Jedro

Za spremembo solastnega deleža mora obstajati ena od pravnih podlag, ki jih za pridobitev lastninske pravice predvideva ZTLR (21. člen). Pravni temelj bi sicer lahko predstavljala skupna gradnja, ki pa je tožnik očitno, glede na trditveno podlago in postavljeni (ugotovitveni) zahtevek, ne uveljavlja.

Do spremembe solastniškega deleža bi lahko prišlo tudi z gradnjo na tuji stvari (24. člen do 26. člen ZTLR). Po SPZ (48. člen SPZ) se sicer z gradnjo na tuji stvari ne pridobi več lastninska pravica, vendar pa bi bila pravica pridobljena na tej podlagi veljavna (1. odstavek 266. člena SPZ), če bi se pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev ali kakršnokoli drugo razpolaganje z njej solastno polovico nepremičnin, in sicer parc. št. 905/12 – stanovanjska stavba v velikosti 122 m2 in parc. št. 905/33 – cesta v velikosti 30 m2, obe vpisani v zemljiškoknjižni vložek št. 3093 k.o. T., z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi in zadržanjem že predlagane vknjižbe pridobitve lastninske pravice R. L. na teh nepremičninah.

Zoper sklep se je pritožil tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3, št. 45/08 in št. 57/09; v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poudarja, da so bila adaptacijska in vzdrževalna dela na predmetni nepremičnini tako obsežna in pomembna, da je tožbeni zahtevek o povečanju solastnega deleža upravičen in utemeljen. Šlo je za vlaganje v adaptacijo in vzdrževanje solastnika v nepremičnino, ki je hkrati v solasti tožene stranke, in ne pride v poštev 1. odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; v nadaljevanju SPZ), ki ureja pridobitev lastninske pravice na zgradbi, ki je postavljena na tuji nepremičnini. Gre za drugačno situacijo, saj je graditelj hkrati tudi solastnik nepremičnine, ki se adaptira oziroma izboljšuje. Tožena stranka je bodisi molče bodisi izrecno dovolila izvedbo vseh, v tožbi natančno naštetih in opredeljenih adaptacijskih del, ki so bila nedvomno povezana z njegovimi znatnimi investicijskimi vlaganji v predmetno nepremičnino, spričo česar se je vrednost predmetne nepremičnine nedvomno močno povečala. Njegova zahteva, da se je ugotovi, da je solastninski delež glede na investicijske vložke v nepremičnino sorazmerno povečal, je tudi zadosti opredeljena in izkazana. S tem je zadovoljivo izkazan obstoj terjatve in je odločitev napačna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbenega razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 1. odstavka (pravilno 2. odstavka) 339. člena ZPP tožnik ne uveljavlja obrazloženo, pritožbeno sodišče pa ga tudi ni ugotovilo.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve, kar je eden od pogojev 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) za izdajo začasne odredbe. Trditvena podlaga tožbe, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne daje pravne podlage za povečanje tožnikovega solastniškega deleža, za ugotovitev, da je solastnik predmetne nepremičnine do 7/10 (ne le do ½), kar uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je sicer materialnopravno zmotno upoštevalo določbe SPZ, vendar pa tudi pravilna uporaba materialnega prava, to je določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZTLR), ne privede do drugačnega zaključka. Tožnik v tožbi navaja, da je po nakupu nepremičnine (prodajna pogodba 26.10.1995), na kateri sta s toženko vpisana kot solastnika vsak do ½, vse do leta 2000 vložil znatna sredstva in opravil številna adaptacijska in vzdrževalna dela na njej, ki so bistveno povečala njeno vrednost. Ob upoštevanju, da je SPZ stopil v veljavo 1.1.2003, ter glede na določbo 266. člena SPZ je treba uporabiti v času nastanka obveznosti veljaven ZTLR. Pravno zmotno je tožnikovo stališče, pri katerem vztraja v pritožbi, da je do povečanja solastniškega deleža upravičen zaradi obsežnih adaptacijskih in vzdrževalnih del, ki jih v tožbi našteva in ki so povezana z znatnimi investicijskimi vlaganji.

Za spremembo solastnega deleža mora obstajati ena od pravnih podlag, ki jih za pridobitev lastninske pravice predvideva ZTLR (21. člen). Pravni temelj bi sicer lahko predstavljala skupna gradnja, ki pa je tožnik očitno, glede na trditveno podlago in postavljeni (ugotovitveni) zahtevek, ne uveljavlja. Ne zadošča, da se solastnica z gradnjo strinja, kar sicer tožnik v pritožbi navaja prvič, temveč mora za povečanje solastniškega deleža obstajati izrecen dogovor o spremembi solastniških deležev, ki ga tožnik (tudi v pritožbi) ne zatrjuje. Sicer pa trditve v pritožbi, da mu je tožena stranka „bodisi molče bodisi izrecno dovolila izvedbo vseh, v tožbi natančno naštetih in opredeljenih adaptacijskih del..“ predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP, ne sme upoštevati. Tožnik v pritožbi ne izkaže (ne navaja nobenih razlogov), zakaj brez svoje krivde tega ni trdil že v tožbi.

Do spremembe solastniškega deleža bi lahko prišlo tudi z gradnjo na tuji stvari (24. člen do 26. člen ZTLR). Po SPZ (48. člen SPZ) se sicer z gradnjo na tuji stvari ne pridobi več lastninska pravica, vendar pa bi bila pravica pridobljena na tej podlagi veljavna (1. odstavek 266. člena SPZ), če bi se pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31.12.2002. Ker tožnik niti v tožbi niti v pritožbi ne trdi, da bi z vlaganji nastala nova stvar ali pa da bi prišlo z vlaganji do spremenjene identitete zgradbe (prim. II Ips 249/2009), tudi na tej pravni podlagi ni izkazana verjetnost terjatve.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).