Jedro

Vprašanje, o katerem mora odločiti Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi, se glasi: Ali je mogoče s popravkom medijskega obvestila zajeti tudi tretje osebe, ki so v (spornem) obvestilu nastopale kot (domnevno) prizadete osebe skupaj s tožnikom, ki po ZMed uveljavlja pravico do popravka. Rešitev tako oblikovanega pravnega (revizijskega) problema (vprašanja) se glasi: to je mogoče in dopustno, če tožnik s tem vzpostavlja dialog z življenjskim dogodkom (dogajanjem), kakor je opisan v izvornem obvestilu in s takšnim izvrševanjem pravice do popravka ne uresničuje hkrati kakšnega izmed odklonitvenih razlogov po 31. členu ZMed.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dejansko stanje in dosedanji potek postopka**

1. V tej pravdi tožeča stranka zahteva objavo popravka po Zakonu o Medijih (v nadaljevanju ZMed). Trdi, da je bila prizadeta z objavo (obvestilom) v informativni televizijski oddaji 24 ur (poročilih) na televizijskem programu A. Prispevek je vseboval trditve o urejanju medijske zakonodaje ter o tožnikovi vlogi pri tem. Bistvo objave (obvestila), priobčenega v televizijskih poročilih 7. 3. 2018 ob 19. uri, na katerega se odziva v tej pravdi vtoževani popravek, so naslednje navedbe (povzeto po 17. točki sodbe sodišča prve stopnje): - „Zasebne interese naj bi uveljavljala radijski mogotec, lastnik B. C. C. in prvi mož televizije D., E. E., ki sta osnutek v solo akciji pripravila in ga posredovala v imenu celotne Medijske zbornice.“ - „K snovanju osnutka niso bile povabljene niti druge medijske hiše, Spremembe naj bi sicer prinesle cenejši paket kabelskih operaterjev, ki bi moral ponuditi programske sheme brez komercialnih programov, zajemal pa naj bi programe posebnega pomena, med njimi, zanimivo, tudi E.-jeve D.“ - Še bolj ostra je bila bivša ministrica za kulturo Bizjak Mlakarjeva, ki je sodelovanje C. C. in Vlade ocenila kot vprašljivo s stališča korupcijskih tveganj.“

2. Tožeča stranka je zahtevala objavo popravka z naslednjo vsebino: „Dne 7. 3. 2018 je bil v oddaji 24 ur v programu A. objavljen prispevek novinarja F. F. z naslovom „Ureditev medijskega zakona/Kateri programi bi bili na seznamu?“ V prispevku je navedenih več napačnih informacij: Ne drži navedba F. F., da naj bi „Zasebne interese uveljavljala radijski mogotec, lastnik B., C. C. in prvi mož televizije D., E. E., ki sta osnutek v solo akciji pripravila in ga posredovala v imenu celotne medijske zbornice.“ Ves čas priprave predloga novele pri GZS so sodelovali član upravnega odbora, člani zbornice, Združenje neodvisnih radiev in predstavnik družbe A., ki je tudi član upravnega odbora GZS. Torej ni šlo za solo akcijo C. C. in E. E., kot je bilo napačno navedeno, ampak za skupno akcijo GZS, ki je bila sprejeta na upravnem odboru, kjer je zadevo podprl tudi POP TV.

Ne drži navedba F. F., da „k snovanju osnutka niso bile povabljene niti druge medijske hiše.“ K snovanju osnutka so bile povabljene vse medijske hiše, ki oddajajo radiodifuzne programe in so članice GZS ter člani združenja Neodvisnih radijskih programov.

Ne drži navedba F. F., da je sodelovanje C. in Vlade vprašljivo s stališča korupcijskih tveganj. Ni šlo za sodelovanje C. in Vlade, ampak sodelovanje upravnega odbora GZS, predstavnikov poslanskih skupin koalicije, predstavnike Sveta za radiodifuzijo in predstavnike ministrstva za kulturo.“ KONEC POPRAVKA C. C..“

3. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo ter toženki naložilo objavo zgoraj navedenega besedila popravka.

4. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

**Revizijske navedbe**

5. Zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo tožena stranka. Napada nosilno stališče sodišča druge stopnje ter trdi, da v primeru, ko popravek preseže strogo oseben interes ter prizadeti „popravlja“ obvestilo tako, da zanika ali dopolnjuje navedbe iz obvestila tudi za tretjega, pomeni ugoditev takemu zahtevku sodno uveljavitev dostopa do medija, za kar pa ni zakonske in ustavne podlage.

Prav to naj bi se zgodilo v tej pravdi. Tožnik namreč nima pravnega interesa za popravljanje oz. zanikanje trditev, ki se nanašajo na E. E. in Vlado RS.

