Jedro

Medtem ko je toženec izsiljeval prednost, in sicer s traktorjem s prikolico iz neprednostne ceste (opozorjen z znakom STOP), pri čemer je zaprl promet na glavni cesti v obe smeri, je pokojni oškodovanec pripeljal po prednostni cesti in sicer s hitrostjo, ki ni presegala dovoljene. Medtem ko je toženec grobo kršil cestnoprometne predpise, je bilo pravnemu predniku tožeče stranke mogoče očitati le, da je bil premalo pozoren na napake drugih.

Sokrivda toženca 80%.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je za škodo, ki je nastala dne 3.6.1989, tožena stranka odgovorna 80%, ter da je sedanja tožeča stranka kot dedinja oškodovanca do 2/3 njegovega premoženja upravičena do odškodnine v tem obsegu. Toženi stranki je tako naložilo, da mora tožeči plačati tolarsko protivrednost 1.848.446 ITL s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in izpodbijano sodbo potrdilo.

Toženec je nato vložil revizijo. V njej ni opredelil kateri revizijski razlog uveljavlja. Trdi, da je Višje sodišče v ... s sklepom št. Cp 598/91 z dne 3.7.1991 napačno odločilo, ko je pritožbi tožeče stranke ugodilo. Predlaga, da revizijsko sodišče ta sklep tako spremeni, da pritožbo tožeče stranke zavrne in prvostopno ter drugostopno sodbo, ki sta bili v nadaljnjem postopku izdani, razveljavi. Trdi nadalje, da je napačno odločeno o sokrivdi za povzročeno škodo. Tožnik bi lahko z vestno vožnjo nesrečo preprečil, najmanj pa zmanjšal škodo. Meni, da je sokrivda tožeče stranke vsaj 50%. Zato podrejeno predlaga, da revizijsko sodišče obe že navedeni sodbi nad zneskom 1.402.328 ITL razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je po zakonu o pravdnem postopku (ZPP) revizija praviloma dovoljena le zoper pravnomočno sodbo, zoper sklep pa samo tedaj, če je z njim postopek pravnomočno končan (382. in 400. člen ZPP).

S sklepom z dne 3.7.1991, opr. št. Cp 598/91, je Višje sodišče v ... razveljavilo prvostopno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Postopek tako s tem sklepom ni bil pravnomočno končan. Zato revizija zoper njega ni bila dovoljena in je toženec tedaj tudi ni vložil. Sodišče prve stopnje je nato o zahtevku ponovno in pravnomočno odločilo in samo ta odločitev je lahko predmet revizijske presoje. Zato je revizijsko sodišče odločalo le o reviziji proti drugostopni sodbi z dne 8.9.1992. Navedena drugostopna sodba pa je pravilna. Revizijsko sodišče je preizkusilo materialnopravno pravilnost odločitve o ugotovljeni sokrivdi za nastalo škodo. Ugotovilo je, da materialno pravo glede na kršitve, storjene pred škodnim dogodkom, ni bilo kršeno v škodo tožene stranke. Medtem ko sam toženec trdi, da glede temelja njegove krivde "ni potrebno izgubljati besed", pa skuša težo kršitev, ki jih je storil, izenačiti z ravnanjem pokojnega oškodovanca. Toda medtem ko je toženec izsiljeval prednost, in sicer s traktorjem s prikolico iz neprednostne ceste (opozorjen z znakom STOP), pri čemer je zaprl promet na glavni cesti v obe smeri, je pokojni oškodovanec pripeljal po prednostni cesti in sicer s hitrostjo, ki ni presegala dovoljene. Medtem ko je toženec grobo kršil cestnoprometne predpise, je bilo pravnemu predniku tožeče stranke mogoče očitati le, da je bil premalo pozoren na napake drugih.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno razsodili, ko sta razmerje soodgovornosti za nastalo škodo porazdelili tako, da pokojnikova sokrivda ne presega 20%. Nobene pravne podlage za spremembo takšne odločitve v korist tožene stranke revizijsko sodišče ni našlo. Zato reviziji ni bilo mogoče ugoditi.

Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).