoznavi po fotografijah, strokovno mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave o kemični analizi vsebine v steklenici, plastenkah in prirejenem lijaku, fotografije) ter izpovedbe prič B.P., Z. in M.B., G.P., B.G., P. in I.J., V.V., A.G. in D.K. Na podlagi teh dokazov sodba ugotavlja, da je le obsojeni R. imel motiv in neposredni povod za storitev dejanja, da se mu je pri izvršitvi pridružil soobsojeni I.P. iz prijateljskih nagibov, da je bil njun namen, da se požar začne v delu hiše, kjer obsojenčeva otroka ne bosta takoj neposredno ogrožena, da je bil obsojeni P., ko je drugič na dan dejanja prišel na bencinsko črpalko, natočil bencin v plastenko za olje, taka plastenka pa je bila najdena v njegovem avtomobilu s sledovi osvinčenega bencina, v avtomobilu pa tudi lijak, odrezan vrhnji del plastenke, prirejen za pretakanje bencina iz plastenke v steklenico "molotovko", v obeh pa so bili sledovi osvinčenega bencina, da je bil na podu vozila pred desnim prednjim sedežem vžigalnik, da so gostje na terasi sosednjega gostišča z oddaljenosti 15 do 20 metrov videli moškega, ki je vrgel molotovko v oškodovančevo hišo, njihov opis storilca in njegovih oblačil pa se sklada z izgledom obsojenega I.P. in oblačili, ki so mu bila zasežena in da sta G.P. in B.G. prepoznala obsojenega P. kot storilca po fotografijah, kar sta potrdila tudi v preiskavi.

Sodišče se je v drugem do četrtem odstavku na enajsti strani sodbe opredelilo do ugovora obrambe, da priče niso mogle videti storilca in niso verodostojne, v prvem odstavku na dvanajsti strani je obrazložilo, zakaj ne sprejema zagovora, da bi lahko bil storilec B.I., v četrtem in petem odstavku na deseti strani, na enajsti ter prvem do tretjega odstavka na dvanajsti strani so dokazni zaključki o tem, da je obsojeni I.P. vrgel "molotovko" v hišo družine B., v zadnjem odstavku na deveti strani ter prvem in drugem odstavku na deseti strani je obrazložilo dokazne zaključke, da je bil obsojeni S.R. sostorilec, da sta bila oba obsojenca sostorilca pa v drugem odstavku na trinajsti strani in prvem odstavku na sedemnajsti strani. Glede zatrjevanega alibija ima sodba sodišča prve stopnje razloge v zadnjem odstavku na dvanajsti strani in prvem odstavku na naslednji strani. Glede koncentracije alkohola obsojenega S.R., vpliv alkohola na njegovo zmožnost razumevanja pomena dejanja in obvladovanja v smislu prištevnosti po 16. členu KZ in o postavitvi več izvedencev za ta vprašanja ima sodba razloge na štirinajsti do drugega odstavka šestnajste strani. Glede oblike krivde so razlogi v petem odstavku na isti strani sodbe. Pravno opredelitev poskusa kaznivega dejanja je sodišče obrazložilo v četrtem odstavku na šestnajsti strani sodbe. Voljni element naklepa je obrazložen v zadnjih dveh odstavkih na šestnajsti strani in v prvem odstavku na sedemnajsti strani sodbe, kjer so ugotovitve o dogovoru in razdelitvi vlog med obsojencema pri izvršitvi kaznivega dejanja in o načinu izvršitve. Sodba sodišča prve stopnje je torej obrazložila vse ugotovitve odločilnih dejstev in okoliščin, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva uveljavlja enako kršitev postopka tudi glede sodbe sodišča druge stopnje, ker da ta ni presodila vseh pritožbenih navedb (ki jih zahteva tudi ponavlja). Toda načeloma so kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP smiselno pojavljajo le pri sodbah sodišča prve stopnje; tudi v tem primeru zatrjevane napake sodbe pritožbenega sodišča ne morejo pomeniti take kršitve postopka. Lahko bi šlo za relativno bistvene kršitve postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP, ki je podana, kadar sodišče druge stopnje ne presodi relevantnih pritožbenih navedb o odločilnih dejstvih in okoliščinah, pa bi ta opustitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Zagovornik obsojenega R. je v pritožbi uveljavljal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z dokazno oceno in dokaznimi zaključki ter kršitev 23. člena KZ o neprimernem poskusu. Pritožbeno sodišče je relevantne pritožbene navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja presodilo in svoje stališče obrazložilo na drugi strani do prvega odstavka na osmi strani, vključno s presojo pritožbenih navedb v zvezi z alibijem (v tretjem odstavku na tretji strani) in prištevnostjo (zadnji odstavek na sedmi strani in prvi odstavek na osmi strani). Zavrnitev pritožbenih navedb o kršitvi kazenskega zakona, ker naj ne bi šlo za poskus, ampak za neprimeren poskus kaznivega dejanja, je obrazložilo v petem odstavku na četrti in petem odstavku na sedmi strani sodbe, zavrnitev pritožbe v delu, kjer je uveljavljala kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa je obrazložena s presojo posameznih pritožbenih navedb v zvezi s posameznimi odločilnimi oziroma pomembnimi dejstvi in okoliščinami. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožbeno sodišče ni bistveno kršilo kazenskega postopka kot to uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva izpodbija tudi obtožnico, ker da je neutemeljena in nedokazana; toda zahteva se lahko vloži le zoper sodno odločbo, zato te navedbe ne morejo biti upoštevne.

