22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. B., ki jo zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 848/2005 z dne 14. 9. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 362/2004 z dne 13. 5. 2005, z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 462-01-8/2004 z dne 20. 1. 2004 in z odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostave Bežigrad, št. 351-D-126/93-34101 z dne 27. 11. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravni organ prve stopnje je zavrnil zahtevek pritožnice za denacionalizacijo premoženja, ki ji je bilo leta 1959 zaplenjeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani. Ugotovil je, da je pritožnica leta 1956 postala ameriška državljanka ter da je kot taka na podlagi Sporazuma med SFRJ in ZDA o terjatvah državljanov Združenih držav Amerike (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi, št. 9/65 – v nadaljevanju Sporazum) imela pravico zahtevati odškodnino za zaplenjeno premoženje od Združenih držav Amerike (v nadaljevanju ZDA). Ker je to pravico imela, je upravni organ uporabil določbo drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. – v nadaljevanju ZDen) in ji ni priznal statusa denacionalizacijske upravičenke, zaradi česar je denacionalizacijski zahtevek zavrnil. Pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena, pritožnica pa je bila neuspešna tudi v upravnem sporu.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave in 22. člena Ustave. Navaja, da v postopku, v katerem se je odločalo o zaplembi njenega premoženja, ni sodelovala, saj je živela v ZDA in ji je bil (v tem postopku) v Sloveniji postavljen začasni skrbnik, zaradi česar ni imela nobenih informacij o tem, kaj se dogaja z njenim premoženjem v Sloveniji. Sporazum naj bi zato upravna organa in obe sodišči razlagali v škodo pritožnice. Ker ni vedela za zaplembo, tudi ni mogla uveljavljati odškodnine po sporazumu. Sporna se ji zdi razlaga upravnih organov in sodišč, da za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen zadostuje ugotovitev, da je oseba, ki ji je bilo podržavljeno premoženja, imela pravico uveljavljati (lahko uveljavljala) od tuje države odškodnino, pravno nepomembno pa naj bi bilo, ali je tako možnost dejansko imela. Zatrjuje, da je bila zaradi svoje preselitve v slabšem položaju kot ostale osebe, ki jim je bilo podržavljeno premoženje. Pritožnici se zastavlja tudi vprašanje, ali je Sporazum sploh namenjen plačilu odškodnine za premoženje emigrantov, kot je bila ona sama.

B.

3.ZDen je v drugem odstavku 10. člena določil, da tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, niso upravičenci do denacionalizacije. V isti določbi je Zakon tudi določil, da se vprašanje, ali je taka oseba imela pravico za odvzeto premoženje dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja na podlagi mirovnih pogodb ali mednarodnih sporazumov. Za odločitev o tem, ali je posameznik imel to pravico, je torej odločilno razumevanje vsebine teh aktov. V pritožničinem primeru so oba upravna organa in obe sodišči ocenili, da je na podlagi Sporazuma to pravico imela. Pritožnica take razlage načina ugotavljanja, ali je posameznik imel pravico zahtevati odškodnino od tuje države, in ocene, da je ona to pravico na podlagi Sporazuma imela, očitno ne sprejema, vendar to ne zadošča za utemeljitev zatrjevanih kršitev 14. in 22. člena Ustave. Z argumenti, ki jih pritožnica navaja, pa tudi sicer te ocene ne more izpodbiti, saj z njimi le pojasnjuje razloge, zaradi katerih ni uveljavljala odškodnine v ZDA. Zato se kot brezpredmetni pokažejo tudi njeni pomisleki glede tega, ali Sporazum zajema tudi primere, kot je njen. V zvezi z navedbo, da je bila zaradi preselitve v neenakopravnem položaju z osebami, ki so ostale v Jugoslaviji, ker naj ne bi vedela, kaj se dogaja z njenim premoženjem, pa je treba dodati, da je bila v zemljiški knjigi že leta 1963 izvedena sprememba lastništva, izhajajoča iz zaplembne odločbe, tako da je pritožnica že od takrat dalje imela možnost ugotoviti, kaj se je zgodilo z njenim premoženjem.

4.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan