Jedro

S plačilom odškodnine zaradi poslovne odškodninske odgovornosti se bo za tožečo stranko vzpostavil enak položaj, kot če bi tožena stranka pravilno izpolnila pogodbeno obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 17.674,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2010 dalje do plačila (točka 1) in pravdne stroške v višini 1.784,23 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka 2).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da med pravdnima strankama s pogodbo o oddaji javnega naročila št. 2305-4/04 z dne 5. 7. 2004 (2), ni bilo nesporno ugotovljeno, da bi morala tožena stranka kot izvajalec plačati, kar bo tožeča stranka kot naročnik plačala kupcem stanovanj. Prvo sodišče je spregledalo, da 9. točka pogodbe določa, kakšno je jamčevanje tožene stranke za napake. Tožena stranka je kot izvajalec izdala bančno garancijo za odpravo napak v garancijskem roku. Tožena stranka je zanikala trditve tožeče stranke, da je bila bančna garancija dogovorjena le za napake na skupnih delih stavbe in ne za napake na stanovanjih. Prvo sodišče je zmotno ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna dokazati, da je bila garancija namenjena tudi za napake na stanovanjih. Domneva sodišča, da bi tožeča stranka raje unovčila bančno garancijo, kot tožila toženo stranko, ni ustrezen dokaz, da je tožeča stranka poskusila unovčiti bančno garancijo. V pogodbi so bile določene vse glavne medsebojne obveznosti iz naslova odgovornosti za napake izpolnitve. Izven tega okvira, odgovornosti ni možno širiti z uporabo določb Obligacijskega zakonika (3). Za uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi ni pogojev, saj je odgovornost tožene stranke kot izvajalca podana na podlagi podjemne pogodbe.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno in popolno pa je tudi ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je pravilna tudi ob upoštevanju materialnopravnih predpisov.

6. Tožeča stranka je toženo stranko kot izvajalca gradbenih del pravočasno obvestila o napakah gradnje na stanovanju in jo pozvala, da napake odpravi, vendar tožena stranka napak ni odpravila. Pozvala jo je tudi, da se kot stranski intervenient pridruži tožeči stranki v postopku II P 2963/2006, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v katerem sta kupca stanovanja od tožeče stranke kot prodajalca, uveljavljala plačilo zaradi napak, vendar je tožena stranka stransko intervencijo odklonila. Tožeča stranka je na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2963/2006, zaradi napak tožene stranke pri gradnji, plačala kupcema 17.674,51 EUR. Vse navedene okoliščine potrjujejo ugotovitve prvega sodišča, da tožena stranka ni odpravila napak, kot se je zavezala v pogodbi, zato tožeča stranka utemeljeno zahteva vračilo vtoževanega zneska. Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala različne jamčevalne zahtevke, pred pravdo je zahtevala odpravo napak, ker tožena stranka ni odpravila napak, je bila tožeča stranka upravičena zahtevati znižanje plačila. Ker je tožeča stranka kot prodajalec stanovanja, morala plačati kupcema znesek 17.674,51 zaradi napak gradnje, za katere je bila odgovorna tožena stranka kot izvajalec, je tožeči stranki nastala škoda. S plačilom odškodnine zaradi poslovne odškodninske odgovornosti, se bo za tožečo stranko vzpostavil enak položaj, kot če bi tožena stranka pravilno izpolnila pogodbeno obveznost (drugi odstavek 239. člena v zvezi s 637. členom OZ), zato je prvo sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

7. Iz 9.5 člena pogodbe izhaja, da je bila tožena stranka dolžna tožeči stranki predložiti garancijo za dobo trideset mesecev po izstavitvi končne garancije. Tožena stranka ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo, da se je oziroma bi se tožeča stranka lahko poplačala iz bančne garancije in da niso obstajali zadržki zaradi katerih banka (zaradi poteka časa, kritje rizika) tožeči stranki obveznosti iz bančne garancije ne bi izpolnila. Tožeča stranka je zatrjevala, da je bila bančna garancija namenjena za kritje napak na skupnih prostorih, zato bi morala tožena stranka predložiti listine, ki bi dokazovale nasprotno, da bi se tožeča stranka lahko poplačala z bančno garancijo in da bi banka obveznost do tožeče stranke brez zadržkov izpolnila in zato predmetna tožba ne bi bila potrebna. Teh odločilnih dejstev pa tožena stranka ni uspela dokazati, kot to pravilno ugotavlja prvo sodišče. 8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pravdni stranki morata sami kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožeče stranke pa ni bil potreben.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju pogodba.

(3) V nadaljevanju OZ.