Izpodbijani sodbi sta s sprejemljivimi in razumnimi razlogi utemeljili, da ni nasprotja med tem, da je obsojeni R. obsojen za poskus kaznivega dejanja požiga in ogrozitvijo življenja obsojenčevih otrok s tem dejanjem, čeprav obe sodišči ugotavljata, da ju ni želel ogrožati. Zahteva zgolj ponavlja svoje razumevanje tega vprašanja in ne sprejema obrazložitve izpodbijanih sodb, s tem pa izpodbija dejansko stanje, kot ga ugotavljata sodbi.

S trditvijo, da bi sodišče moralo postaviti izvedenca "ustrezne stroke" za razjasnitev vprašanja, ali bi bilo mogoče z uporabljenimi sredstvi in na tak način "požgati cel objekt ali ne", zahteva utemeljuje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa zatrjevano kršitev postopka.

Trditev, da je bila prepoznava obsojenega I.P. opravljena v nasprotju z določbami 242. člena ZKP in da je to ugotovilo tudi pritožbeno sodišče, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je na ta ugovor obrambe pojasnilo, da je bila prepoznava opravljena na podlagi in po postopku, ki je predpisan v 35.a členu Zakona o policiji (četrti odstavek na šesti strani sodbe). Zapisnik o takšni prepoznavi kot kriminalističnem opravilu sam po sebi ni tak formalen dokaz o prepoznavi kot zapisnik o prepoznavi po četrtem odstavku 242. člena ZKP; da pridobi formalno dokazno vrednost, je treba zaslišati osebo, ki je prepoznavo po fotografijah opravila, o tem, kako je potekal postopek in kakšen je bil uspeh. Tako je tudi pravilno stališče pritožbenega sodišča (zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na naslednji strani sodbe sodišča druge stopnje), zato se zahteva neutemeljeno sklicuje na stališče pritožbenega sodišča, kot da je ugotovilo nezakonitost prepoznave. Priči G.P. in B.G., ki sta opravila prepoznavo obsojenega I.P., sta bila zaslišana v preiskavi dne 17.5.2000 in na glavni obravnavi dne 20.9.2004 in sta opisala postopek in rezultat prepoznave po fotografijah, zato se je sodišče lahko oprlo tudi na policijski zapisnik o prepoznavi obsojenega I.P. v povezavi z izpovedbama omenjenih prič. Zahteva zatrjuje tudi nezakonitost prepoznave na glavni obravnavi, vendar iz zapisnikov o glavni obravnavi ne izhaja, da bi bila prepoznava opravljena.

S trditvijo, da so izvedenci pri podaji mnenja o vplivu alkohola na obsojenčevo prištevnost nestrokovno in v nasprotju z načelom "in dubio pro reo" upoštevali najbolj verjetno stopnjo, ne pa spodnjo mejo stopnje obsojenčeve alkoholiziranosti, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pa kršitev postopka, sicer pa izvedenci niso upoštevali le najverjetnejše koncentracije alkohola, ampak tudi obnašanje storilcev ob kaznivem dejanju in njuno toleranco do alkohola.

Zagovornik obsojenega R. je na glavni obravnavi dne 9.1.2007 predlagal, da se izvedenca dr. D.Ž. in dr. M.K. soočita, ker "gre v mnenju K. za neskladja s samim seboj in nasprotuje mnenju izvedenca Ž.". Sodišče je ta predlog zavrnilo kot "neutemeljen". Zahteva ne pove, katera določba zakona je bila s to odločitvijo sodišča prekršena; Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče zaradi ugotovitve morebitnega vpliva alkohola na prištevnost obsojenega R. odredilo izvedenstvo dr. M.R. nato na soglasni predlog strank dr. D.Ž., ki ga je tudi zaslišalo na glavni obravnavi dne 6.3.2006, zaradi nasprotujočih njunih mnenj pa je v skladu z 258. členom ZKP odredilo izvedenstvo Medicinske fakultete v L., ki ga je opravila dr. M.K. V soglasju s strankami je bilo to mnenje prebrano na glavni obravnavi, soočenje izvedencev pa ni predpisano. Vrhovno sodišče v takem ravnanju sodišča ne vidi bistvene kršitve postopka.

S trditvijo, da obsojencu ni dokazan voljni element naklepa, zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev te sestavine krivde, ne pa kršitev zakona.

Ker zahteva zagovornika obsojenega S.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo razmeroma slabe premoženjske razmere obsojenca (nima vrednejšega premoženja, ima pa zaposlitev z redno plačo, čeprav ne visoko, njegove preživninske obveznosti) in zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev kazenskega zakona in kazenskega postopka, čeprav v pretežni meri skozi obširne razloge, s katerimi je utemeljevala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.