Revidentka trdi, da odločitev v obravnavani zadevi z drugačnim pravnim izhodiščem odstopa od stališča VS RS v zadevi II Ips 89/2018. Citira stališče Vrhovnega sodišča iz navedene odločbe, ki se glasi: „Ker gre za varstvo zasebnega interesa prizadetega subjekta in njegovih osebnostnih pravic (časti, dobrega imena, ugleda, zasebnosti in dostojanstva), torej za močno osebnostno noto, lahko prizadeti zahteva objavo popravka zase, ne more pa tega zanj storiti kdo tretji.“

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija v postopkih odločanja po ZMed je od uveljavitve ZPP-E dalje izjemen primer dovoljene revizije. Ker pa ZPP že pred novelo ZPP-E ni več predvideval/dopuščal kakršnegakoli preizkusa po uradni dolžnosti, po noveli ZPP-E pa predvideva le še preizkus v okviru „dopuščenega revizijskega vprašanja/vprašanj“, je treba po presoji Vrhovnega sodišča tudi v postopkih odločanja o dovoljeni reviziji po ZMed ravnati tako, da se iz revizije izlušči jasen in konkretiziran pravni problem (vprašanje) ter nanj odgovori v meri, ki je sorazmerna z njegovo pravno relevantnostjo in pomembnostjo (367a. člen ZPP). Če to ni mogoče, potem tudi vsebinskega odgovora Vrhovnega sodišča v skladu z mejami revizijskega preizkusa (371. člen ZPP) ne more biti.

9. V obravnavani zadevi revident uresničenje te naloge tudi omogoča, saj je stališče višjega sodišča zelo jasno podano v 4. in 5. točki obrazložitve, revident pa ga jedrnato in opredeljeno tudi napada. Vprašanje, o katerem mora torej odločiti Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi, se glasi: Ali je mogoče s popravkom medijskega obvestila zajeti tudi tretje osebe, ki so v (spornem) obvestilu nastopale kot (domnevno) prizadete osebe skupaj s tožnikom, ki po ZMed uveljavlja pravico do popravka.

10. Rešitev tako oblikovanega pravnega (revizijskega) problema (vprašanja) se glasi: to je mogoče in dopustno, če tožnik s tem vzpostavlja dialog z življenjskim dogodkom (dogajanjem), kakor je opisan v izvornem obvestilu in s takšnim izvrševanjem pravice do popravka ne uresničuje hkrati kakšnega izmed odklonitvenih razlogov po 31. členu ZMed.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, (1) da je tožnik z zahtevanim popravkom vzpostavljal dialog z medijem, ki je v obvestilu podajal trditve o življenjskem dogodku (dogajanju), v katerem je nastopal on sam ter (2) da s takšnim pristopom v konkretnem primeru ni udejanjal nobenega izmed odklonitvenih razlogov po 31. členu ZMed.

12. Takšen odgovor narekuje zavrnitev revizije. Ker pa revident zatrjuje, da pravno stališče pritožbenega sodišča, ki mu je Vrhovno sodišče ravnokar pritrdilo, nasprotuje predhodni odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 89/2018 z dne 28. 6. 2018, mu odgovarja še na očitek, ki smiselno pomeni očitek kršitve argumenta precedensa.

13. Abstraktno stališče navedene odločbe, ki ga toženka povzema v reviziji, je treba navezati na odločilno okoliščino tedanjega konkretnega primera, navedeno v 13. točki predhodne odločitve Vrhovnega sodišča. Ta se glasi: „Predlagani popravek pa je glede pogojevanja vključitve programov v osnovne sheme omenjal le tretjo tožnico in le glede nje zanikal navedbe v prispevku.“ V tem se obravnavana zadeva razlikuje od predhodne odločitve, kajti tožnik s popravkom ni zajemal le položaja E. E. in Vlade RS, marveč se je nanašal na tožnikovo lastno vlogo v objavljeni medijski zgodbi (prispevku, obvestilu, objavi), res pa je hkrati omenjal tudi druga navedena subjekta – ki pa v tem primeru nastopata kot objekta (prvini) življenjskega dogajanja, ki je skupen tako spornemu obvestilu kot zahtevanemu popravku.1

14. Upoštevaje odgovor na osrednje in tudi edino revizijsko vprašanje je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe, odločitev pa sprejelo soglasno (šesti odstavek 324. člena ZPP).

1 Z vprašanjem legitimacije zahtevati objavo popravka se je Vrhovno sodišče sicer v zadnjem času srečalo še dvakrat. V zadevi II Ips 227/2015, kjer je politična stranka Z. A. A. skušala varovati položaj njene predsednice, A.A., ter v zadevi II Ips 176/2016, kjer je društvo A. skušalo varovati položaj, ki se je nanašal na njenega predsednika B. B. Tudi obe navedeni zadevi, v katerih je bil zahtevek obakrat zavrnjen, se od obravnavane razlikujeta ravno po tem, da je v danem primeru med osebo, ki jo sporna objava prizadeva, in osebo, ki zahteva popravek te objave in se ta popravek nanjo tudi nanaša, podana identiteta.