Jedro

Določbe 3. odstavka 216. člena ZKP ni mogoče razlagati drugače, kot da morata biti obe polnoletni priči pri hišni preiskavi vseskozi navzoči. Ker je bila v obravnavanem primeru ena od prič krajši čas odsotna, sodišče svoje odločbe v skladu z 219. členom ZKP ne bi smelo opreti na dokaze, pridobljene v tem času. Dokazna prepoved torej velja le za dokaze, pridobljene s tem procesnim dejanjem, ko navedeni zakonski pogoj za izvedbo hišne preiskave ni bil izpolnjen.

Ravnanje organov za notranje zadeve, ki so preiskavo prostorov začeli 10 minut po danem pouku iz 2. odstavka 215. člena ZKP, ne da bi bilo pred tem izkazano, da je odvetnik, ki ga je obsojenec zahteval, izjavil, da pri preiskavi ne bo navzoč, pa tudi ne, da je bil sploh obveščen, pomeni kršitev navedene določbe.

V 1. odstavku 445. člena ZKP sicer niso navedena merila, na podlagi katerih predsednik senata ali senat presojata, ali je navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, vendar mora sodišče druge stopnje v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZKP v svoji odločbi navesti razloge, zakaj obsojenca ni obvestilo o svoji seji.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega I.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.1.2000 obsojenega I.S. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin v sostorilstvu po 3. v zvezi s 1. odstavkom 256. člena in 25. členom KZ ter mu izreklo kazen dveh let in enajstih mesecev zapora. Po 49. členu KZ je obsojencu v zaporno kazen vštelo čas prebit v priporu od 11.2.1999 od 20.15 ure dalje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbi obsojenega I.S. in njegove zagovornice kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi samo spremeni oziroma ju razveljavi ter zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da s trditvijo, da se je sodišče zadovoljilo le z nekaj indici, ker da za obsodbo ni dovolj trdnih dokazov, zahteva napada popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet tega postopka. Isto velja tudi za trditve o prestrogi kazni. Nadaljnje ugovore, da je sodišče oprlo sodbo na neobstoječ dokaz (pisemska ovojnica naslovljena na obsojenca, da se sodba opira na dokaze, pridobljene z nezakonito izvedeno hišno preiskavo, začasna odsotnost ene priče) pa je že drugostopenjsko sodišče v svoji sodbi prepričljivo zavrnilo. Meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Hišna preiskava pomeni globok poseg v ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja in pravico do zasebnosti. Zato je razumljivo, da so zakonski pogoji zanjo podrobno določeni. Med temi tudi, da morata v skladu s 3. odstavkom 216. člena ZKP biti pri hišni preiskavi navzoči dve polnoletni osebi kot priči. Priči je treba pred začetkom preiskave opozoriti, da pazita, kako se preiskava opravlja, in da imata pravico podati pred podpisom zapisnika o preiskavi svoje ugovore, če mislita, da vsebina zapisnika ni pravilna. Po 3. odstavku 218. člena je izjemoma mogoče opraviti hišno preiskavo tudi brez navzočnosti prič, če ni mogoče zagotoviti njihove navzočnosti, nevarno pa bi jo bilo odlašati. Za tako izjemo v obravnavani zadevi ni šlo. Če je bila preiskava opravljena brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi, po 219. členu ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na tako pridobljene dokaze.

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 12.2.1999 odredila hišno preiskavo stanovanja in drugih prostorov v stavbi B.p. v L., stanovanje številka .., last F.V., ki ga je uporabljal obsojeni I.S., in zaseg predmetov in listin, ki so v zvezi z namenom hišne preiskave.

Organi za notranje zadeve so na podlagi te odredbe opravili hišno preiskavo dne 12.2.1999 med 11. in 14.55 uro. Pri hišni preiskavi je bil navzoč obsojenec kot oseba, čigar stanovanje se preiskuje ter solenitentni priči U.S. in D.L. Sodišče prve stopnje navaja (1. odstavek stran 18), da je priča U.S. povedal, da je hišna preiskava trajala štiri ure in da je bil vseskozi navzoč, razen 15 minut, ko je mami sporočil, da ga nekaj časa ne bo. Tudi iz sodbe višjega sodišča je razvidno, da sprejema ugotovitev, da je bila ena priča za krajši čas odsotna, da pa sta ostala navzoča druga priča in obsojenec. Iz sodbe pritožbenega sodišča tudi izhaja, da nihče od navzočih vsebini zapisnika ni ugovarjal, niti ni bilo drugih ugovorov, obsojenec ga sicer ni hotel podpisati, vendar ni navedel razloga, zakaj tega ni želel storiti. Zato je višje sodišče ocenilo, da je bila hišna preiskava, tako kot je bila izvedena, čeprav med kratko odsotnostjo ene priče ni bila prekinjena, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Določba 3. odstavka 216. člena ZKP je popolnoma jasna in si je ni mogoče razlagati drugače, kot da morata biti obe polnoletni priči pri hišni preiskavi vseskozi navzoči. V obravnavanem primeru pa v času odsotnosti priče U.S. ni bilo tako, zato sodišče svoje odločbe na dokaze, pridobljene v tem času, v skladu z 219. členom ZKP ne bi smelo opreti. Glede na to, da je izkazano, da je bila hišna preiskava deloma opravljena v odsotnosti navedene priče, je treba pritrditi zahtevi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Seveda pa to ne pomeni, da velja dokazna prepoved za vse dokaze, pridobljene s tem procesnim dejanjem, pač pa le za tiste, ko navedeni zakonski pogoj za izvedbo hišne preiskave ni bil izpolnjen.

Navedeno procesno kršitev je treba presojati v povezavi z nadaljnjo trditvijo v zahtevi, da pri hišni preiskavi ni bil prisoten obsojenčev odvetnik, kar po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve po 2. odstavku 372. člena ZKP v zvezi z določbo 2. odstavka 215. člena istega zakona. Tistega, pri katerem naj se preiskava opravi, je treba hkrati z vročitvijo odredbe in še pred začetkom hišne preiskave poučiti, da ima pravico obvestiti odvetnika, ki je lahko na njej navzoč. Če tisti, na katerega se nanaša odredba o preiskavi, zahteva da je pri preiskavi navzoč odvetnik, se začetek preiskave odloži do prihoda odvetnika, vendar najdalj za dve uri.

Iz zapisnika o hišni preiskavi je razvidno, da je obsojeni I.S. ob 10.50 uri zahteval, naj bo pri preiskavi navzoč odvetnik J. (očitno A.) S., ki pa ni prišel na kraj. Čeprav je začetek preiskave do prihoda odvetnika mogoče odložiti največ za dve uri, mora biti čas med danim poukom in začetkom preiskave zadosten, da omogoči tistemu, pri katerem naj se preiskava opravi, učinkovito udejanjenje te pravice. Ravnanje organov za notranje zadeve, ki so preiskavo prostorov začeli 10 minut po danem pouku, ne da bi bilo pred tem izkazano, da je odvetnik, ki ga je obsojenec zahteval, izjavil, da pri preiskavi ne bo navzoč, pa tudi ne, da je bil sploh obveščen, pomeni kršitev določbe 2. odstavka 215. člena ZKP. Že v tej, zelo zgodnji in izjemno občutljivi fazi predkazenskega postopka, je treba, če je oseba, katere stanovanje se preiskuje, tista, zoper katero je že dovolj izražen utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, v skladu z načelom enakosti orožij omogočiti, da je pri procesnem dejanju, posebno takem, ko gre za zagotavljanje dokazov, ključnih za morebitni kazenski postopek, navzoč njegov odvetnik.

Na vložničino trditev v zahtevi, da se pravnomočna sodba opira na neobstoječ dokaz, ker da iz nepodpisanega zapisnika in potrdila o zasegu predmetov z dne 12.2.1999 izhaja, da se pod zaporedno številko 5 nahaja originalna pisemska ovojnica na ime I.S., v kateri naj bi S.B. iz M. poslal obsojenemu S. na njegov naslov tri potne liste, pri čemer pa v sodnem spisu ni tega originala, iz katerega bi bilo med drugim razvidno tudi to, ali je bila pošiljka s strani carinarnice sploh odprta in nato zalepljena nazaj z ustreznim samolepilnim trakom, pač pa samo fotokopija prve strani navedene pisemske ovojnice, je odgovorilo že pritožbeno sodišče. Pojasnilo je, da je iz potrdila razvidno, da so zaseženi potni listi, navedeni pod točko 5, v pisemski ovojnici, ki je navedena pod točko 4. To pa da je druga ovojnica, ne pa tista, ki je fotokopirana (listovna številka 46), da je zato očitek, da se sodba opira na neobstoječ dokaz, s tem pa da je podana bistvena krštiev določb kazenskega postopka, ki je sodnica tudi takrat ni pobliže opredelila, ni podana.

Prav tako vložnici ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker obsojenca, kljub temu da je to zahteval, ni obvestilo o svoji seji.

Obsojeni I.S. je na podlagi 2. odstavka 378. člena ZKP zahteval, da sodišče druge stopnje omogoči prisotnost na pritožbeni seji.

Glede na to, da gre za skrajšani postopek, je za presojo, ali je bila s tem, da ni bil obveščen o seji senata, kršena njegova pravica do obrambe, upoštevna določba 1. odstavka 445. člena ZKP. Ta določa, da sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranke o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

V citirani zakonski določbi niso navedena merila, na podlagi katerih predsednik senata ali senat presojata, ali je navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Da bi bilo mogoče opraviti preizkus utemeljenosti odločitve sodišča, da stranke, ki je to zahtevala, ne obvesti o svoji seji, bo ta praviloma morala navesti okoliščine, iz katerih je po njenem nadziranju razvidno, da so bili dani pogoji. Tega pa obsojeni I.S. v pritožbi ni storil. Prav tako tudi zagovornica v zahtevi ne pojasni, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih bi predsednik senata ali senat sodišča druge stopnje po njeni presoji moral spoznati, da bi bila navzočnost obsojenca koristna za razjasnitev stvari in obsojenca o seji tudi obvestiti. Ni sprejemljiva razlaga, da glede na zakonsko dikcijo sodišče druge stopnje v nobenem primeru, če je stranka zahtevala, da se jo obvesti o seji senata, tega ne stori, ne more prekršiti določbe 1. odstavka 445. člena ZKP. Odločitev sodišča tudi o tem vprašanju ne sme biti arbitrarna ali samovoljna. Zato je treba v vsakem konkretnem primeru na podlagi okoliščin presojati, ali so bili izpolnjeni pogoji iz navedene določbe, ki sodišču druge stopnje narekujejo, da se obvesti stranko, ki je to predlagala.

Sodišče druge stopnje bi moralo v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZKP v svoji odločbi navesti razloge, zakaj obsojenca ni obvestilo o svoji seji, pa tega ni storilo. Vendar pa kršitve te procesne določbe vložnica niti ne uveljavlja.

Glede nato, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave, in narekuje razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe, se zato ni spuščalo v utemeljenost ostalih kršitev, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica obsojenega I.S. Na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP je zahtevi ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.