Jedro

Dohodnino, odmerjeno z odločbo, je mogoče odpisati iz socialnih razlogov, če je vloga vložena v zakonskem roku za plačilo dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti "odločbi" Izpostave Republiške uprave za javne prihodke, s katero je bila zavržena njena vloga za odpis dohodnine za leto 1993. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da se po določbi 118. člena zakona o dohodnini, ki velja od 1.1.1994 dalje (v nadaljevanju: ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93), lahko davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov, vendar mora zavezanec vložiti vlogo za odpis v roku za plačilo davčne obveznosti. Dohodnino odmerjeno z odločbo morajo zavezanci plačati v 30 dneh od vročitve odločbe (108. člen cit. zakona). Odločbo o odmeri dohodnine za leto 1993 je tožnica prejela 25.5.1994, vlogo za odpis davčnega dolga pa je vložila 11.11.1994, torej po preteku zakonskega roka, zato je organ prve stopnje njeno vlogo utemeljeno kot prepozno zavrgel. Tožnica v tožbi navaja, da vloge za odpis dohodnine ni vložila prepozno, ampak je bila vloga založena pri "osebi" organa prve stopnje. Dohodnine ne zmore plačati, saj družini primanjkujejo sredstva za najnujnejše potrebe. Tožnica in sin sta nezaposlena in oba prijavljena na zavodu za zaposlovanje, hči pa obiskuje šolo. Mož je v bolniškem staležu in njegovo nadomestilo osebnega dohodka je tudi edini vir prihodkov družine. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za odpis dohodnine za leto 1993, ki je bila tožnici odmerjena z odločbo.

Tožena stranka pravilno ugotavlja, da je s 1.1.1994 bil uveljavljen ZDoh (Uradni list RS, št. 71/93), ki odpis davčnega dolga ureja v 118. členu, po katerem se zavezancu lahko davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov, ob pogoju, da zavezanec vloži vlogo za odpis v roku za plačilo dohodnine (1. in 2. odstavek). Dohodnino, odmerjeno z odločbo, je zavezanec dolžan plačati v 30 dneh od vročitve odločbe (108. člen cit. zakona) in tožnica ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da ji je odločba o odmeri dohodnine za leto 1993 bila vročena 25.5.1994. V upravnem sporu pa je sporna nadaljnja ugotovitev obeh organov, da je tožnica vlogo za odpis dohodnine vložila po preteku 30 dnevnega zakonskega roka in sicer 11.11.1994. Ne glede na to, da gre za pavšalno tožbeno trditev, slednja predstavlja tožbeno novoto, novih dejstev in dokazov pa v upravnem sporu ni mogoče več uspešno uveljavljati, saj sodišče o zadevi praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih - ZUS), zato tega tožbenega ugovora ni mogoče upoštevati. Tožbeni ugovori tako sodišču ne vzbujajo dvomov v dejanski zaključek obeh organov, da je tožnica vlogo za odpis dohodnine za leto 1993 vložila po preteku zakonskega roka, zaradi česar niti ni bilo pogojev za uvedbo postopka za odpis dohodnine, saj se le ta lahko odpiše le, če je bila vloga za odpis vložena v zakonskem roku.

Iz navedenih razlogov je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).