Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje v dokazne zaključke sprejelo tudi vsebino opravljenega telefonskega razgovora s tožničinim lečečim specialistom, čemur je tožnica izrecno nasprotovala, ker mu ni imela možnosti postavljati vprašanj, je zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca z dne 24. 7. 2009 in, da se tožnici prizna pravica do zdravljenja v naravnem zdravilišču ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni oz. vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oz. sodba niti ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in ker obstaja nasprotje med razlogi sodbe in izvedenimi dokazi. Sodišče na ugovor tožbe, da je bila odločba imenovanega zdravnika z dne 10. 7. 2009 neobrazložena ni odgovorilo, zato sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Iz dokončne odločbe je razvidno, da je toženka zavrnila pravico tožnice do zdraviliškega zdravljenja, ker ni ugotovila pri tožnici takšnega bolezenskega stanja, ki bi na podlagi 45. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja predstavljajo indikacijo za napotitev na zdraviliško zdravljenje. Sodišče je samo, brez strokovnjakov, odgovorilo na vprašanje ali tožnica izpolnjuje pogoje iz 44. in 45. čl. Pravil kar je bistvena kršitev pravil postopka, saj sodišče ni strokovnjak za ugotavljanje funkcijske prizadetosti na gibalnem sistemu in ugotavljanja ali je funkcijska motnja popravljiva z rehabilitacijo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega lahko odgovori le strokovnjak in ne sodišče, ki za odgovor na to vprašanje nima ustreznega znanja. Zakaj ni postavilo izvedenca sodišče ni obrazložilo. Sodišče se v sodbi prav tako sklicuje na uradni zaznamek z dne 22. 6. 2010, ki ga je napravila sodnica po telefonskem pogovoru z dr. E.S., ki je bil narejen brez prisotnosti strank in možnosti strank, da bi zdravniku postavljali vprašanja in to ni dokaz, ki bi se lahko uporabil v sodnem postopku. Sodišče prav tako ni presojalo odpustnice ortopedske bolnišnice V. z dne 19. 6. 2009, kjer je svetovana post operativna rehabilitacija v zdravilišču, niti diagnoze osebnega zdravnika z dne 7. 7. 2009, da je gibljivost desnega kolka omejena do 60 stopinj, abdukcija in addukcija pa do 20 stopinj, in zato prosi za odobritev rehabilitacije v zdravilišču. Sodišče tudi ni presojalo pričevanje priče dr. G.D., ki je zaposlena pri toženki in je sodelovala pri izdaji mnenja komisije na drugi stopnji. Sodišče tudi ni med razloge sodbe povzelo bistva pričanja A.K., ki je izpovedal, da mati po operaciji ni bila sposobna samostojnega gibanje, niti s pomočjo bergel, tako da so najeli strežnico in fizioterapevta, ki je pomagal pri vajah, da je postala gibljiva s pomočjo bergel. Ker sodišče teh dokazov ni presojalo niti obrazložilo zakaj jih ni, sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je bila dne 22. 6. 2009 operirana zaradi artroze na desnem kolku in iz bolnišnice odpuščena dne 29. 6. 2006, hodila je takrat s pomočjo bergel. Specialist ortoped in njena lečeča zdravnica sta svetovala zdraviliško zdravljenja, tožnica je bila v funkcionalni gibljivosti prizadeta, to bi se lahko z zdraviliškim zdravljenjem izboljšalo. Zlasti ob ugotovitvi lečeče zdravnice, da je gibljivost tožničinega desnega kolka omejena do 60 stopinj, abdukcija in addukcija pa do 20 stopinj. Ker sodišče ni postavilo neodvisnega izvedenca ortopeda je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. V posledici tega je sodišče tudi napačno uporabilo 45. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo preuranjeno, ob tem pa je sodišče prve stopnje v dokazne zaključke sprejelo tudi vsebino opravljenega telefonskega razgovora z dr. Ervinom Skomino kljub temu, da je temu tožeča stranka izrecno nasprotovala saj ni imela možnost navedenemu specialistu ortopedu postavljati vprašanja in je tako zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP.

V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je tožnica upravičena do zdraviliškega zdravljenja. Tožnica je bila dne 22. 6. 2009 operirana zaradi artroze na desnem kolku in odpuščena iz bolnišnice dne 29. 6. 2009. Zdravnik E.S. je svetoval v odpustnem pismu postoperativno rehabilitacijo v zdravilišču L.. Temu je sledila tudi osebna zdravnica tožnice in je podala imenovanemu zdravniku predlog ki ga je utemeljila s tem, da je pri tožnici gibljivost omejena, saj je fleksija do 60 stopinj abdukcija in addukcija pa do 20 stopinj. Toženka je predlog za zdraviliško zdravljenje zavrnila.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pravilno navaja, da je dolžno presojati dejansko stanje zgolj do izdaje izpodbijane dokončne odločbe, to je do 24. 7. 2009. V nasprotju z listinami v spisu pa je dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica zgolj zatrjevala, da je bilo dejansko stanje pri njej drugačno, kot izhaja iz izvida specialista ortopeda, saj ravno iz predloga osebne zdravnice imenovanemu zdravniku izhaja kakšna je gibljivost desnega kolka. G.D., ki je bila zaslišana kot priča je izpovedala, da tako zapisan izvid gibljivosti izkazuje slabo gibljivost. Sodišče, kakor pravilno očita pritožba, izpovedi G.D. ni dokazno ocenilo, niti ni dokazno ocenilo predloga osebne zdravnice imenovanemu zdravniku. Kakšno je bilo stanje tožnice po prihodu domov iz bolnišnice V. izhaja tudi iz izpovedi priče A.K..

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze dokazno oceniti. Pri tem bo moralo najprej ugotoviti, ali je pri tožnici podano katero izmed bolezenskih stanj kakor jih določajo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/03 s spremembami) v 45. členu. Ker sodišče s tega področja nima ustreznega strokovnega znanja si bo pri tem moralo pomagati z ustreznim izvedencem medicinske stroke, ki bo na podlagi zbrane medicinske dokumentacije v spisu lahko odgovoril na to vprašanje in tudi na nadaljnjo vprašanje, ali bi zdraviliško zdravljenje zagotavljajo izpolnitev vsaj še enega izmed pogojev določenih v 2. odst. 44. čl. Pravil. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku in po oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj bo sodišče lahko o zadevi ponovno odločilo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 354. čl. ZPP s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje po tem, ko je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zadevo vrnilo istemu sodišču v novo sojenje, saj kršitev postopka glede na naravo kršitve ni moglo samo odpraviti.